Jedro

Ker odgovor na tožbo po ZUS-1 ni obveznost tožene stranke, odločitev toženke, da te možnosti ne bo izkoristila oziroma da ne bo podala vsebinsko konkretiziranega odgovora, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe po ZPP. Dejstvo, da je zakonodajalec z ZPP-E besedilo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 spremenil, po mnenju sodišča nima vpliva na stališče, da zamudne sodbe v upravnem sporu ni mogoče izdati. ZUS-1 drugače „določa“ glede zamudne sodbe, s tem ko je med vrstami sodb ne ureja in tudi ne določa obveznosti vložitve odgovora na tožbo.

Pravilno je zaključno sklepanje toženke o utemeljeni nevarnosti, da bi tožnik pobegnil, in ki ga ob tožnikovem ravnanju in njegovih izjavah tudi ne omaje tožnikovo neprepričljivo zatrjevanje, da je njegova ciljna država Slovenija in da v Italiji ni imel namena ostati. Za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil (v 1. točki izreka) in da bo tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce ... od 17. 7. 2020 od 18.10 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 17. 10. 2020 do 18.10 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (v 2. točki izreka).

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je glede na spisno dokumentacijo tožnika 26. 6. 2020 obravnavala Policijska postaja ...; iz policijske depeše izhaja, da je tožnik 23. 6. 2020 na nedovoljen način prestopil državno mejo z Republiko Hrvaško in pot peš nadaljeval proti Azilnemu domu ..., kjer je podal namero za prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Bil je brez dokumentov, v lastnoročni izjavi pa je navedel, da za mednarodno zaščito zaproša zaradi brezposelnosti v Maroku.

Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 10. 7. 2020 je navedel, da je Maroko zapustil 20. 11. 2019 in odšel v Turčijo, od tam pa pot nadaljeval ilegalno preko Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške do Slovenije; ciljna država mu je bila Slovenija. Vojaškega roka ni služil, ni član nobene politične stranke ali organizacije in ni nikoli prestajal zaporne kazni ali bil kaznovan. Navedel je še, da so mu potni list odvzeli Kurdi v Turčiji, v Maroku pa ima osebno izkaznico, ki jo bo skušal pridobiti. Maroko je zapustil zaradi revščine in ker si želi boljšega življenja.

Po podani prošnji je bil tožnik nastanjen v prostorih azilnega doma, kjer je ostal do 16. 7. 2020, ko je azilni dom samovoljno zapustil, kljub temu da je bil ob podaji prošnje 10. 7. 2020 izrecno opozorjen, da mu bo v primeru ugotovitve izrazite begosumnosti izrečen ukrep omejitve gibanja na Azilni dom ali Center za tujce.

Tožnik je bil dne 16. 7. 2020 obravnavan s strani Policijske postaje za ..., saj je bil istega dne v Republiko Slovenijo vrnjen s strani italijanskih varnostnih organov. Tožnik je bil 17. 7. 2020 nato prepeljan v Center za tujce, kjer mu je pristojni organ istega dne ustno na zapisnik izrekel ukrep omejitve gibanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je tedaj navedel, da je Azilni dom samovoljno zapustil, ker mu je stric, ki živi v Španiji, rekel, naj pride k njemu; vedel je, da ne sme oditi, a je stric vztrajal, da pride k njemu. Potni list so mu vzeli Kurdi v Turčiji, osebno izkaznico pa ima v Maroku, doma jo je pustil zato, ker bi mu jo v Grčiji vzeli in uničili.

Izrek ukrepa omejitve gibanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je organ utemeljil, kot sledi.

Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in niti do izdaje tega sklepa tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Ta člen, na katerega glede ugotavljanja istovetnosti prosilca napotuje četrti odstavek 34. člena ZMZ-1, določa, da tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanim v obliki samostojne listine ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V tem primeru pristojni organ ugotavlja le pristnost dokumenta. Pristojni organ namreč sam v času trajanja postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi. V konkretnem primeru pa se poraja očiten dvom v osebne podatke, ki jih je tožnik navedel. Tožnik namreč ni pridobil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal resničnost svojih osebnih podatkov, njegove navedbe glede posedovanja osebnih dokumentov pa so neprepričljive. Tožnikova neverodostojnost v izjavah se izkazuje tudi v navedbah pri podaji prošnje, da na območju EU nima ne sorodnikov, niti ne prijateljev, iz zapisnika o seznanitvi z omejitvijo gibanja pa izhaja, da naj bi Azilni dom samovoljno zapustil na prigovarjanje strica, ki naj bi imel urejen status v Španiji.

Tožnik je 10. 7. 2020 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, na kateri je izjavil, da bo počakal do odločitve pristojnega organa in da države pred odločitvijo ne bo zapustil. Kljub temu ter kljub izrecnemu opozorilu, da mu bo v primeru ocene, da je begosumen, gibanje omejeno, je Azilni dom 16. 7. 2020 zapustil in se odpravil v Italijo. Ker je v postopku mednarodne zaščite pomembno, da ima pristojni organ možnost vsa dejstva, ki jih je tožnik v postopku mednarodne zaščite navajal, tudi preveriti, da ugotovi resnično dejansko stanje, in ker je tožnik Azilni dom zapustil, še preden je pristojni organ z njim opravil osebni razgovor, obstaja utemeljena nevarnost, da bi to lahko ponovno storil in iz Azilnega doma pobegnil še pred ugotovitvijo dejstev, ki so pomembna za odločitev. Tožnik prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomsko situacijo, vendar je ob podaji prošnje razloge premalo konkretiziral. To bo pristojni organ storil na osebnem razgovoru, brez katerega ni mogoče izdati vsebinske odločitve o prošnji, razen če gre za izjemne primere v skladu s prvim odstavkom 38. člena ZMZ-1, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Organ se sklicuje še na zadevo Sodišča EU C-18/16 z dne 14. 9. 2017, po kateri omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti za to, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev. Na podlagi navedenega se tožniku omejuje gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da v kolikor pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa pridržanja prosilca na azilni dom ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanje, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce. Organ je zato najprej preverjal, ali bi bil milejši ukrep, tj. pridržanje na območje azilnega doma, primeren. Pri tem je ugotovil, da glede na organizacijo varovanja, to ni mogoče. Tožnikove navedbe in dejanja pa kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da bi mu gibanje ne bilo omejeno, ponovno samostojno zapustil Azilni dom in ponovno onemogočil pristojnemu organu, da zaključi postopek mednarodne zaščite.

Pristojni organ se je pri svoji odločitvi oprl tudi na sodbo VS RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. 2. Tožnik v tožbi navaja, da toženka izdajo izpodbijanega sklepa utemeljuje z uporabo prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena. Pri tem pa iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, na kakšen način bo preverjala tožnikovo istovetnost glede na obširna pojasnila, zakaj vanjo očitno dvomi. Tožniku je bilo v postopku mednarodne zaščite omogočeno, da predloži kakšen osebni dokument, ki bi potrjeval njegovo istovetnost, pa vendar iz postopka ni razbrati načina, kako bi tožnik lahko sam priskrbel določen lasten dokument, npr. osebno izkaznico iz Maroka, če je to sploh mogoče, še manj pa, kako bi to storila toženka. Tožniku je nejasno, kako bo toženka nesporno ugotovila in preverila istovetnost tožnika. V tem delu ugotavljanja identitete so razlogi izpodbijanega sklepa v bistvenem pomanjkljivi, tako da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

Toženka je tožniku omejila gibanje tudi po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Navedena določba narekuje kumulativno uporabo treh pogojev, da se lahko prosilcu omeji gibanje: navesti je potrebno konkretna dejstva iz prošnje za mednarodno zaščito, vzročno posledičnost s pridržanjem in še dodatni pogoj utemeljene nevarnosti, da bi prosilec pobegnil. Toženka je nevarnost pobega utemeljila s tem, da je izrazila dvom, da bo tožnik počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. V ZMZ-1 pa niso podani kriteriji, po katerih bi lahko toženka presojala, ali je nevarnost pobega podana. Definicija v 31. točki 2. člena ZMZ-1 je preveč ohlapna. Navedeno izhaja že iz revizijskih sodb X Ips 1/2019 in X Ips 11/2019. Glede sodbe sodišča EU C-18/16 pa tožnik dodaja, da je po tej sodbi potrebno, da nacionalni organ v vsakem primeru posebej preveri, ali so ukrepi pridržanja sorazmerni z namenom. Toženka je v izpodbijanem primeru prekoračila sorazmernost, ki je ni z ničemer utemeljila, zgolj navaja opravo osebnega razgovora, ne navede pa datuma osebnega razgovora. Omenjena sodba prav tako omejuje ukrep pridržanja na čim krajši čas, če pa je toženka vezala ukrep pridržanja na osebni razgovor, potem bi morala v izreku sklepa navesti datum osebnega razgovora. Po mnenju tožnika tako ni podan nobeden od razlogov iz prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ter je potrebno izpodbijani sklep odpraviti iz razlogov kršitve pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava.

Obrazložitev toženke o tem, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, ni zadostna, kajti toženka ne zagotavlja, da bo postopek mednarodne zaščite res zaključen pred časovnim okvirom omejevalnih ukrepov. V kolikor tožnik zapusti območje Republike Slovenije, so predvideni drugi ukrepi postopka mednarodne zaščite, prav tako pa lahko tožnik sam izrazi, da ne želi več biti prosilec za mednarodno zaščito. Zaprtje tožnika v Center za tujce pomeni odvzem osebne svobode, to je poseg v osnovno človekovo pravico, zaradi česar je dolžnost toženke natančno in v skladu z zakonom pojasniti izpodbijani ukrep, kar pa ni bilo storjeno.

Tožnik sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

3. Tožnik na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi predlaga, naj sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka stranka takoj po prejemu te tožbe prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika na Center za tujce. Tožnik je poleg tega v tožbi izkazal, da niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu nihče ne bo mogel nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi. Tožnik se sklicuje še na sklep Ustavnega sodišča Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 ter četrti odstavek 15. člena Ustave in prvi ter drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člen Procesne direktive.

Sodišču predlaga, naj odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da mora toženka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka in zavrača navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijanem sklepu in razlogih zanj. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Uvodoma sodišče kot neutemeljeno zavrača stališče tožnika, podano na glavni obravnavi, da bi moralo sodišče na podlagi zakona izdati zamudno sodbo, ker odgovor toženke na tožbo ne ustreza standardu obrazloženega odgovora in bi sodišče zato moralo šteti, kot da odgovor sploh ni vložen. Toženka je sicer navedenemu na naroku nasprotovala ter se sklicevala na to, da je podrobne razloge za izrek izpodbijanega sklepa o omejitvi gibanja tožniku navedla v obrazložitvi sklepa.

7. Po mnenju sodišča v upravnem sporu ni mogoče izdati zamudne sodne. O tem vprašanju se je izreklo tudi že Vrhovno sodišče, čeprav v okoliščinah, ko še ni veljala novela ZPP-E. Do uveljavitve ZPP-E je po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 veljalo, da se za vprašanja, ki niso urejena z ZUS-1, „primerno“ uporabljajo določbe ZPP. Od uveljavitve ZPP-E pa velja, da se „v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače.“ Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da zamudne sodbe iz 318. člena ZPP v upravnem sporu ni mogoče izdati1. Pri tem je izhajalo najprej iz ugotovitve, da med vrstami sodb, ki jih ZUS-1 ureja v 63. členu in naslednjih, ni zamudne sodbe, ki jo sodišče po določbi 318. člena ZPP izda in z njo ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, in pod v nadaljevanju naštetimi pogoji. Glede na 277. člen ZPP ( ki določa, da mora toženka odgovoriti na tožbo v tridesetih dneh od njene vročitve, razen če ta zakon ne določa drugače, in da mora sodišče opozoriti toženko, da bo v primeru, če v roku iz prvega odstavka tega člena ne bo odgovorila na tožbo ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo) pa je v nadaljevanju razlogovalo, da zamudna sodba temelji na opustitvi zakonske dolžnosti podati (obrazložen) odgovor na tožbo, da pa ta vidik ZUS-1 ureja drugače, saj v 38. členu ne določa obveznosti vložitve odgovora na tožbo2. Ker odgovor na tožbo po ZUS-1 ni obveznost tožene stranke, odločitev toženke, da te možnosti ne bo izkoristila oziroma da ne bo podala vsebinsko konkretiziranega odgovora, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe po ZPP. Uporaba določb ZPP o zamudni sodbi v upravnem sporu bi zato po mnenju Vrhovnega sodišča pomenila „neprimerno“ uporabo ZPP v upravnem sporu.3 Dejstvo, da je zakonodajalec z ZPP-E besedilo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 spremenil, po mnenju sodišča nima vpliva na stališče, da zamudne sodbe v upravnem sporu ni mogoče izdati. Najprej zato, ker je namesto besede „primerno“ v zakonsko določbo uvedena besedna zveza „kolikor ta zakon ne določa drugače“. Drugače pa ZUS-1 „določa“ glede zamudne sodbe, s tem ko je med vrstami sodb ne ureja in tudi ne določa obveznosti vložitve odgovora na tožbo. Podlago za tako, drugačno normativno ureditev postopka, je mogoče iskati v specifičnosti upravnega spora v primerjavi s civilnim sporom, saj gre v primeru upravnega spora ne samo za zagotavljanje sodnega varstva pravic (23. člen Ustave) v upravnih in drugih javno pravnih zadevah, ampak tudi za sodni nadzor nad zakonitostjo odločanja organov izvršne veje oblasti (157. člen Ustave v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Ustave)4; tega ustavno pravnega vidika pa pri odločanju po ZPP ni. Drug razlog za takšno razlago pa je volja zakonodajalca (teleološka in zgodovinska razlaga), saj iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je bil namen omenjene spremembe ZPP-E zgolj uvedba enotnega postopka revizij pred Vrhovnim sodiščem v civilnih, delovno-pravnih in upravnih sporih.5 Treba je namreč izhajati iz predpostavke, da zakonodajalec pozna pravo (v tem primeru ustavno pravni namen upravnega spora) in da je pravni sistem notranje povezana in usklajena celota in zato v njem ne sme biti antinomij (argumentum a coherentia). Sodišče še dodaja, da niti ZMZ-1 niti drug nacionalni splošni pravni akt ali pravni akt Evropske unije za področje mednarodne zaščite nima določb, ki bi dajale podlago za drugačno stališče glede izdaje zamudne sodbe v upravnem sporu.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 9. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II6, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Sodišča držav članic EU morajo od začetka veljavnosti direktive nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, da bi lahko ta direktiva dosegla želeni cilj. Načelo primarnosti prava EU izhaja tudi iz 3.a člena Ustave RS.

10. Po točki (a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo, in po točki (b) iste določbe, da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

11. V prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) določil, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz naslednjih razlogov: - da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo in, - da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 12. Toženka je svoje ugotovitve o očitnem dvomu v tožnikovo istovetnost oprla na okoliščine, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, niti ga ni pridobil, njegove navedbe glede neposedovanja osebnih dokumentov pa so neprepričljive, zaradi česar je presodila, da tožnik ni podal upravičenih razlogov, zaradi katerih dokumentov, s katerimi bi izkazal istovetnost, ni predložil. Sodišče se s sklepanjem toženke, da ima tožnik zadržke, da razkrije svojo pravo identiteto, strinja. Tožnik je na glavni obravnavi glede potnega lista sicer navajal podobno, kot v postopku pred organi toženke, da so mu ga vzeli v Turčiji. Glede neposedovanja osebne izkaznice pa je svoje izjave spreminjal ter nekonsistentno navajal, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in ob seznanitvi z ukrepom omejitve gibanja, da ima osebno izkaznico v Maroku, na glavni obravnavi pa, da so mu osebno izkaznico vzeli v Turčiji. Po tem ko je bilo tožniku predočeno, da je pred organi toženke govoril drugače, pa je navedel, da lahko iz Maroka dobi še en izvod osebne izkaznice. Ko je bil vprašan, ali je poskušal osebno izkaznico iz Maroka pridobiti, je to zanikal ter kot razlog navajal, da nihče od njega tega ni zahteval. Ko mu je bilo predočeno, da je bil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pozvan k predložitvi osebne izkaznice ter da je tedaj izjavil, da jo bo poskušal pridobiti, je svojo izjavo spet spremenil in navajal, da je osebno izkaznico poskušal pridobiti, vendar je njegovi starši niso uspeli dobiti oziroma da je iz Maroka odsoten devet mesecev, da ne ve, kakšen je postopek za pridobitev osebne izkaznice, da pa jo lahko poskusi pridobiti. Take nekonsistentne, nasprotujoče in izmikajoče tožnikove izjave je sodišče presodilo kot neverodostojne. Zato se strinja s toženko, da je mogoče iz predstavljenih tožnikovih navedb o razlogih za neposedovanje osebnih dokumentov sklepati, da tožnik ne želi razkriti svoje prave identitete. Določitev načinov preverjanja oziroma ugotavljanja identitete tožnika pa po določbah 84. člena ZMZ-1 ni predmet sklepa o omejitvi gibanja, ampak postopka odločanja o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, zato tožnik brez podlage ugovarja, da se sklepa ne da preizkusiti ter da je s tem podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Ne glede na to sodišče dodaja, da tožnik vse od vložitve prošnje za mednarodno zaščito (tudi na glavni obravnavi je to potrdil) sam navaja, da ima osebno izkaznico v Maroku ter da jo bo poskušal pridobiti.

13. Sklepanje o utemeljeni nevarnosti, da bi tožnik pobegnil, je toženka oprla na ugotovitve, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 10. 7. 2020 izjavil, da bo počakal do odločitve pristojnega organa in da države pred odločitvijo o prošnji ne bo zapustil ter da je kljub izrecnemu opozorilu, da mu bo v primeru, da bo ocenjen kot begosumen, gibanje omejeno, Azilni dom 16. 7. 2020 zapustil ter se odpravil v Italijo, od koder je bil vrnjen s strani italijanskih varnostnih organov. Sodišče se z razlogi toženke strinja. Tožnik namreč ne le da ni bil prepričljiv v svojem zatrjevanju, da ni vedel, da Azilnega doma ne sme zapustiti, pač pa je tudi spreminjal svoje izjave o tem, zakaj je samovoljno odšel iz Slovenije. Na zapisnik ob seznanitvi z omejitvijo gibanja je tožnik namreč izjavil, da je vedel, da kot prosilec za mednarodno zaščito ne sme zapustiti Slovenije, na glavni obravnavi pa je navajal, da ni vedel, da ne sme zapuščati države, da mu tega nihče ni povedal in da je mislil, da lahko gre v druge evropske države brez omejitev ter je pri tem vztrajal tudi po tem, ko je potrdil, da mu je bil pred podajo prošnje za mednarodno zaščito v njegovem jeziku predvajan film o pravicah in dolžnostih, ki jih imajo prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ob tem ko je navajal, da filma ni razumel. Glede razlogov za zapustitev Azilnega doma pa je tožnik na zapisnik ob izreku ukrepa omejitve gibanja navajal, da ga je stric povabil ter vztrajal, naj pride k njemu v Španijo, kjer ima on urejen status ter bi tudi tožniku pomagal, da se ustali, na glavni obravnavi pa je navajal, da je odšel k stricu v Italijo, kamor je ta prišel prejšnji mesec iz Libije, in sicer da bi skupaj praznovala nek praznik, ter je pri taki izjavi vztrajal, tudi ko mu je bilo predočeno, da je pred organom toženke govoril o Španiji (skliceval se je, da naj bi prišlo do pomote) ter da mu je bil ob izreku ukrepa omejitve gibanja zapisnik prebran v njegovem jeziku preko tolmača ter je navajal, da ga je razumel. Tožnikovo ravnanje z zapustitvijo Azilnega doma ter njegove nekonsistentne in nasprotujoče si ter izmikajoče izjave glede tega, ali je bil seznanjen s tem, da ne sme zapustiti Azilnega doma ter zakaj ga je zapustil, ki jim sodišče kot neprepričljivim ni sledilo, pa tudi po presoji sodišča potrjujejo kot pravilno zaključno sklepanje toženke o utemeljeni nevarnosti, da bi tožnik pobegnil, in ki ga ob navedenem o tožnikovem ravnanju in njegovih izjavah tudi ne omaje tožnikovo neprepričljivo zatrjevanje, da je njegova ciljna država Slovenija in da v Italiji ni imel namena ostati.

14. Sodišče se strinja tudi z razlogi toženke o določenih dejstvih, ki jih je treba ugotoviti in ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in sicer da je razloge za mednarodno zaščito, ki jih je že navajal tožnik (revščina, ekonomska situacija), treba preveriti in jih podrobneje konkretizirati, zaradi česar bo opravljen s tožnikom osebni razgovor, saj okoliščin za opustitev razgovora v konkretnem primeru ni. Zaključku toženke, da je pridržanje nujno za ugotavljanje elementov v zvezi z mednarodno zaščito (21. člen ZMZ-1 in naslednji), ki jih ni možno ugotavljati brez tožnika (za katerega je izkazana očitna begosumnost), tako pritrjuje tudi sodišče. Hkrati ima tožnik možnost, da v nadaljevanju postopka priskrbi dokaze o svoji identiteti in s tem tudi sam prispeva k izkazovanju sodelovanja v postopku oziroma k ugotovitvi dejstev, potrebnih za odločitev o njegovi prošnji. Brez podlage tožnik navaja, da bi v izreku izpodbijanega sklepa moral biti naveden (tudi) datum osebnega razgovora, saj zakonske določbe, ki bi tako določala, ni. Čas pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce v 2. točki izreka je določen v skladu s petim odstavkom 84. člena ZMZ-1, ki ureja prenehanje ukrepa tudi v drugih situacijah; po presoji sodišča pa ima odločitev v tej točki sklepa tudi zadostno obrazložitev.

15. Ob tem po presoji sodišča za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. Kot že rečeno, morajo biti pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati7. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 tudi opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).

16. Omenjena zahteva za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu je s tem po presoji sodišča izpolnjena, vsebina tega ukrepa oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz pete alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III). Pri tem je po mnenju sodišča treba upoštevati, da Recepcijska direktiva II tako po svoji pravni naravi, kot glede na prej omenjeno zahtevo za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu, državam članicam prepušča podrobnejšo ureditev teh razlogov. Sodišče zato meni, da ni podlage za enačenje vsebine pojma begosumnosti po Uredbi Dublin III, ki jo je zaradi njene pravne narave treba uporabljati neposredno, z vsebino pojma nevarnosti pobega, ki je po povedanem jasno in določno ter v skladu z Recepcijsko direktivo II opredeljen v ZMZ-1. Zato v obravnavani zadevi tudi ne prihaja v poštev stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 1/20198, ki se nanaša na peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej na uporabo 28. člena Uredbe Dublin III, po kateri je mogoče prosilcu za mednarodno zaščito gibanje omejiti le, če so za to v zakonu določeni objektivni kriteriji.

17. Vendar pa vse to glede na določbe 84. člena ZMZ-1 še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi.

18. To pa je po presoji sodišča toženka tudi storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega oziroma na njegovo ravnanje, ki dosega standard "nevarnosti pobega", poleg tega pa brez dvoma kaže na tožnikovo mobilnost oziroma sposobnost in pripravljenost na odhod iz Azilnega doma. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da teh značilnosti namestitve v Azilnem domu ni mogoče razlagati kot pomanjkljivost oziroma še manj ko neobstoj milejšega ukrepa v slovenskem pravu. Prav odprtost tega režima oziroma relativno mili ukrepi varovanja pomenijo, da je namestitev v Azilnem domu po naravi stvari sploh mogoče šteti za milejši ukrep.

19. Tako je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, zakaj je mogoče tožniku le z namestitvijo v Centru za tujce omejiti gibanje na učinkovit način. Na ta način je toženka obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa, hkrati pa tudi uporabo prej navedene določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Stanje v Azilnem domu, kot je dovolj podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika, ki mu je toženka omejila gibanje prav zaradi nevarnosti pobega, v ta dom, kar bi bil v obravnavani zadevi edini ukrep, ki bi ga bilo mogoče šteti za milejšega, ne bi bila učinkovita.

20. Glede nadaljnjih tožbenih navedb sodišče najprej opozarja, da so v 84. členu ZMZ-1 jasno in določno opredeljeni razlogi za omejitev gibanja ter postopek, po katerem je mogoče ta ukrep izreči. Zagotovljeno je tudi sodno varstvo, na podlagi katerega je bila nenazadnje izdana tudi ta sodba. Glede na tožbene navedbe pa ostaja odprto še vprašanje, ali je omejitev gibanja po tej določbi ZMZ-1 mogoče izenačiti z odvzemom prostosti oziroma ali ta zakonska določba daje ustrezno podlago za ukrep, ki je v svojem bistvu enak odvzemu prostosti.

21. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, kjer se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa ne izhaja niti iz tožbenih navedb, v katerih tožnik sicer enači razmere v Centru za tujce z režimom v zaporu, vendar - kot rečeno - tak režim sam po sebi ni v nasprotju s pravno podlago za odreditev tega ukrepa.

22. Sodišče glede na povedano sodi, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe (...), po tretjem odstavku istega člena pa je mogoče izdajo začasne odredbe zahtevati tudi zaradi začasne ureditve stanja. V vsakem primeru pa iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša le na čas do izdaje pravnomočne odločbe, kar pomeni, da je procesna predpostavka za vložitev zahteve obstoj odprtega upravnega spora oziroma tožbe v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izrečeno s 1. točko izreka, pritožba ni dovoljena, zato je z njo upravni spor pravnomočno zaključen. To pomeni, da procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe oziroma za odločanje o tej zahtevi ni več izpolnjena, zato je sodišče zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.

1 Sodba I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016. 2 Predvideva le, da sodišče pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženki in drugim strankam (prvi odstavek) in da določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od trideset dni (drugi odstavek), pri čemer mora toženka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če jih ne pošlje niti na novo zahtevo ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov (tretji odstavek). 3 Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016 4 Odraz tega načela demokratičnosti je določba drugega odstavka 20. člena ZUS-1, po kateri sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi ter določba prvega odstavka 40. člena ZUS-1, po kateri sodišče ni vezano na tožbene razloge (upravni akt pa presoja v mejah tožbenega predloga). 5 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku, Predlog, EVA 2013-2030-0093, prva obravnava, str. 223. 6 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito 7 Sodišče Evropske unije je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen; glej sodbo tega sodišča v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve 8 Enako velja za zadevo X Ips 11/2019.