Jedro

Identiteta zavarovanca tožene zavarovalnice spada v sklop tožbenih navedb, zaradi česar pri uskladitvi naziva zavarovanca ne gre za spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP, temveč le za popravo posameznih navedb v skladu z določbo tretjega odstavka navedene zakonske določbe.

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi z izrekom sodbe sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na tek zamudnih obresti od zneska 9.500.000 SIT, tako spremeni, da so prva, tretja in četrta tožena stranka znesek 9.500.000 SIT dolžne nerazdelno plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 4.11.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 5.11.2002 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V ostalem se revizija tožeče stranke, revizija tožene stranke pa v celoti, zavrneta.

Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik s tožbo uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je prestal v prometni nesreči dne 20.12.1991. Zahteva jo od prvega toženca (F. V.), ki je zaradi protipredpisne vožnje zapeljal na tožnikov vozni pas in trčil v njegovo vozilo, od druge toženke (S. V.), ki je bila lastnica vozila, ki je povzročilo prometno nesrečo, tretje tožene stranke (zavarovalnice A), pri kateri je podjetje za vzdrževanje cest iz ..., ki ni poskrbelo za čiščenje in posipanje vozišča, imelo zavarovano svojo civilno odgovornost in četrte tožene stranke (zavarovalnice B), pri kateri je bilo vozilo, ki je povzročilo prometno nesrečo, zavarovano.

Doslej je bilo že pravnomočno odločeno, da sta prva in četrta tožena stranka nerazdelno dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 1.675.294 SIT, ki predstavlja za 275.294 SIT odškodnine za premoženjsko škodo in za 1.400.000 SIT odškodnine za prestani strah in skaženost (del nepremoženjske škode). Pri tem je bilo odločeno, da zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska tečejo za posamezne zneske premoženjske škode glede na čas njihove zapadlosti v letih 1992 in 1993, glede zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo (1.400.000 SIT) pa navedene obresti tečejo od 20.1.1998 dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje pa je končno k plačilu navedenega zneska 1.675.294 SIT zavezalo tudi tretjo toženo stranko (zavarovalnico A.), nakar je prvi, tretji in četrti toženi stranki naložilo, da so dolžne tožniku nerazdelno plačati znesek 9.500.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek do zneska 14.275.894 SIT je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki.

Tožeča stranka ter tretja in četrta tožena stranka so vložile pritožbo, vendar je te pritožbe sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Reviziji vlagata tožeča stranka in tretja tožena stranka. Obe uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, tretja tožena stranka pa tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pri tem tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku proti drugi toženki in zvišanje odškodnine po vseh postavkah nepremoženjske škode. Tožeča stranka izpodbija tudi izrek o zamudnih obrestih od dosojene odškodnine. Tretja tožena stranka zavrača svojo odgovornost in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka proti njej.

Tožeča stranka meni, da je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da osebni avto, ki ga je vozil tožnik, ni nevarna stvar v razmerju do drugega motornega vozila. Druga tožnica odgovarja za nastalo škodo tudi zato, ker je lastnica vozila (drugi in prvi odstavek 174. člena ZOR). Niso podani oprostitveni razlogi, ki jih določa 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Spregledano je bilo, da sta bila prvi toženec in druga toženka v kritičnem času zakonca. Sicer pa je obseg tožnikove nepremoženjske škode pravilno ugotovljen, vendar pa sta sodišči nižjih stopenj ugotovljena dejstva pri določanju višine odškodnine prenizko vrednotili. Tožnik je utrpel zelo hudo telesno poškodbo s prelomom obeh stegnenic, kar je povzročilo dolgotrajne bolečine, trikratno operacijo in bolniški stalež vse do leta 1998. V reviziji tožnik citira o tem izvedenca kirurške stroke. Zato bi bilo treba iz tega naslova tožniku priznati celotno zahtevano odškodnino v znesku 4.000.000 SIT in ne samo 3.500.000 SIT, kolikor priznava izpodbijana sodba. Tudi za prestani strah, ki je bil ob dogodku zelo intenziven, kasneje pa je prešel v smrtni strah, bi bilo treba priznati celotno zahtevano odškodnino v znesku 1.300.000 SIT in ne le 400.000 SIT. Obseg tožnikovega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki sledi iz sodbenih dejanskih ugotovitev, je tolikšen, da je dosojena odškodnina v znesku 6.000.000 SIT prenizka, zaradi česar bi bilo treba iz tega naslova priznati vseh 7.000.000 SIT, kolikor tožnik zahteva. Tudi za skaženost je odškodnina v znesku 1.000.000 SIT prenizka. Tožnik se pri hoji giblje le z največjo težavo, šepanje pa je tako opazno, da to moti okolico, predvsem pa tožnika samega.

Tretja tožena stranka vztraja pri svojem stališču, da Podjetje za varstvo in vzdrževanje cest ..., ki bi moralo kritičnega dne čistiti in posipati cestišče, ni imelo pri njej zavarovane svoje civilne odgovornosti. Dne 27.9.1991 sta namreč iz prej enovitega podjetja Cestnega podjetja ... nastali dve novi podjetji in sicer Podjetje za vzdrževanje in varstvo cest ... in Cestno podjetje ... Tedaj je prenehala tudi zavarovalna pogodba, na katere podlagi je Cestno podjetje ... imelo zavarovano svojo civilno odgovornost. To podjetje namreč tretji toženi stranki kot svoji zavarovalnici ni sporočilo statusne spremembe. Zavarovanje civilne odgovornosti je bilo s 1.1.1992 ločeno sklenjeno za novo nastali podjetji. Sicer pa je tožnik šele dne 10.4.1998 v pritožbenem odgovoru kot zavarovanca navedel podjetje za vzdrževanje in varstvo cest namesto prejšnjega Cestnega podjetja ... Zato ni šlo le za popravo navedb, saj gre za različna pravna subjekta, ampak za spremembo zavarovanca, torej subjektivno spremembo, ob kateri je lahko imela tretja tožena stranka vse ugovore, kot bi jih imelo Cestno podjetje ... Tretja tožena stranka graja tudi odločitev sodišča glede solidarne odgovornosti toženih strank. Slednja velja le tedaj, če ni mogoče določiti deleža zavezancev pri povzročitvi škode. Tožene stranke so delovale neodvisno druga od druge.

Reviziji sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in pravdnim strankam, vendar nobena nanju ni odgovorila.

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tretje tožene stranke pa ni utemeljena.

Ni dvoma, da je avtomobil v obratovanju nevarna stvar (drugi odstavek 154. člena ZOR), vendar pa se za presojo morebitne objektivne odgovornosti njegovega lastnika uporabljajo določbe 174. do 176. člena ZOR. Po prvem odstavku 176. člena ZOR odgovarja za povzročeno škodo namesto imetnika tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar (avtomobil) v uporabo. To pomeni, da ima sodišče druge stopnje prav, ko v svojih razlogih navedeno zakonsko določbo posebej podčrta, pri čemer se pri ugotavljanju eventualne odgovornosti imetnika stvari sklicuje na določbe drugega, tretjega in četrtega odstavka 176. člena ZOR. Imetnik odgovarja, kadar je škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril, ali če je nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati. Revizijsko sodišče se strinja z razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, da gre v tem primeru za prenos odgovornosti z ene na drugo osebo. Dejanske ugotovitve, ki sta jih nižji sodišči sprejeli na podlagi trditev v odgovoru na tožbo, ne omogočajo sklepanja v smeri objektivne odgovornosti prve tožene stranke kot imetnice avtomobila.

Glede odškodninske odgovornosti tretje tožene stranke je izpodbijana sodba povzela dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na sklenitev zavarovanja in na statusne spremembe zavarovanca, pri čemer je ugotovila pomembno okoliščino, da je samostojni pravni subjekt Podjetje za vzdrževanje in varstvo cest ..., ki je nastal po razdružitvi Cestnega podjetja ... dne 27.9.1991, svojo civilno odgovornost zavaroval z novo zavarovalno polico veljavno od dne 1.1.1992. V okvir dejanskih ugotovitev spada tudi okoliščina, da je v času škodnega dogodka dne 20.12.1992 prvotna zavarovalna pogodba, sklenjena med tretjo toženo stranko in Cestnim podjetjem ... kot subjektom, ki je bil dolžan vzdrževati in varovati ceste, bila še vedno v veljavi. Zavarovalnica plačane premije po razdružitvi prvotnega pravnega subjekta ni niti vrnila, niti je ni s sklenitvijo nove zavarovalne pogodbe s 1.1.1992 obračunala. Podjetje za vzdrževanje in varstvo cest ..., ki bi moralo skrbeti za varnost cestišča dne 20.12.1991, je torej še vedno imelo zavarovano svojo odgovornost pri zavarovalnici. Zavarovana je namreč bila celotna civilna odgovornost poprej še enovitega subjekta, pri čemer sta iz njega nastala dva nova in je vsak od njiju prevzel del dejavnosti prejšnjega, torej tudi del, za katerega je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Pri statusnem preoblikovanju, za kar je šlo v tem primeru, ni šlo za prenehanje prejšnje družbe. Z ugovorom pasivne legitimacije bi mogla tretje tožena stranka uspeti le tedaj, če bi dokazala, da je bila zavarovalna pogodba razvezana zaradi novo nastalih subjektov. Iz ugotovitev, do katerih sta prišli sodišči nižjih stopenj z vpogledom v gospodarski register, izhaja, da je bilo Cestno podjetje ... dne 27.9.1991 izbrisano zaradi razdelitve na dve podjetji in da torej ni šlo za prenehanje družbe, temveč le za statusne spremembe.

V navedenem okviru se revizijsko sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da poprava navedbe naziva zavarovanca tretje tožene stranke v procesnem pogledu ne more pomeniti spremembe tožbe v skladu z določbo 184. člena ZPP. Sprememba tožbe je namreč podana ob pogojih iz drugega odstavka 184. člena ali 187. člena ZPP. Identiteta zavarovanca v obravnavanem primeru spada v sklop tožbenih navedb, zaradi česar pri uskladitvi naziva zavarovanca ne gre za spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP, temveč le za popravo posameznih navedb v skladu z določbo tretjega odstavka navedene zakonske določbe.

Tretja tožena stranka revizijsko graja tudi odločitev o solidarni odgovornosti toženih strank za nastalo škodo z razlago, da je o takšni odgovornosti mogoče govoriti le tedaj, kadar ni mogoče določiti posameznih deležev pri povzročitvi škode. V navedenem obsegu gre po eni strani za dodatno dejansko trditveno podlago, ki je tožena stranka doslej ni navajala in je zato ne more navesti v reviziji (tretji odstavek 370. člena ZPP), po drugi strani pa je bila solidarna odgovornost toženih strank v dosedanjem postopku glede na dejanske ugotovitve utemeljeno obravnavana po določbi 206. člena ZOR (nepristna solidarnost, ko deleža posameznih povzročiteljev ni mogoče določiti).

Sodišče prve stopnje je s svojo sodbo z dne 20.1.1998, ki je postala pravnomočna dne 24.5.2000, odločalo o višini odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti, kolikor se je ta odškodnina nanašala na prvo toženo stranko F. V. in četrto toženo stranko - zavarovalnico B. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik ob škodnem dogodku doživel hud šok in torej izrazit primarni strah, nakar je bil izrazito zaskrbljen pol leta za izid zdravljenja. Iz tega naslova mu je bila dosojena odškodnina v znesku 400.000 SIT. Poleg tega je bilo tožnikovo šepanje upoštevano kot ena bistvenih ugotovitev, pomembnih za odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Zaradi šepanja je tožnikova zunanjost spremenjena in vzbuja pozornost, poleg tega pa ima na vsaki nogi po eno brazgotino dolžine 41 cm oziroma 43 cm ter rahlo oslabelost stegenske muskulature.

Dosojena mu je bila odškodnina v znesku 1.000.000 SIT. Ko je sodišče prve stopnje znova odločalo o navedenih odškodninskih postavkah v razmerju do tretje tožene stranke kot enega od solidarnih zavezancev, je upoštevalo enake okoliščine, s čimer se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče v tem pogledu ne najde podlage za morebitno korekturo višine dosojene odškodnine zaradi strahu in skaženosti zaradi poteka časa od sojenja 20.1.1998 dalje. Višina odškodnine je bila namreč tedaj prilagojena tedanjim razmeram, pri čemer pa so bile toženim strankam naložene v plačilo tudi zakonske zamudne obresti od dneva sojenja, torej od 20.1.1998 dalje.

Pri določitvi višine odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti pa so v nasprotju z revizijsko trditveno podlago v izpodbijani sodbi prišle do izraza vse dejanske ugotovitve, ki predvsem slede iz izvedenskih mnenj. Tožnik je utrpel zelo hudo telesno poškodbo, zaradi katere se je nahajal v bolniškem staležu vse do leta 1998, končno pa je uvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti ob 50% zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 3.500.000 SIT ter za duševne bolečine v zmanjšanju življenjske aktivnosti v znesku 6.000.000 SIT je v skladu z izhodiščem, da je mogoče škodo v tem obsegu uvrstiti med škode večjega obsega, ki terjajo v razmerju do drugih škod in odškodnin zanje ustrezno višjo satisfakcijo. Pri tem pa je sodišče, ko določa višino odškodnine, vezano tudi na določitev odškodnine za podobne primere škod v sodni praksi. Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR nedvomno zahteva tudi takšno primerjavo. Čeprav gre za velik obseg škode iz naslova telesnih bolečin, bi zviševanje od 3.500.000 SIT odškodnine na zahtevanih 4.000.000 SIT ne bilo v skladu s približno enakimi primeri škod in odškodnin zanje. Povedano velja tudi za odškodnino iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Tožnik je zahteval znesek 7.000.000 STI, sodišče nižjih stopenj pa sta mu prisodili za 1.000.000 SIT manj, torej 6.000.000 SIT. Razmeroma visoka dosojena odškodnina je utemeljena z ugotovitvijo, da dosedanjega dela tožnik praktično ne bo mogel več opravljati, da si mora pri daljši hoji pomagati z berglami, da mu je nastopila atrofija obeh stegen z degeneracijo in da sta oba kolenska sklepa omejeno gibljiva.

Revizija v tem obsegu ponovno načenja problem tožnikove prevelike telesne teže in izpodbijani sodbi očita, da je ravnala napak, ko je preveliko telesno težo uvrstila v kategorijo bolezenskega stanja, za katerega je tožnik sam odgovoren. Vendar pa je sodišče druge stopnje v tem pogledu v celoti povzelo razlago izvedenca, ki ji je sledilo sodišče prve stopnje. Takšna razlaga pa pretežno posega v področje dejanskih ugotovitev, ki po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja.

V sodbah nižjih sodišč so torej pravilno ovrednotene tožnikove subjektivne in objektivne težave, prav so razmejene posledice, sklepanje o delni tožnikovi soodgovornosti pa ne nasprotuje mnenju izvedenca medicinske stroke. Stališča, po katerem morajo tožene stranke plačati odškodnino za strah in skaženost z zamudnimi obrestmi od 20.1.1998 dalje, tožeča stranka v reviziji ne izpodbija. Prav pa ima, kolikor se graja odločitve o začetku teka zamudnih obresti, nanaša na dosojeni znesek 9.500.000 SIT. Zamudne obresti od navedenega zneska po stališču izpodbijane sodbe tečejo od 5.11.2002 dalje, torej od sojenja pred sodiščem prve stopnje. Vendar pa je s tem v zvezi treba uporabiti načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002: sprejeto je bilo namreč stališče, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 9/2001). Odločeno je bilo, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti citiranega zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizija je tako delno utemeljena le glede odločbe o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita stroške revizijskega postopka zato, ker tretja tožena stranka z revizijo ni uspela in ker je tožeča stranka s svojo revizijo uspela le v neznatnem delu, ki ni vplival na stroškovno odločitev (154. in 155. člen ZPP).