Jedro

Glede na ugovor tožnika, da dolg še ni dospel v plačilo, je drugostopenjski organ spremenil izrek izpodbijanega sklepa tako, da je v njem spremenil datume dospelosti, ter s tem ravnal skladno z določbami ZDavP-2 o davčni izvršbi na druge denarne terjatve dolžnika, saj so bile davčnemu dolžniku zarubljene terjatve, za katere ni sporno, da dospejo v plačilo prej kot v enem letu od prejema sklepa. Da je bil kateri od obrokov že plačan, pa tožnik v ugovoru ni navajal in zato ta tožbena navedba pomeni tožbeno novoto v smislu 3. odstavka 20. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. DT 4295-1233/10-1-0802-06 z dne 10. 9. 2010 je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zoper tožnika A. d.d. kot dolžnika davčnega dolžnika B.B. uvedel davčno izvršbo na denarno terjatev dolžnika. Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno, da se zoper davčnega dolžnika opravi davčna izvršba dolžnega zneska davčnih obveznosti v skupnem znesku 92.400,00 EUR, in sicer z rubežem terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do tožnika (družbe A. d.d.) in ki izhaja iz v izreku navedenega računa št. 10-129-000037 z dne 2. 2. 2010, plačljivega v štirih obrokih po 23.100,00 EUR, z valutami 24. 3. 2010, 23. 4. 2010, 24. 5. 2010 in 24. 6. 2010. Tožniku kot dolžnikovemu dolžniku pa je naloženo, da zarubljeni znesek dolga v višini 92.000,00 EUR plača na določen račun.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da davčni dolžnik, kot je razvidno iz knjigovodskih evidenc davčnega organa, ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v seznamu izvršilnih naslovov. Prvostopenjski organ je zato v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09 in 43/10, v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Sklicuje se še na 1. odstavek 145. člena ZDavP-2, po katerem se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova in na 9. točko 2. odstavka tega člena, po katerem je izvršilni naslov seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Ker iz dokumentacije, pridobljene v postopku davčne izvršbe izhaja, da obstaja terjatev, ki jo ima davčni dolžnik do tožnika na podlagi računa št. 10-129-000037 z dne 2. 2. 2010, ki zapade v plačilo v štirih obrokih po 23.100,00 EUR, z valutami 24. 3. 2010, 23. 4. 2010, 24. 5.2010 in 24. 6. 2010, je bila, skladno z določbo 173. člena ZDavP-2, davčnemu dolžniku zarubljena navedena terjatev do njegovega dolžnika (tožnika).

Tožnik je zoper prvostopenjski sklep vložil ugovor, ki mu je Ministrstvo za finance RS, kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-29-530/2010-3 z dne 24. 11. 2010 delno ugodilo tako, da je v izreku spremenilo navedbo dospelosti obveznosti, v preostalem pa je ugovor zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. V obrazložitvi se drugostopenjski organ sklicuje na določbe ZDavP-2, in sicer na 173. in 174. člen. Poudari, da lahko, glede na 174. člen ZDavP-2, dolžnikov dolžnik zoper sklep vloži ugovor, v katerem lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Dolg dolžnikovega dolžnika, iz katerega davčni organ izterja dolgovano terjatev, mora biti jasen in o njegovem obstoju ne sme obstajati dvom. V obravnavani zadevi iz vsebine ugovora izhaja, da dolžnik ugovarja v izreku sklepa navedenim valutam terjatev, ki v času izdaje in vročitve sklepa še niso zapadle v plačilo, ter prilaga Dodatek št. 1 k Dogovoru o poravnavi obveznosti D-033/10 (pri dolžnikovem dolžniku označen v izpisu odprtih postavk 10-129-000037) z dne 2. 2. 2010, kjer so navedene kot 3., 4. in 5. obrok. Iz navedenega priloženega dodatka izhaja dogovor med davčnim dolžnikom (B.B.) in tožnikom (A. d.d.), da se spremenijo datumi poravnave obrokov, določeni na podlagi Dogovora o poravnavi obveznosti D-033/10 z dne 2. 2. 2010, in sicer tako, da se 3. obrok namesto na dan 23. 4. 2010 poravna na dan 23. 9. 2010, 4. obrok se namesto na dan 24. 5. 2010 poravna na dan 25. 10. 2010, 5. obrok pa se namesto na dan 24. 6. 2010 poravna na dan 24. 11. 2010. Ker tega Dodatka št. 1 Dogovoru prvostopenjski organ ni upošteval, je drugostopenjski organ izpodbijani sklep v izreku ustrezno spremenil. Svoje ravnanje utemelji s 1. odstavkom 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP). Kot neutemeljene pa zavrne ostale ugovore, saj, ne glede na nepravilno navedene datume zapadlosti posameznega obroka, tožnik ne izpodbija obstoja terjatev, ne zatrjuje njihove pogojnosti, glede zapadlosti pa, kot je že navedeno, po 173. členu ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik ugovarja le, da dolg ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa, za kar pa v tem primeru ne gre. Tudi ob upoštevanju prej navedenega Dodatka št. 1, namreč noben izmed obrokov ne zapade po izteku enega leta od vročitve sklepa.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in sklep in drugostopenjsko odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi najprej navaja potek dosedanjega postopka. Že v ugovoru je med drugim navedla, da je bil med dolžnikom in tožnikom dne 2. 2. 2010 sklenjen Dogovor o poravnavi obveznosti, dne 15. 7. 2010 pa še Dodatek št. 1 k temu Dogovoru, v katerem sta se stranki dogovorili o poravnavi obveznosti po računu št. 10-129-000037 v petih obrokih, in da je tožeča stranka z ugovorom delno ugovarjala tudi višini dolga po tem računu, saj 3., 4. ter 5. obrok glede na Dodatek št. 1 še niso zapadli. S tem je bil sklep o davčni izvršbi delno neutemeljen glede treh še nezapadlih obrokov v skupni višini 69.300,00 EUR. Meni, da po navedenem 3., 4. ter 5. obrok še niso zapadli in je bil zato podan ugovorni razlog, da tožeča stranka davčnemu dolžniku ni ničesar dolžna, oz. da terjatev do tožeče stranke še ni zapadla v plačilo. Nato navaja, da je 1. obrok po Dogovoru davčnemu dolžniku plačala dne 24. 2. 2010, in prilaga izpis banke C. d.d., 2. in 3. obrok pa je plačala skladno z Dodatkom št. 1 k v znesku 46.200,00 EUR, in sicer je bil 2. obrok plačan dne 24. 8. 2010, 3. obrok pa dne 24. 9. 2010 in prilaga izpis banke D. d.d. Ob navedenem meni, da davčna organa dejstev in dokazov tožeče stranke nista presojala ali upoštevala.

Drugostopenjski organ je sicer sledil navedbam tožeče stranke glede zapadlosti obrokov, a je napačno zaključil, da bi morala tožeča stranka izpodbiti obstoj predmetnih terjatev oz. zatrjevati njihovo pogojnost, ter da noben izmed obrokov ne zapade po izteku enega leta od vročitve sklepa davčnega organa prve stopnje. Tožeča stranka je dokazala, da na dan vročitve izpodbijanega sklepa davčnemu dolžniku ni dolgovala zneskov, ki so se izterjevali in da je plačala zapadle obroke. Pove še, da je mu je bila bila dne 18. 11. 2010 vročena odločba št. DT 4295-1233/10-3-0802-06 z dne 11. 11. 2010, s katero ji je bilo naloženo plačilo dolga po predmetnem izpodbijanem sklepu, zoper katero je vložila pritožbo in pobudo za odložitev izvršitve, o kateri Ministrstvo za finance še ni odločilo, kljub temu pa so bili dne 27.12.2010 tožeči stranki prisilno izterjani predmetni (izterjevani) zneski. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločbe. Ponovno se sklicuje na 174. člen ZDavP-2 in poudarja, da so bile v predmetni zadevi zarubljene terjatve, ki so dospele v plačilo prej kot v enem letu od prejema sklepa. ZDavP-2 pa ne določa, da morajo biti terjatve dospele na dan izdaje sklepa o izvršbi. Opozarja, da v postopku ni bil dan ugovor glede 2. obroka (zapadlost, navedena v izreku z valuto 24. 3. 2101), tožeča stranka pa tudi ni zatrjevala, da bi bil kateri izmed zarubljenih zneskov plačan pred izdajo sklepa o izvršbi in gre zato za tožbeno novoto. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavnem primeru ni sporno, da je imel davčni dolžnik na dan izdaje izpodbijanega sklepa neporavnane davčne obveznosti in do tožnika (družbi A. d.d.) odprte postavke, oziroma da je imel tožnik neporavnane obveznosti do davčnega dolžnika. Prvostopenjski organ je tako izhajal iz ugotovitve, da so posamezne obveznosti tožnika do davčnega dolžnika dospele v plačilo dne 24. 3., 23. 4., 24. 5. in 24. 6. 2010. Po tem, ko je tožnik vložil ugovor, ki mu je priložil Dodatek št. 1 z dne 15. 7. 2010 k Dogovoru o poravnavi obveznosti št. D-033/10 z dne 2. 2. 2010 št. 1 z dne 15. 7. 2010, je drugostopenjski organ, ob upoštevanju novo ugotovljenih datumov dospelosti obveznosti tožnika do davčnega dolžnika, ustrezno spremenil izrek izpodbijanega sklepa, sicer pa je pritožbo zavrnil. Po pregledu upravnih spisov je po presoji sodišča odločitev obeh organov pravilna in na zakonu utemeljena. Glede na podatke upravnih spisov, je tudi po mnenju sodišča tožnik v ugovoru z navedbo, da 3., 4. in 5. obrok obveznosti glede na Dodatek št. 1 z dne 15. 7. 2010 še niso zapadli v plačilo, nasprotoval le navedbi glede dospelosti obrokov. Temu ustrezno pa je drugostopenjski organ izrek prvostopenjskega sklepa tudi spremenil. Tožnik v ugovoru ni navajal, da je bil kateri od obrokov že plačan, čeprav je tak ugovor, glede na določbo 2. odstavka 174. člena ZDavP-2, dopusten. S tem smiselno ni uveljavil ugovora, da davčnemu dolžniku dela zarubljenega zneska ne dolguje (več). S tem pa tožbeni ugovor, da je bil del dolga davčnemu dolžniku že plačan, predstavlja tožbeno novoto, v smislu 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Tudi po presoji sodišča je tožnik vsebinsko ugovarjal v sklepu navedenim valutam terjatev tožnika do davčnega dolžnika, ki glede na ugovor in priloženi Dogovor št. 1 z dne 15. 7. 2011 še niso zapadle v plačilo na dan izdaje sklepa. Glede ugovora tožnika, da dolg še ni dospel v plačilo, pa je tudi po presoji sodišča drugostopenjski organ s tem, ko je spremenil sklep prvostopenjskega organa in tako spremenil izrek, da je v njem spremenil datume dospelosti, ravnal skladno z določbami ZDavP-2, v katerih je opredeljeno ravnanje v zvezi z davčno izvršbo na druge denarne terjatve dolžnika. V obravnavanem primeru so bile davčnemu dolžniku zarubljene terjatve, za katere ni sporno, da dospejo v plačilo prej kot v enem letu od prejema sklepa.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je obrazložil odločitev glede zavrnitve pritožbenih ugovorov drugostopenjski organ in se, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljani že v pritožbi, nanje tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).