Jedro

Morebiten dogovor (sodna poravnava) o plačilu določenega zneska namesto vrnitve nepremičnine v last (in posest) ne pomeni, da denacionalizacijski upravičenec nima zahtevka po 72. členu ZDen za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, delna sodba se razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno delno sodbo je sodišče prve stopnje drugi toženki naložilo, da je tožnici dolžna v 15 dneh plačati odškodnino v znesku 96.884,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka) ter ji (prav tako v 15 dneh) povrniti stroške postopka v znesku 5.130,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se zaradi napačne materialnopravne presoje pritožuje druga toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja, da so bile denacionalizacijskemu upravičencu nadomestna zemljišča dodeljena kot oblika odškodnine za podržavljene nepremičnine, ki jih ni bilo možno vrniti v naravi. Če pritožnica ne bi sklenila sporazuma z upravičencem, bi ta prejel odškodnino, za plačilo katere ne bi bila zavezana. Zaradi ovir za vračilo v naravi, upravičenec tistega premoženja, ki ga ni bilo mogoče vrniti, ne bi mogel uporabljati v času od uveljavitve ZDen(1) do vračila. Po drugem odstavku 72. člena ZDen je podlaga odškodninskega zahtevka le za nemožnost uporabe oz. upravljanja premoženja, ki je bilo podržavljeno in vrnjeno v naravi. V obravnavani zadevi pa je šlo za odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč. Graja pa tudi zaključek o obstoju aktivne legitimacije tožnice. Opozarja na sklepe o dedovanju „D“ II D 1629/2009 z dne 26. 8. 2009 po pok. F.J. in II D 357/2003 ter „D“ II D 326/2008 po pok. J.J, pri čemer tožnica ni izkazala, da je pravna naslednica K.J. in O.S., sodedinj (prve do 2/4, druge pa do ¼), ki se dediščini nista odpovedali, pač pa sta tožnici (le) odstopili dedna deleža. Pogodba o odstopu terjatev z dne 13. 7. 2011 med tožnico in O.S, pa dodatnih sklepov o dedovanju ne more nadomestiti.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev ter uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Opozarja na jasno sodno prakso VS (v sodbi II Ips 729/2009 z dne 12. 7. 2012).(2) Meni tudi, da so neutemeljeni pritožbeni očitki glede neobstoja aktivne legitimacije.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča so sicer neutemeljeni pritožbeni očitki glede neobstoja aktivne legitimacije, sploh upoštevajoč zgolj navržen pritožbeni očitek, ki je delno tudi v nasprotju s spisovnimi podatki, da tožnica ni izkazala, da je pravna naslednica K.J. in O.S., sodedinj denacionalizacijskih upravičencev F. in J. (tudi J.) J.(3) (prve do 2/4, druge pa do ¼), ki da se dediščini nista odpovedali, pač pa tožnici (le) odstopili dedne deleže ter še posebej upoštevajoč Pogodbo o odstopu terjatev z dne 13. 7. 2011 med tožnico in O.S. Citirana pogodba med tožnico in O.S. dodatnih sklepov o dedovanju res ne more nadomestiti, a to ni pomembno. Pomembno je, da so tožnici odstopljene vtoževane terjatve (tudi terjatve O.S. po pok. K.J.).

6. Utemeljen pa je pritožbeni očitek napačne materialnopravne presoje. Po 2. členu ZDen je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja iz v naravi (prvi odstavek), ali plačilo odškodnine (v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju - odškodnina), če vrnitev premoženja ni možna (drugi odstavek). Po drugem odstavku 72. člena ZDen se ne priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, kar po ustaljeni in enotni sodni praksi(4) pomeni, da je (argumentum a contrario) denacionalizacijski upravičenec upravičen do plačila odškodnine iz navedenega naslova za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja v naravi. Hkrati iz navedenega jasno sledi, da denacionalizacijski upravičenec iz navedenega naslova (nemožnost uporabe oziroma upravljanja premoženja) ni upravičen do plačila odškodnine v primeru, ko vrnitev premoženja v naravi ni mogoča, ko gre denacionalizacijskemu upravičencu odškodnina (bodisi v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju). Tudi iz stališča, da je za plačilo odškodnine pasivno legitimiran tisti, ki mora premoženje vrniti,(5) izhaja, da v primeru, ko vrnitev premoženja v naravi ni mogoča (ko gre denacionalizacijskemu upravičencu odškodnina), citirana zakonska določba ne pride v poštev. Jasno je, da morebiten dogovor (sodna poravnava) o plačilu določenega zneska namesto vrnitve nepremičnine v last (in posest) ne pomeni, da denacionalizacijski upravičenec nima zahtevka po 72. členu ZDen za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe.(6)

7. Upoštevajoč navedeno je odškodnina iz navedenega naslova (nemožnost uporabe oziroma upravljanja premoženja) tudi za tiste nepremičnine, ki niso bile vrnjene v naravi, pač pa je šlo za „plačilo“ odškodnine (v obliki nadomestnega premoženja), prisojena neupravičeno. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne materialnopravne presoje relevantnega dejanskega stanja ni ugotavljalo, pritožbeno sodišče pa glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more v kontradiktornem postopku odpraviti omenjene pomanjkljivosti, je moralo na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrniti v novo sojenje.(7)

8. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

(1) Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen);

(2) V kateri VS meni, da je plačilo odškodnine za nacionalizirano oziroma razlaščeno premoženje ena od oblik denacionalizacije, zato dogovor iz sodne poravnave o plačilu določenega zneska namesto vrnitve stanovanj v last (in posest) že na podlagi splošnih izhodišč zakona ne more pomeniti tudi umika denacionalizacijske zahteve in s tem drugih zahtevkov po ZDen, npr. odškodnine zaradi nemožnosti uporabe;

(3) Denacionalizacijska upravičenka je tudi (pok.) K.J.;

(4) Sicer argumentirano kritizirani (prim. mag. Janez Tekavc: Odškodnina po 72. členu ZDen, Pravna praksa, 2013, št. 39, str. 6);

(5) Prim. sodbo VS II Ips 45/2010 z dne 17. 6. 2010;

(6) Za tak primer gre v sodbi VS II Ips 729/2009 z dne 12. 7. 2012;

(7) Da odloči o odškodnini za vrnjene nepremičnine;