Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je tožnica 13. 12. 2016 in 19. 12. 2016 direktorici tožene stranke sama predlagala spremembo zaposlitve, da je 21. 12. 2016 pisno izjavila, da pristaja na sporazumni dogovor o premestitvi na delovno mesto "diplomirana medicinska sestra - operacijska medicinska sestra" in da sta se stranki v sporazumu o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2018 dogovorili o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2016, in ne tiste z dne 28. 12. 2015, pravilno zaključilo, da sta imeli stranki v decembru 2016 voljo za spremembo tožničinega delovnega mesta in da sta s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2016 izrazili voljo, da ta pogodba nadomesti predhodno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 12. 2015.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, naj tožena stranka tožnici obračuna razliko v plači v skupnem bruto znesku 32.681,70 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplača skupno 15.956,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih neto razlik v plači tečejo od datumov, navedenih v izreku sodbe, do plačila. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka. V II. točki izreka sodbe je odločilo, naj tožnica toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 857,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnici mandat glavne medicinske sestre prenehal s podajo pisne izjave s soglasjem k premestitvi na drugo delovno mesto in s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2016. Ne drži, da sta imeli stranki voljo za spremembo delovnega mesta in da sta s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi izrazili voljo za sporazumno prenehanje veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno sklicevalo na zadevi pritožbenega sodišča Pdp 194/2017 in Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 219/2013, ki nista primerljivi obravnavani zadevi. Zmotno je razlagalo določilo 2. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2016 in določila sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2018. Po njenem mnenju pravno podlago za odločitev predstavlja določba 74. člena ZDR-1, po kateri sta razrešitev in prenehanje pogodbe o zaposlitvi neločljivo povezani dejstvi. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je zato prenehala veljati šele z iztekom mandata 1. 1. 2020, ker s funkcije glavne medicinske sestre ni bila nikoli razrešena. S sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 241/2017) uveljavlja, da vodilna delavka ni dolžna izpodbijati nove pogodbe o zaposlitvi, saj ta v primeru nezakonite razrešitve nima veljave. Opozarja tudi na zadevi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 262/2016 in VIII Ips 227/2015, iz katerih izhaja, da sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto še ne pomeni soglasja k prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Navaja, da sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje dogovora o poravnanih vseh medsebojnih obveznosti, s čimer je tožena stranka priznala, da ji dolguje vtoževano razliko v plači. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Pri tem je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Tožnica v tem sporu od tožene stranke zahteva obračun in izplačilo razlike v plači, ker naj bi ji tožena stranka v obdobju od 1. 1. 2017 do 23. 10. 2018 neutemeljeno obračunavala in izplačevala plačo 41. plačnega razreda, namesto pravilno plačo 45. plačnega razreda. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, s sklepom z dne 7. 12. 2015 pa je bila s 1. 1. 2016 imenovana na vodilno delovno mesto „koordinatorica – glavna medicinska sestra zdravstvene nege urgentnega centra SB A.“ za obdobje štirih let. Zaradi tega imenovanja sta stranki 28. 12. 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas trajanja mandata, na podlagi katere je bila tožnica upravičena do plače v višini 45. plačnega razreda. Stranki sta nato 21. 12. 2016 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „diplomirana medicinska sestra – operacijska medicinska sestra“, ki je uvrščeno v 41. plačni razred, tožena stranka pa je tožnici do prenehanja delovnega razmerja 23. 10. 2018 plačo obračunavala in izplačevala v tej višini.

6. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi je bistveno, da tožnica sodnega varstva v roku 30 dni iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) ni uveljavljala v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2015, po kateri je bila upravičena do višje osnovne plače. Glede na to se pritožba neutemeljeno sklicuje na zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 241/2017 z dne 4. 12. 2018, ki ni primerljiva obravnavani zadevi.

7. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači je tudi sicer pravilna. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je tožnica 13. 12. 2016 in 19. 12. 2016 direktorici tožene stranke sama predlagala spremembo zaposlitve, da je 21. 12. 2016 pisno izjavila, da pristaja na sporazumni dogovor o premestitvi na delovno mesto „diplomirana medicinska sestra – operacijska medicinska sestra“ in da sta se stranki v sporazumu o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2018 dogovorili o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2016, in ne tiste z dne 28. 12. 2015, pravilno zaključilo, da sta imeli stranki v decembru 2016 voljo za spremembo tožničinega delovnega mesta in da sta s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2016 izrazili voljo, da ta pogodba nadomesti predhodno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 12. 2015. Ta zaključek je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo tudi s sklicevanjem na določilo 2. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2016, iz katerega izhaja, da se pogodba sklepa zaradi sporazumnega dogovora o premestitvi tožnice na drugo delovno mesto, ki ga je razlagalo povsem pravilno, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno.

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je pogodba o zaposlitvi z dne 28. 12. 2015 prenehala veljati šele z iztekom štiriletnega mandatnega obdobja 1. 1. 2020, ker s funkcije glavne medicinske sestre ni bila nikoli formalno razrešena. Vodilni delavki lahko mandat vedno preneha tudi na njeno željo, kar je bilo pravilno ugotovljeno v obravnavani zadevi. Glede na navedeno se pritožba neutemeljeno sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 262/2016 z dne 21. 3. 2017 in VIII Ips 227/2015 z dne 24. 11. 2015, da sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu same po sebi ni mogoče šteti za pristanek k prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas ali k spremembi predhodno sklenjene pogodbe o zaposlitvi po določbi 49. člena ZDR-1, saj sta bila v teh zadevah tožnika s funkcij razrešena oziroma odpoklicana proti njuni volji.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožena stranka priznala, da tožnici dolguje zahtevano razliko v plači, ker je pristala na črtanje določila glede poravnanih vseh medsebojnih obveznosti iz osnutka sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2016. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje v zvezi s tem je pravilno.

10. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo razlike v plači materialnopravno pravilna. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ki ji pritožba nasprotuje le pavšalno. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, upoštevaje določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.