Jedro

Vprašanja, ki jih revidentka navaja, niso pomembna pravna vprašanja, saj gre za vprašanja, ki se nanašajo na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem (ali je odločba o odmeri carine ugotovitvena, konstitutivna ali dajatvena) in za pravna vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila (vprašanje, kaj sodi v izrek in kaj v obrazložitev upravne odločbe, kar urejata 213. in 214. člen ZUP).

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) po odvetniku vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada K. z dne 18. 11. 2004, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 29. 2. 2008. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ revidentki naknadno obračunal in naložil plačilo premalo obračunane carine in davka na dodano vrednost za blago, sproščeno v prost promet na podlagi Liste D Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu, saj je bilo naknadno ugotovljeno, da revidentka ne izpolnjuje pogojev (blago ni zapustilo obmejne cone Trsta) za oprostitve iz navedenega sporazuma. Tožena stranka je pritožbo zoper takšno odločitev zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v več svojih sklepih, med drugim tudi v Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revidentka kot pomembna pravna vprašanja izpostavlja vprašanja: v katerem delu carinske odločbe je treba navesti konkretni dejanski stan (v obrazložitvi ali izreku); ali je odločba o odmeri carine ugotovitvena, konstitutivna ali dajatvena; v primeru da je odločba ugotovitvena, v katerem delu odločbe bo treba poiskati konkretni dejanski stan; ali je ugotovitveni del izreka povezan s konkretnim dejanskim stanom.

7. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (glej npr. zadeve X Ips 361/2007, X Ips 777/2007, X Ips 535/2008 in X Ips 286/2008) in ob primerni uporabi 367.a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) gre za pomembno pravno vprašanje, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoja prava preko sodne prakse. Vprašanja, ki jih revidentka navaja, pa po presoji Vrhovnega sodišča niso pomembna pravna vprašanja, saj gre za vprašanja, ki se nanašajo na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem (ali je odločba o odmeri carine ugotovitvena, konstitutivna ali dajatvena) ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila (vprašanje, kaj sodi v izrek in kaj v obrazložitev upravne odločbe, kar urejata 213. in 214. člen ZUP). Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v več sklepih, med drugim tudi v X Ips 774/2008. 8. Revidentka tudi zatrjuje, da je sodna praksa sodišča prve stopnje glede vprašanja procesnega pooblastila fizični osebi, ki je opravila dejanja v carinskem postopku, kot ga zahtevata Carinski zakon - CZ (4.a člen) in Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP (48. in 49. člen), neenotna, ter da o tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo.

9. Vprašanje pooblastila oseb, ki za špediterja opravljajo posamezna dejanja v carinskem postopku, je Vrhovno sodišče že večkrat obravnavalo (glej npr. zadeve I Up 128/2003, I Up 154/2003, X Ips 1197/2005, X Ips 1183/2006, X Ips 24/2007) in zavzelo stališče, da lahko posamezna dejanja v carinskih postopkih za špediterja veljavno opravljajo tudi osebe, ki so pooblaščenci po zaposlitvi v smislu 80. člena OZ. Navedeno stališče je bilo zavzeto le v zvezi s carinskimi postopki, v katerih nastopajo špediterji, in ne v zvezi z upravnimi postopki na splošno, v katerih gre za razmerje med splošnim in posebnim, zato o neenotnosti sodne prakse prvostopnega oziroma Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja v carinskih postopkih ni mogoče govoriti.

10 Druge revizijske navedbe Vrhovno sodišče šteje za vsebinske razloge revizije in ne kot razloge za dovoljenost revizije, zato se do njih ne opredeljuje.

11. Ker revidentka z navedenimi vprašanji ni izkazala izpolnitve pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.