Jedro

Izobraževanje oseb z motnjo v duševnem razvoju mora biti prilagojeno njihovim vzgojno-izobraževalnim potrebam. Bistvo posebnega programa vzgoje in izobraževanja, v katerega je bil z izpodbijano odločbo usmerjen mladoletni tožnik, je funkcionalnost izobraževanja, ki omogoča spodbujanje razvoja danih sposobnosti, tako da se lahko njihova stopnja samostojnosti in neodvisnosti razvije do optimalnih meja.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, OE Slovenj Gradec, št. 975-361-175/2006-44 z dne 3. 9. 2013 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Zavod Republike Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec odločil, da se A.A. z dokončnostjo odločbe usmeri v posebni program vzgoje in izobraževanja ter vključi v Center za usposabljanje, delo in varstvo X. – dnevna oskrba (CUVD X.), staršema dečka pa je naložil, da poskrbita, da se z dokončnostjo odločbe vključi v zgoraj navedeni zavod. Odločil je tudi, da ta odločba velja do zaključka izobraževanja v programu, v katerega je deček usmerjen. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila izpodbijana odločba izdana po uradni dolžnosti v postopku preverjanja ustreznosti usmeritve, ki je bila določena z odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, Območne enote Slovenj Gradec, št. 957-361-175/2006-26 z dne 6. 7. 2010. V postopku je upravni organ na podlagi 23. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP) pridobil strokovno mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu RS za šolstvo, OE Slovenj Gradec (KUOPP I. stopnje), iz katerega je razvidno, da je otrok po Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev ovir in motenj otrok s posebnimi potrebami (Pravilnik) opredeljen kot otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju in težje gibalno oviran otrok. Na podlagi teh ugotovitev je KUOPP I. stopnje predlagala, da se deček usmeri v posebni program vzgoje in izobraževanja in sicer na podlagi 14. člena Pravilnika, ki določa, da se v ta program lahko usmerijo tudi otroci z zmerno motnjo v duševnem razvoju. Predlagala je vključitev v III. osnovno šolo Slovenj Gradec, vendar je na ugovor staršev zoper predmetno strokovno mnenje, da bi bilo otroka bolj smiselno vključiti v CUVD X., predlagala vključitev v navedeni zavod. Ta odločitev je bila dne 28. 6. 2013 posredovana staršem otroka. Tudi iz mnenja CUDV X., pridobljenega v skladu s 23. členom ZUOPP, je razvidno, da omenjeni zavod izpolnjuje pogoje za vzgojo in izobraževanje otroka z ugotovljenimi posebnimi potrebami. Dosežen je bil tudi dogovor, da se otrok vključi z dokončnostjo izpodbijane odločbe, organizacijo vsebine in potek posebnega programa pa se skladno z 29. in 30. členom ZUOPP podrobneje opredeli v individualiziranem programu, ki ga pripravi oziroma sestavi strokovna skupina na zavodu, najkasneje v roku 30 dni po vključitvi.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku potrdila odločitev organa prve stopnje. V obrazložitvi povzema postopek pred KUOPP II. stopnje, ki je svoje mnenje izdelala tudi na podlagi pregleda otroka, šolskega poročila z dne 5. 10. 2013 in drugih podatkov in v celoti potrdila usmeritev prvostopenjske komisije, da se deček usmeri v posebni program vzgoje in izobraževanja – dnevna oskrba CUDV X., ki naj se izvede z novim šolskim letom. Svojo ugotovitev, da gre za otroka z zmerno motnjo v razvoju in da vztraja pri predlagani usmeritvi, je potrdila tudi po obravnavni pripomb staršev, da preusmeritev še ni smiselna. V nadaljevanju tožena stranka povzema določbe ZUOPP in Pravilnika, ki opredeljujeta otroke s posebnimi potrebami in določata, da je potrebno otroku zaradi varstva njegovih koristi omogočiti pogoje v izobraževalnem procesu, ki bodo ekvivalentni njegovim sposobnostim. Pritožbeni organ tudi ugotavlja, da je bila ob predlogu usmerjanja dečka upoštevana tudi okoliščina otrokovega socialnega okolja in njegovih primarnih dolgoročnih koristi ter po preverjanju možnosti predlagana najustreznejša oblika otrokovega vključevanja v zanj potrebno izobraževalno okolje. Navaja tudi, da bi bilo vztrajanje v prezahtevnem programu za otroka in njegove psihofizične sposobnosti preobremenjujoče in da bi bilo počutje dečka v manj zahtevnem izobraževalnem okolju, kjer bi imel realnejše možnosti pogojev za samostojno doseganje izobraževalnih navad in uspehov ter primerljivost z vrstniki s podobnimi zmožnostmi, zanj ugodnejše, kar izhaja tudi iz poročila šole. Povzema, da je izpodbija prvostopna odločitev zakonita in utemeljena tako na ugotovitvah KUOPP I. stopnje kot KUOPP II. stopnje.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zatrjuje, da mladoletni tožnik dosega minimalne in tudi nekatere temeljne standarde, da celostno napreduje – osebnostno, socialno in učno, zaradi česar bi mu z usmeritvijo zagotovo nastala nepopravljiva škoda. Njegova usmeritev predstavlja tudi kršitev pravice do izobraževanja, saj bo z usmeritvijo v CUDV X. prikrajšan za razvoj sposobnosti glede na njegovo sedanje funkcioniranje v šolskem okolju, kjer je pozitivno ocenjen in napreduje v višji razred. Tožena stranka ni upoštevala dejstva, da je bil mladoletni tožnik na pregledu dne 19. 12. 2013 popoldan ob 16. uri. Tega dne se je zbudil ob 5. uri, bil je pravočasno v šoli in cel dan aktiven pri pouku, nakar ga je čakala dve urna vožnja v Ljubljano. Nato je sledil pregled pri psihologinji, ki je zamudila 20 minut in še pregled pri defektologinji. To dejstvo je drugostopna komisija in posledično tudi tožena stranka absolutno spregledala, so pa to okoliščine, ki že pri povprečnem razgledanem in sposobnem človeku lahko vplivajo na rezultate. Tudi na komisiji I. stopnje je čakal na pregled eno uro, pregled pri defektologinji pa je bil prav tako po pouku, na same rezultate testa pa je vplivala tudi utrujenost, saj je moral priti do Ljubljane, testiranje pa je bilo opravljeno v njemu povsem tujem kraju, ni poznal ocenjevalcev, prav tako je bil obremenjen z rezultati, saj se ni strinjal s pregledom, kar je vse vplivalo na njegovo nezbranost in redkobesednost. Glede na to tožeča stranka meni, da je diagnoza napačna in ne odraža dejanskega stanja, sposobnosti in zmožnosti otroka. Prav tako ni bilo upoštevano strokovno mnenje psihologa B.B., ki je zaključil, da je v otrokovo korist, da ostane na sedanji šoli še vsaj naslednji dve leti oziroma dokler bo katerih od dejavnikov (relativno dober spomin, sodelovalna naravnanost, stimulativno okolje), ki dajejo pozitivno prognozo za njegov nadaljnji razvoj, dokončno odpadel. Predlaga, da se izpodbijana odločba kot nezakonita odpravi, podredno pa da se navedeni akt razveljavi in zadeva vrne organu, ki je pristojen za odločanje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe in ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v zakonitem postopku, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Obširno podaja potek postopka na prvi in drugi stopnji, ki izhaja iz spisovne dokumentacije in izpostavlja, da tožeča stranka prilagojenega izobraževalnega programa z nižjim izobrazbenim standardom dolgoročno ne bo zmogla, glede na to, da ima sedaj že veliko težav in da ji je zaradi ugotovljene vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motnje in zahtevnosti programa potrebno omogočiti program izobraževanja, kjer bo ob potrebni strokovni pomoči uspešna ter bo imela občutek samozavesti. In posebni program omogoča takšno stopnjo individualizacije, da pred učenca ne postavlja nepremagljivih ovir, zahteva pa od njih, da se za dosego cilja potrudijo in torej nenehno napredujejo. Sklicuje se tudi na Konvencijo o otrokovih pravicah po kateri je treba upoštevati koristi otroka v vseh razmerjih in položajih, v katerih je udeležen.

Tožba je utemeljena.

V zadevi med strankama ni sporno, da je bila izpodbijana odločba izdana po uradni dolžnosti na podlagi odločbe Zavoda RS za šolstvo, OE Slovenj Gradec z dne 6. 7. 2010, s katero je bila tožeča stranka usmerjena v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom na Osnovni šoli Y., in v kateri je bilo tudi določeno, da se ta odločba po uradni dolžnosti preveri do aprila 2013. Sporna pa je izpodbijana odločitev, po kateri bi naj bil mladoletni tožnik z novim šolskim letom usmerjen v posebni program vzgoje in izobraževanja ter vključen v CUVD X. in s katero starša mladoletnega tožnika nista soglašala. V pritožbenem postopku sta zatrjevala, da naj bi mladoletni tožnik v šoli napredoval in se razvijal ter bil srečen v tem okolju, kar sta utemeljevala tudi z mnenji psihologa B.B. in psihoterapevta mag. C.C.. Zlasti iz mnenja psihologa B.B. je razvidno, da bi bilo v otrokovo dobro, da ostane na dosedanji šoli vsaj še naslednji dve leti oziroma do takrat, ko bo kateri od dejavnikov (dober spomin, sodelovalna naravnanost, ustrezno zahtevno in stimulativno okolje), ki daje upanje na njegov nadaljnji razvoj, dokončno odpadel. Iz obrazložitve upravnih odločb organov prve in druge stopnje izhaja, da temelji izpodbijana odločitev na povzetku skladnih mnenj obeh strokovnih komisij, da mladoletni tožnik prilagojenega izobraževalnega programa z nižjim izobrazbenim standardom ne zmore in da bi vztrajanje v prezahtevnem programu nanj in na njegovo psihofizično počutje dolgoročno ne vplivalo ugodno in mu ne bi omogočalo pridobivanja samostojnosti in samozavesti, ki je pogoj za uspešno delo ne le na šolskem področju. Ob dejstvu, ki je razvidno iz listin upravnega spisa, da mladoletni tožnik program izobraževanja, ki ga obiskuje, trenutno zmore (kar potrjujejo navedbe pedagoškega kadra na Osnovni šoli Y., da rad hodi v šolo, da sodeluje v učno vzgojnem procesu ter da je v šolskem letu 2012/2013 napredoval v naslednji razred) in v pritožbenem postopku predloženem mnenju psihologa B.B., da bi bilo v otrokovo dobro, da ostane na dosedanji šoli vsaj še naslednji dve leti oziroma do takrat, ko bo kateri od dejavnikov (dober spomin, sodelovalna naravnanost ter ustrezno zahtevno in stimulativno okolje), ki daje upanje na njegov nadaljnji razvoj, dokončno odpadel, sodišče ugotavlja, da se izpodbijane odločitve glede tega, da je usmeritev v posebni program vzgoje in izobraževanja potrebna takoj po dokončnosti izpodbijane odločbe (ne pa šele po preteku dveh let oziroma do takrat, ko bo kateri od zgoraj naštetih dejavnikov dokončno odpadel) ne da preizkusiti. Niti iz mnenj strokovnih komisij (ki so pregledale mld. tožnika), niti iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje namreč ni razvidna utemeljitev zavrnitve tega ključnega pritožbenega ugovora.

Mladoletni tožnik je otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju in težje gibalno oviran otrok. Tožena stranka ima prav, da mora biti izobraževanje oseb z opisano duševno motnjo v kombinaciji s številnimi drugimi dodatnimi motnjami in primanjkljaji, prilagojeno njihovim vzgojno-izobraževalnim potrebam in da je bistvo posebnega programa vzgoje in izobraževanja, v katerega je bil z izpodbijano odločbo usmerjen mladoletni tožnik, funkcionalnost izobraževanja, ki omogoča spodbujanje razvoja danih sposobnosti, tako da se lahko njihova stopnja samostojnosti in neodvisnosti razvije do optimalnih meja. Upoštevaje skladne ugotovitve obeh strokovnih komisij glede vrste in stopnje primanjkljaja oziroma motnje mladoletnega tožnika, sodišče ne dvomi v ugotovitev, ki izhaja iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje, da mladoletni tožnik dolgoročno prilagojenega izobraževalnega programa z nižjim izobrazbenim standardom ne bo zmogel. Vendar temeljno vodilo za ravnanje vseh institucij in organov mora biti otrokova korist. Da (časovno omejeno) vztrajanje v prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom, kot ga je predlagal psiholog B.B., ne bi bilo koristno za mladoletnega tožnika, KUOPP I. in II. stopnje nista ugotovili. Zapisali sta le, da bi vztrajanje v prezahtevnem programu na njegovo psihofizično počutje dolgoročno ne bo vplivalo ugodno in mu ne bi omogočalo pridobivanja samostojnosti in samozavesti.

S tem ko se pritožbeni organ ni opredelil do tega ključnega pritožbenega ugovora, je posledično dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, kar ima lahko za posledico tudi nepravilno uporabo materialnega prava. S tem je prišlo tudi do kršitve pravic mladoletnega tožnika do pravnega sredstva, saj je pravica do pravnega sredstva učinkovita le, če upravni organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno ter dokaze in navajanja stranke v upravnem postopku tudi konkretno presodi. Ker po povedanem v postopku pred izdajo upravnega akta niso bila upoštevana relevantna pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku) in je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo in prvostopenjsko odločbo odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo organu prve stopnje stopnje v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ dejansko stanje ustrezno dopolniti v skladu z mnenjem sodišča izraženim v tej sodbi, predvsem glede vprašanja, zakaj (časovno omejeno) vztrajanje v prezahtevnem izobraževalnem programu, ne bi bilo koristno za mladoletnega tožnika.

Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.