Jedro

Delo (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže predstavlja posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo: kot redno delo, ki ga delavec opravi v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev; kot nadurno delo, kolikor opravlja delo preko rednega delovnega časa; preostali čas pa se obračuna v višini 60% nadomestila osnovne plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova razlike med izplačanim 60% nadomestilom plače za čas prisotnosti na delovnem mestu v času dežurstva in straže ter plačilom nadur za čas efektivnega dela, vse v obdobju od marca 1997 do maja 2002, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti delnih mesečnih zneskov dalje do plačila. Ugotovilo je, da tožnik v času dežurstva in straže ni opravljal svojega dela kot poveljnik oddelka. Njegovo delo je bilo usposabljanje in urjenje nabornikov ter vojakov stalne sestave. Za to delo, ki ga je opravljal osem ur, je prejemal plačo. Če je to delo opravljal več kot osem ur, je prejel dodatek za delo preko polnega delovnega časa. Tudi določena opravila, opravljena med dežurstvom in stražo (ukrepanje v primeru izrednih ali nepredvidenih dogodkov), so se po pravilniku o plačah in drugih prejemkih štela za delo preko polnega časa, druge ure v času dežurstva in straže (prisotnost oziroma pripravljenost in nadzor), pa so se obračunavale z nadomestilom v višini 60% od osnovne plače. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, da pogoji za priznanje nadur oziroma dela preko polnega delovnega časa za čas opravljanja dežurstva in straže pri toženi stranki niso bili podani.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Obstaja nasprotje med tem, kaj navaja sodišče v razlogih sodbe o vsebini listin ter o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami, izpovedbami prič in zapisniki. Sodišče dejanskega stanja o tem ali je oziroma kaj in koliko tožnik v času dežurstva in straže delal ni ugotavljalo, temveč je le povzemalo predpise. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišč, da je efektivno delo v času dežurstva in straže le aktivno ukrepanje ob izrednem in nepredvidenem dogodku. Opravila, ki jih je tožnik opravljal v času dežurstva in straže, se ne morejo šteti kot pripravljenost na delo oziroma kot čakanje na delo in prav tako ne kot prosti čas oziroma kot počitek. Zato je ta opravila mogoče šteti le kot efektivno ali dejansko delo, ki se po določbi tretjega odstavka 96. člena Zakon o obrambi šteje za delo v podaljšanem delovnem času.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu z določbami 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti, zato navedb o domnevno nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče upoštevati. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih niso v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami v spisu. Sodišče je upoštevalo predložene listine o tem, kaj in koliko časa je tožnik v spornem času delal ter kako mu je bila za ta čas obračunana plača. Predmet spora pa ni bilo vprašanje delovnega časa oziroma kaj se šteje v delovni čas, niti vprašanje, ali so bili spoštovani predpisi o mesečni delovni obveznosti in zagotavljanju prostih dni. Tožbeni zahtevek se nanaša le na plačilo za opravljeno delo.

V 96. členu Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, 44/97 in 87/97 - ZObr) je za delavce, ki poklicno opravljajo delo na obrambnem področju, predpisano, da morajo zaradi potreb službe po odločitvi nadrejenega opravljati tudi delo pod posebnimi delovnimi pogoji. Kot takšno poleg dela v podaljšanem delovnem času določa tudi dežurstvo ter pripravljenost na delo in bivanje v vojaški enoti ali v zavodu oziroma drugem določenem mestu.

Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke, ki je veljal v spornem obdobju (z dne 30.7.1996 in kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, prečiščeno besedilo v prilogi B2), je v 8. členu urejal dodatke in nadomestila za delo v posebnih pogojih dela. Za delo preko polnega delovnega časa je predvidel 30% dodatek, za čas dežurstva in vsako uro obvezne prisotnosti na delovnem mestu pa 60% nadomestilo. Pri tem se v skladu z 10. členom pravilnika delo preko polnega delovnega časa ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, prerazporeditvijo delovnega časa, uvajanjem izmenskega dela ali dela v deljenem delovnem času. Nadomestilo za čas dežurstva in za obvezno prisotnost na delovnem mestu je bilo v 16. in 17. členu pravilnika vsebinsko izenačeno in opredeljeno kot plačila za čas dežurstva in straže oziroma dela na terenu, ki presega ure, opravljene kot redne delovne obveznosti in eventualne nadure. Pri tem se čas takšne obvezne prisotnosti na delovnem mestu ni štel kot redna delovna obveznost. Takšna ureditev ni bila v nasprotju z določbami 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR (1990)), ki je predvideval možnost prerazporeditve delovnega časa, pa tudi ne v nasprotju z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12.junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo. Ni torej v nasprotju z navedenimi direktivami, ki so za Republiko Slovenijo postale neposredno zavezujoče šele po 1. maju 2004, ureditev, po katerih v navedenih službah, glede na njihove specifične zahteve, obvezna prisotnost na delu ni del delovnega časa, s tem, da se sicer delo in prisotnost na delu organizirata tako, da se zagotovi varnost in zdravje delavcev (tretji odstavek 2. člena Direktive 89/391/EGS).

Navedene določbe Pravilnika o plačah in drugih prejemkih glede dodatka za nadurno delo so bile v skladu z 2. točko 4. člena Evropske socialne listine (Zakon o ratifikaciji - Uradni list RS, Mednarodne pogodbe št. 7/99) o priznavanju pravice do višjega plačila za nadurno delo. Hkrati je Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91 do 73/03 - KPNd), ki v tem delu velja tudi za delavce tožene stranke, v tretji alinei 2. točke 38. člena določila 30% dodatek za nadurno delo, istočasno pa je v tretjem odstavku te točke določila, da ima delavec za čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu pravico do 60% nadomestila osnovne plače, skladno tej določbi pa je višino tovrstnega nadomestila določil tudi Pravilnik o plačah tožene stranke. Takšno znižano plačilo za dežurstvo oziroma zgolj prisotnost na delovnem mestu ni nezakonito, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. U-I-321/02 (Uradni list RS, št. 62/04), ko je poudarilo, da je neutemeljen očitek, da zakonodajalec ne bi smel predvideti različnega plačila za efektivne in neefektivne ure dežurstva. Hkrati je poudarilo, da je neutemeljeno enačiti nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo.

Sodišče ni ugotovilo (tega tožnik v bistvu niti zatrjeval ni), da tožnik ne bi prejel ustreznega plačila za dejansko opravljeno delo v rednem in podaljšanem delovnem času. Glede na prikazano pravno ureditev pa je sodišče za čas prisotnosti na delu v času dežurstva in straže utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo denarnih zneskov nad 60% nadomestilom tožnikove osnovne plače, kot je bilo tožniku obračunano in izplačevano. Pri tem ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štelo kot delo. Gre pa za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo: kot redno delo, ki ga delavec opravi v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev; kot nadurno delo, kolikor opravlja delo preko rednega delovnega časa; preostali čas pa se obračuna v višini 60% nadomestila osnovne plače. Tožniku je bila plača obračunana v skladu s Pravilnikom tožene stranke, ki ni v neskladju z veljavnimi predpisi, zato v reviziji uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče v skladu z določili 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.