Jedro

V stečaju ni izpodbojna vsaka nadomestna izpolnitev, ker nadomestna izpolnitev, če je po vrednosti enakovredna, sama po sebi še ne pomeni zmanjšanja premoženja stečajnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „V razmerju med stečajnim dolžnikom C. d. d. - v stečaju in tožencem T. s. p. se razveljavi: - učinek sklenitve in izvršitve medsebojne kompenzacije z dne 25. 9. 2012 kot izhaja iz knjižbe TK 12-0732 na podlagi dokumenta medsebojna kompenzacija TK-12-0732, na podlagi katere je tožnik pobotal svojo terjatev do toženca po dokumentu računa PEK-12-2461, s čimer je toženec prejel izpolnitev svoje terjatve op računu toženca št. 001592/12 z dne 31. 5. 2012 v znesku 9.981,96 EUR, - učinek sklenitve in izvršitve medsebojne kompenzacije z dne 25. 9. 2012 kot izhaja iz knjižbe TK-12-0732 na podlagi dokumenta medsebojna kompenzacija TK-12-0732, na podlagi katere je tožnik pobotal svojo terjatev do toženca po dokumentu račun PRK-12-2461, s čimer je toženec prejel izpolnitev svoje terjatve po računu toženca št. 001083/12 z dne 18. 4. 2012 v znesku 6. 834,84 EUR, - učinek sklenitve in izvršitve medsebojne kompenzacije z dne 25. 9. 2012 kot izhaja iz knjižbe TK-12-0732 na podlagi dokumenta medsebojna kompenzacija TK-12-0732, na podlagi katere je tožnik pobotal svojo terjatev do toženca po dokumentu račun PRK-12-2461, s čime je toženec prejel izpolnitev svoje terjatve po računu toženca št. 001227/12 z dne 30. 4. 2012 v znesku 5. 978,88 EUR, - učinek sklenitve in izvršitve medsebojne kompenzacije z dne 25. 9. 2012 kot izhaja iz knjižbe TK-12-0732 na podlagi dokumenta medsebojna kompenzacija TK-12-2461, s čimer je toženec prejel izpolnitev svoje terjatve po računu toženca št. 001433/12 z dne 17. 5. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni.“ Toženec mora tožeči stranki plačati znesek 26.983,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni.“ Toženi stranki je odmerilo 1.528,05 EUR pravdnih stroškov in jih naložilo v plačilo tožeči stranki (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali pa jo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožba neutemeljena, ker je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka, nad katero je bil 3. 6. 2013 začet stečajni postopek, je s toženo stranko dne 25. 9. 2012 pobotala svojo terjatev v višini 71.685,00 EUR z nasprotno terjatvijo tožene stranke do nje v enaki višini. Terjatev tožeče stranke izvira iz računa št. 12-42-032 z dne 21. 8. 2012 v višini 71.685,00 EUR za dobavo, dovoz in strojno vgrajevanje asfaltne zmesi. Tožena stranka pa je imela na dan izjave o pobotu do tožeče stranke več terjatev in sicer na dan 21. 8. 2012 po računu 002711/12 v višini 38.674,62 EUR, na dan 31. 7. 2012 po računu 002346/12 v višini 1.550,96 EUR; na podlagi računov iz maja, aprila in marca 2012 pa še preostale terjatve do višine 71.685,00 EUR. Tožeča stranka je izpodbijala učinke tistega dela pobotanja, v katerem je pobotala del svoje terjatve do tožene stranke v višini 26.983,80 EUR (od 71.685,00 EUR), ki je nastala v avgustu 2012, s terjatvami tožene stranke, ki so nastale aprila in maja 2012. 6. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika utemeljevala na domnevi iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, po kateri velja, da je objektivni pogoj izpodbijanja podan, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da izvira terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova asfaltiranja dvorišča njenega poslovno servisnega objekta v Grosupljem, terjatve toženih strank pa iz naslova opravljenih prevozov za tožečo stranko. Ugotovilo je, da je tožeča stranka toženi stranki ponudila poslovanje z nadomestnimi izpolnitvami v zvezi z dejavnostjo, ki jo je izvajala, in da je tožena stranka pristala na sodelovanje, ker ji je ustrezalo, da za svoje storitve prejme ponujeno nadomestno izpolnitev tožeče stranke, saj je v letu 2012 pričela z gradnjo poslovno servisnega objekta. Zato je zaključilo, da tožeča stranka, čigar dejanje se izpodbija, ni toženi stranki vgradila v avgustu 2012 asfalta zaradi tega, da bodo izpolnjeni pogoji za pobotanje njunih medsebojnih terjatev do višine 26.983,80 EUR, pač pa da je bilo pobotanje njunih medsebojnih obveznosti posledica njunega predhodnega dogovora o izpolnitvi njunih medsebojnih obveznosti v letu 2012 s kompenzacijami.

8. Ker pride do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika v primeru, ko se z namenom pobota ustvari nasprotno terjatev, v konkretnem primeru pa nasprotna terjatev ni bila ustvarjena zaradi pobota, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan objektivni pogoj izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika iz 1. točke prvega odstavka 271. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

9. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da gre za čisto nadomestno izpolnitev. Za nadomestno izpolnitev gre v primeru, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje (283. člen OZ). Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, v stečaju ni izpodbojna vsaka nadomestna izpolnitev, ker nadomestna izpolnitev, če je po vrednosti enakovredna, sama po sebi še ne pomeni zmanjšanja premoženja stečajnega dolžnika. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je bila storitev, ki jo je opravila za toženo stranko, opravljena zaradi tega, da se z vzpostavitvijo nasprotne terjatve ustvarijo pogoji za pobot. Tega tekom prvostopenjskega postopka ni niti trdila pač pa predvsem, da je tožnica izpolnila svojo obveznost z zamudo in prav tako kasneje, kot je svojo pogodbeno obveznost izpolnil toženec. Trdila je, da je zato podana domneva po 1. točki 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP (tč. 16 prve pripravljalne vloge tožeče stranke).

10. V pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je imelo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru več razlogov za sklepanje, da je bila storitev tožeče stranke naročena šele potem, ko je po daljšem čakanju na plačilo tožena stranka ugotovila da ga ne bo prejela. Navedene trditve so v popolnem nasprotju z izpovedbama prič, ki jih je presojalo sodišče prve stopnje in na njihovi podlagi ugotovilo, da je tožeča stranka, še preden je opravila sporne storitve prevozov za tožečo stranko, vedela da ji jih tožeča stranka ne bo plačala, pač pa da bo njena obveznost prenehala s storitvijo asfaltiranja, ki ji je bila dejansko izvršena v avgustu. Da je šlo za dogovorjen način izpolnitve medsebojnih obveznosti potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka tudi v juliju in avgustu za tožečo stranko v okviru dogovora opravljala prevozne storitve, torej sočasno, ko je zanjo opravljala storitev asfaltiranja tožeča stranka. In tudi obveznost za te prevozne storitve se je pobotala z obveznostjo iz storitve asfaltiranja. Kljub temu, da pobota teh obveznosti tožeča stranka ne izpodbija, sam tek dogodkov kaže na vnaprejšnji, pred zamudo dosežen sporazum o nadomestni izpolnitvi, kot ga je tudi zatrjevala tožena stranka. Na podlagi konto kartice - A2, ki jo je priložila tožbi in iz katere naj bi izhajalo, da so bili do vključno februarja 2012 računi tožene stranke za prevoze plačani, po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje še ni imelo podlage za ugotovitev, h kateri se zavzema pritožnica, in sicer da sta se stranki šele takrat, ko plačil za toženo stranko več mesecev ni bilo (po računih iz aprila in maja 2015), dogovorili za nasprotno storitev. Pri tem pa tožeča stranka niti ne pove, kdaj naj bi po njenih informacijah prišlo do sporazuma o nadomestni izpolnitvi (ki je bila izvršena z asfaltiranjem avgusta 2012), pač pa le pove, da takrat, ko je tožena stranka že „dolgo čakala na plačilo“. Zato v tem delu na pritožbo niti ni mogoče odgovoriti. Neutemeljen pa se izkaže pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ker ni upoštevalo podatkov iz konto kartice o plačilih, nekritično sledilo izpovedbi prič in da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo dokazno oceno, na katero je oprlo odločitev o tožbenem zahtevku, tožena stranka pa je ni uspela s pritožbo omajati.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, zato je odločitev o zavrnitvi celotnega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker sodišče druge stopnje tudi ni zaznalo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP, po kateri v primeru, če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. O povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP). Tožeča stranka je v pritožbi zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka, do katerih pa ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela. Tožena stranka določne zahteve, da naj ji tožeča stranka povrne stroške, ki so ji nastali med pritožbenim postopkom, ni podala, zato o njenih stroških sodišče druge stopnje ni odločalo.