Jedro

Predmet (vsebina) podjemnikove obveznosti ni samo delo, ki ga opravlja podjemnik, da bi opravil (končni) posel, ki se ga je zavezal opraviti, ampak (šele) končni rezultat, ki se ga je zavezal doseči, torej opravljeno delo (opravljen posel).

Tožnica je sicer izdelala geodetski načrt, vodilno mapo, načrt arhitekture in načrt gradbenih konstrukcij pred odstopom toženca od podjemne pogodbe, vendar pa se je za toženca zavezala pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga ni pridobila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 67573/2013 z dne 3. 5. 2013 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici 2.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2011 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je tožnici še naložilo, da je dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v višini 399,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo, ker pa tožnica ni opravila dogovorjenih del in za toženca ni pridobila gradbenega dovoljenja, je toženec utemeljeno odstopil od pogodbe, zato zahtevek tožnice na plačilo opravljenih storitev ni utemeljen.

2. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta se pravdni stranki aprila 2010 dogovorili, da tožnica izdela vodilno mapo in načrt arhitekture za ceno 1.400,00 EUR, kateri se doda DDV. Tak dogovor je bil sklenjen iz razloga, ker je toženec trdil, da ima preostalo dokumentacijo in da bo sam pridobil gradbeno dovoljenje. Takratni občinski prostorski načrt ni omogočal gradnje štirih garaž. Toženec je nato naročil dodatne storitve. Od tožnice je zahteval še, da izdela načrt gradbenih konstrukcij, geodetski načrt vključno s pridobitvijo certifikata geodetskega načrta, da pridobi potrebna soglasja k projektu in da izdela celotni projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja. Cena dodatnih je bila 1.550,00 EUR in 22 % DDV. Tožnica je v dokaz priložila pogodbo, ki ni bila podpisana in v kateri so bile te storitve specificirane. Tožnica je v postopku priložila dokaze, da je izdelala celotno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja že konec leta 2010 oziroma v začetku leta 2011, kot to navaja tudi sodišče v sodbi. Soglasja občine in lastnikov sosednjih zemljišč bi tožnica lahko kasneje vložila na upravno enoto. Iz elektronskih sporočil pravdnih strank izhaja, da je bila sporna cena storitve in da je toženec želel, da tožnica opravi celotno storitev za prvotno dogovorjeno ceno 1.400,00 EUR. Ker toženec 14. 11. 2011 ni prejel potrditve cene v višini 1.400,00 EUR, je pogodbeno sodelovanje prekinil in naročil izdelavo projektne dokumentacije novemu izvajalcu D. M., ki je bil pripravljen storitev opraviti za nižjo ceno v višini 1.400,00 EUR. S sporočilom z dne 13. 11. 2011 toženec ni odstopil od podjemne pogodbe, prenehal je sodelovati s tožnico, kar ne predstavlja odstopa od pogodbe. Rok izpolnitve za prvo storitev in dodatne storitve ni bil dogovorjen, zato bi toženec moral tožnico opozoriti na zamudo in ji dati dodaten primeren rok za izpolnitev obveznosti, česar pa toženec ni storil. Sodišče je zato zmotno štelo elektronsko sporočilo z dne 13. 11. 2011 in konkludentno obnašanje toženca kot odstop od pogodbe, kar pa ni v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V primeru odstopa od pogodbe po volji naročnika, bi moral slednji plačati podjemniku dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih imel, če pogodba ne bi bila razdrta. Tožnica je izročila tožencu vso potrebno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja, razen soglasij, kar pa ni bilo povezano s posebnimi stroški, zato bi toženec moral tožnici plačati celotno opravljeno storitev po dogovorjeni ceni. Projektno dokumentacijo bi bilo mogoče v taki obliki, kot je obstajala novembra 2011, vložiti na upravno enoto in na podlagi te dokumentacije pridobiti gradbeno dovoljenje. Gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno iz razlogov na strani toženca in ne na strani tožnice.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, priglasil pa je tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen OZ). Predmet (vsebina) podjemnikove obveznosti ni samo delo, ki ga opravlja podjemnik, da bi opravil (končni) posel, ki se ga je zavezal opraviti, ampak (šele) končni rezultat, ki se ga je zavezal doseči, torej opravljeno delo (opravljen posel). Podjemnik namreč (pravilno) izpolni svojo obveznost šele, ko uspešno opravi (izvrši, konča) posel, ki je vsebina izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je s podjemno pogodbo zavezal opraviti. Da bi podjemnik dosegel končni rezultat, mora seveda opraviti različna dela (v pomenu delovanj, aktivnosti). Vendar ta dela (delovanje, aktivnosti), ki jih mora opraviti (opravlja) podjemnik, da bi dosegel končni rezultat, ki se ga je zavezal doseči (uspešno opravljen, končan posel), sama po sebi niso vsebina (predmet) njegove obveznosti. Predmet (vsebina) podjemnikove obveznosti (izpolnitvenega ravnanja) je opravljen (uspešno končan) posel, in ne opravljanje dela, aktivnosti, ki so potrebne, da se doseže končni rezultat – opravljen posel1. 7. V postopku ni bilo sporno, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo, zato ni odločilno, katera dela je tožnica opravila za dosego končnega. Če pa je prišlo do prenehanja pogodbe po volji naročnika, mora v tem primeru naročnik izplačati podjemniku dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti (glej 648. člen OZ). Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da se je tožnica zavezala izdelati dokumentacijo, ki je potrebna za pridobitev gradbenega dovoljenja za izgradnjo štirih garaž na parc. št. 2250/34 k. o. 000 X, zavezala pa se je tudi, da bo vodila postopek, na podlagi katerega bo toženec pridobil gradbeno dovoljenje. Dogovorjena cena storitve je bila 1.400,00 EUR in 22% DDV. Sodišče prve stopnje je ta dejstva ugotovilo na podlagi prepričljive izpovedbe toženca, ki jo je potrdil D. K., ki je bil v času sklenitve podjemne pogodbe zaposlen pri tožnici, kakor tudi na podlagi izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da dogovorjena cena v višini 1.400,00 EUR in 22 % DDV predstavlja realno ceno za izdelavo projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja za izgradnjo štirih garaž. Tožnica je tudi spreminjala trditveno podlago glede razlogov, zaradi katerih je prišlo do zvišanje cene storitve. Tožnica je sprva trdila, da je toženec naročil izdelavo vodilne mape in načrt arhitekture za štiri garaže, nato pa je naročil še izdelavo preostale dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja. Med postopkom pa je te trditve spremenila in zatrjevala, da je toženec najprej naročil dokumentacijo za dve garaži in za prostor za pranje vozil, nato pa je naročilo razširil na štiri garaže. Tudi zakoniti zastopnik je izpovedal, da se je cena povišala iz razloga, ker je toženec spremenil naročilo, saj je zahteval od tožnice, da za štiri garaže pridobi in izdela dokumentacijo, na podlagi katere bo lahko pridobil gradbeno dovoljenje. Te navedbe so se izkazale kot neresnične na podlagi izpovedbe T. S., ki je kot arhitekt sodeloval v projektu in ki je 8. 7. 2010 tožencu poslal načrt štirih garaž, zakoniti zastopnik tožnice pa je zatrjeval, da je do spremembe naročila in cene prišlo oktobra 2010. Tudi na podlagi izvedenskega mnenja sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da po sklenitvi podjemne pogodbe v mesecu aprilu 2010, ni moglo priti do takšnih sprememb prvotnega dogovora, ki bi upravičevale povišanje dogovorjene cene za 100 %. Prepričljiva je zato dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je toženec naročil izdelavo projektne dokumentacije za izgradnjo štirih garaž, da se je tožnica zavezala voditi postopek za toženca do pridobitve gradbenega dovoljenja in da je bila dogovorjena cena storitve 1.400 EUR in 22% DDV.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec novembra 2011 veljavno odstopil od podjemne pogodbe, ker tožnica ni izdelala projektne dokumentacije, na podlagi katere bi bila možna pridobitev gradbenega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožnici, da je izdelala geodetski načrt, vodilno mapo, načrt arhitekture in načrt gradbenih konstrukcij pred odstopom toženca od podjemne pogodbe, vendar se je tožnica zavezala za toženca pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga ni pridobila. Tožnica tudi ni opravila vseh opravil za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj ni pridobila soglasij. Toženec je do novembra 2011 pozival tožnico, da izpolni dogovorjeno obveznost, tožnica pa je izpolnitev obveznosti pogojevala s plačilom prvotno dogovorjene cene storitve in s sklenitvijo nove pogodbe, v kateri bi bila določena zvišana cena storitve, zato je toženec utemeljeno odstopil od pogodbe. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, izpovedbe toženca in priče D. M., da ni identičnih elementov med dokumenti, ki jih je zaradi pridobitve gradbenega dovoljenja izdelala tožnica in dokumenti, ki jih je izdelal D. M. in na podlagi katerih je toženec pridobil gradbeno dovoljenje. Tudi iz teh razlogov tožnica tudi ni upravičena do delnega plačila in tudi ne do plačila, ki je zmanjšano za stroške, ki jih je imela, pa bi jih morala imeti, če pogodba ne bi bila razdrta. Vzrok za prenehanje pogodbe ne izhaja iz sfere toženca, s tem, da toženec v zvezi z opravljenim delom tožnice ni imel nobene koristi v zvezi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa glede na vsebinske razloge, ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 724 – 725.