Jedro

Podana zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice ni nedovoljena, saj vsebuje dovolj jasne navedbe o razlogih, na katerih predlagatelj utemeljuje predlog za izločitev. Napačno je zato ravnanje sodnice, da je zahtevo za svojo izločitev zavrgla. Odstopiti bi jo morala v odločitev predsedniku sodišča. Ravnanje sodnice po podani zahtevi za njeno izločitev sicer ni bilo pravilno, vendar pa nepravilnosti niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem ni pomembno, kdaj je bila zakonska zveza formalno razvezana, pač pa dejansko skupno pridobivanje in razpolaganje s premoženjem. Toženec je sam, brez soglasja ali odobritve tožnice razpolagal s prejetim denarjem (skupnim premoženjem), kar je razlog za delitev skupnega premoženja že v postopku ugotavljanja obsega skupnega premoženja in deležev na njem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 465 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da obsega skupno premoženje tožeče in tožene stranke denarni znesek 22.354,36 EUR (točka I izreka), ugodilo pa tožbenemu zahtevku, da obsega skupno premoženje tožeče in tožene stranke denarni znesek 22.354,36 EUR v obliki denarne terjatve (točka II izreka) in ugotovilo, da predstavlja delež tožeče stranke na skupnem premoženju 50 % in delež tožene stranke 50 % (točka III izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 11.177,18 EUR (točka IV izreka), v presežku, in sicer za znesek 5.588,59 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo (točka V izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (točka VI izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka (v nadaljevanju toženec), pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Navaja, da je bila glede na način vodenja postopka izpodbijana odločitev pričakovana. Sodišče je na pripravljalnem naroku s pozivom tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) prekoračilo materialno pravdno vodstvo. Z usmeritvami je odločno pomagalo tožnici. Poziv stranki, kaj vse naj predloži in celo, da naj sodišče obvesti, če določnega dokaznega materiala ne bo mogla predložiti, presega običajno materialno procesno vodenje. Zato je pooblaščenec zahteval izločitev sodnice, ki je bila zavržena, čeprav je bil predlog konkretiziran. Ta okoliščina je rezultirala tudi v sodbi; postopanje na pripravljalnem naroku ni moglo voditi v nič drugega, kot v izpodbijano odločitev. Vztraja na stališču, da je bil izločitveni predlog utemeljen in ustrezno obrazložen. Tudi celotni dokazni postopek je bil voden na način, ki ga je treba grajati. Sodišče je zaslišalo najprej pričo na strani toženca, potem pa pričo, ki je bila zaslišana po predlogu tožeče stranke, in jo spraševalo tako, da je zanikala trditve, ki jih je izrekla prej zaslišana priča (starejša hči pravdnih strank).

Stališče sodišča glede ugovora zastaranja ni pravilno. Ne gre za položaj, ko bi se denarna sredstva lahko obravnavala v okviru materialno pravnih izhodišč ugotavljanja obstoja skupnega premoženja. Pogodba je bila sklenjena, stranki sta denarna sredstva prevzeli in se zavezali, da bosta skrbeli za preužitkarja, pogodbene stranke so imele določeno upravičenje, ki pa ne pomeni nujno tudi povečanja premoženja v smislu skupnega premoženja. V postopku se je izkazalo, da je tožnica prejela denar od toženca, pa ga je vrnila in tudi zato ni mogoče šteti, da je šlo za obstoj skupnega premoženja. Vprašanja zastaranja je treba vezati na dejansko prenehanje življenjske skupnosti, tožba je zamujena. Če pa gre za spor iz naslova skupnega premoženja, je treba upoštevati, da zakonca nista avtonomna glede urejanja določenih premoženjskopravnih razmerij, vezana sta na kogentne določbe zakona. Po sklenitvi zakonske zveze ne gre več za dva posameznika z lastnim premoženjskim statusom, gre za posebno skupnost, znotraj katere se vzpostavlja poseben premoženjski režim. Sodišče je prezrlo dejstvo, da je zakonska zveza pravnomočno prenehala s sodbo 26. 1. 2011, kar pomeni, da je potrebno enotno upoštevati položaj skupnega premoženja do tedaj. Sodišče pa na eni strani upošteva prenehanje oziroma razpad življenjske skupnosti v letu 2010, na drugi strani pa utemeljuje ugovor zastaranja in ga zavrača na podlagi okoliščine, ki se nanaša na pravnomočno razvezno sodbo. Vse okoliščine je sodišče štelo v korist tožeče stranke. Gre za neenakomerno in neenakopravno obravnavanje pravdnih strank. Nepravilno ni upoštevalo prispevka toženca k preživljanju očeta od začetka leta 2010 pa do pravnomočne odločitve o razvezi zakonske zveze. Skladno s sodno prakso v času trajanja zakonske skupnosti ne more biti zahtevkov, ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev, vse zahtevke v zvezi s skupnim premoženjem se upošteva v postopku ugotavljanja obstoja skupnega premoženja.

Stališče, da ni mogoče odstopiti od prakse, ko gre za vložek posebnega premoženja v skupno premoženje, ni pošteno in v tej zadevi tudi ni uporabno. Denarna sredstva so bila izčrpana, potrebno je bilo le še izpolniti protidajatev do preužitkarja in sama izpolnitev ni nobeno vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje temveč izpolnitev obveznosti, ki sta jo prevzela skupaj. Da bi bilo potrebno vlagati posebno tožbo, ni pošteno, saj ne gre za vprašanje nastanka skupnega premoženja, ki je tako in tako izčrpano v smislu izpolnitve pogodbe iz leta 2006, vpliv je le na velikost deležev. Sodišče je zmotno štelo, da predstavlja skupno premoženje celotni znesek 22.354,36 EUR. Mogoče je govoriti zgolj o znesku, ki je obstajal v času, ko je prišlo do razpada zveze. Takrat je imel le neznaten delež denarnih sredstev. Absurdno je trditi, da je šlo za razpolaganje brez soglasja tožnice, saj je v času trajanja zveze lahko koristila vse bonitete denarja, od nakupa različnih premičnin do porabe za potrebe družine. Denar je bil porabljen deloma za skupne potrebe, deloma za oskrbo očeta. Nepošteno je zahtevati listine in dokazila o nakupu premičnin, skupni porabi, življenju. Nikoli ni živel na način, da bi shranjeval dokazila zoper svojo ženo in sanjalo se mu ni, da bi se moral pripravljati na pravdo, ki se je odvila 10 let po razvezi. Dokaz, za katerega je bilo pojasnjeno, kako ga je našel in v kak namen služi, je sodišče zavrnilo. In to ne le dokaz z zaslišanjem delavk CSD, pač pa tudi branje listine, za katero bi porabilo le nekaj minut. Graja tudi zavrnitev predloga za angažiranje izvedenca.

3. Tožnica je na pritožbe odgovorila. Obrazloženo zavrača vse pritožbene navedbe in pritrjuje sodišču prve stopnje ter predlaga višjemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da je ves denar, ki ga je preužitkar ob sklenitvi pogodbe o preužitku nakazal na bančni račun toženca, obstajal v času, ko je prišlo do razpada zakonske zveze. Pretežni del denarja je bil še vedno na enem od bančnih računov toženca, preostalo pa je toženec skril v omaro, ki jo je zaklenil. Katere premičnine naj bi družina kupila iz tega denarja, ni jasno, toženec tega ni niti zatrjeval niti uspel dokazati. Enako velja za domnevne potrebe družine. Za oskrbo očeta denar gotovo ni bil porabljen, saj je oče mesečno za svojo tekočo oskrbo dodatno prispeval po 420 EUR.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz zapisnika z naroka 4. 5. 2021 izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnico glede na nejasne trditve, ali v skupno premoženje sodi denar ali terjatev, pozvalo, naj natančno opredeli, kaj vtožuje ter da naj predloži ustrezna dokazila, npr. plačilne listine in ustrezna potrdila za trditve o prihodkih pravdnih strank, v primeru, da bo izkazala, da ne more pridobiti vseh potrebnih potrdil in listin, pa lahko predlaga, da sodišče opravi uradne poizvedbe. Določilo je 15-dnevni rok. Pooblaščenec toženca je nato predlagal, da se prvi narok za glavno obravnavo ne opravi in strank ne zaslišuje, ker če bodo predlagani novi dokazi oziroma podane nove trditve, se imajo o njih pravico izjaviti in se na zaslišanje pripraviti. Narok se je nadaljeval, čemur je pooblaščenec toženca nasprotoval in sodnici očital, da dela, kar hoče, ter na zapisnik podal predlog za njeno izločitev. Navedel je, da je podana očitna nepristranost, ker je sodnica nasprotni stranki podala dodatni 15-dnevni rok za predložitev določene listine in podajo trditev, pri tem pa ni pojasnila, katere nejasnosti naj tožeča stranka odpravi, s čemer je tožena stranka postavljena v položaj, ko se ne uspe uspešno braniti, je pa jasno, da je to v korist tožeči stranki. Dodal je še, da dobro pozna pravila in želi svoj poklic opravljati na način, ki je spoštljiv do vseh, in je povsem odveč kakršnokoli navajanje, da bo zaradi tega, ker ima drugačno stališče, bil „izločen“ (sodnica je pred tem pooblaščenca opozorila na možnost, da ga skladno s 304. členom ZPP odstrani iz sodne dvorane). Razpravljajoča sodnica je zahtevo za njeno izločitev s posebnim sklepom, v katerem je obrazložila, da materialno procesno vodenje postopka ne more biti izključitveni razlog, na podlagi šestega odstavka 72. člena ZPP kot nedovoljeno zavrgla.

6. Razpravljajoči sodnik lahko skladno s šestim odstavkom 72. člena ZPP zavrže le prepozno, nerazumljivo, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo za izločitev. Pooblaščenec je zahtevo za izločitev sodnice podal pravočasno (drugi odstavek 72. člena ZPP), zahteval je izločitev poimensko določene sodnice (tretji odstavek 72. člena ZPP), navedel je okoliščine, na katere je opiral zahtevo za izločitev (četrti odstavek 72. člena ZPP). Opisana zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice ni nedovoljena, saj vsebuje dovolj jasne navedbe o razlogih, na katerih predlagatelj utemeljuje predlog za izločitev. Napačno je zato ravnanje sodnice, da je zahtevo za svojo izločitev zavrgla. Odstopiti bi jo morala v odločitev predsedniku sodišča (prvi odstavek 73. člena ZPP). Razpravljajoča sodnica je o zahtevi za svojo odločitev v resnici odločala vsebinsko, kar sicer ni njena pristojnost, je pa ocena, da v konkretnem primeru podano materialno procesno vodstvo ni razlog za izločitev sodnice, pravilna.

7. Sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). Te so podane, če se ugotovi, da ima sodnik takšno osebno prepričanje, da ni mogoče izključiti pristranskosti (subjektivni test), ali da je na sodnikovi strani takšna okoliščina, ki pri razumnem človeku lahko ustvari dvom v sodnikovo nepristranskost (objektivni test). Pri tem ni odločilen vtis, ki si ga ustvari stranka, pač pa mora biti dvom o nepristranskosti sodišča upravičen v objektivnem smislu.1

8. Materialno procesno vodstvo, ki je za pritožnika sporno, je sodišče prve stopnje izvedlo na pripravljalnem naroku, kateremu je takoj sledil prvi narok za glavno obravnavo. Določilo 285. člena ZPP nalaga sodišču, da pred obravnavo ali med njo poskrbi, da se navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. S pozivom tožeči stranki je sodišče prve stopnje storilo prav to. Materialno procesno vodstvo mora biti dovolj konkretizirano, da stranko vzpodbudi, da navede relevantna dejstva in predloži dokaze. Jasno je, da stranka za pridobitev listin potrebuje določen rok; rok 15-tih dni, ki ga je določilo sodišče, ne favorizira tožnice. Na posebno naklonjenost tožnici tudi ne kaže pojasnilo sodišča, da bo pribavilo oziroma skušalo pridobiti tiste listine, za katere bo tožnica sporočila, da jih sama ni mogla pribaviti. Tako ravnanje sodišča ima podlago v določilu tretjega odstavka 226. člena ZPP. Tudi trditev toženčevega pooblaščenca, da se njegova stranka zaradi ravnanja sodnice ne more uspešno braniti, nima podlage v podatkih spisa. Obravnavane so bile vse za razsojo relevantne navedbe obeh pravdnih strank. Enako velja za dokaze. Poleg tega toženec spregleda, da je sodišče že pred razpisom naroka, in sicer s sklepom z dne 29. 9. 2020, tudi njega konkretizirano pozvalo naj dopolni svoj nepopolni dokazni predlog ter da je pripravljalno vlogo z dne 4. 5. 2021 predložil na naroku, čeprav je bil pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo razpisan več kot pet let po vložitvi tožbe, bil je že večkrat preklican in preložen tudi na prošnjo toženca, vabilo na narok pa je pooblaščenec toženca prejel že 2. 3. 2021. 9. Očitki toženčevega pooblaščenca sodnici glede vodenja postopka na pripravljalnem naroku torej niso utemeljeni. Prav ti neutemeljeni očitki pa so bili povod za nadaljnje dogajanje na prvem naroku, ko je prišlo do pregovarjanja med pooblaščencem toženca in sodnico in nato predloga pooblaščenca za izločitev sodnice.

10. Tudi trditev toženca o vodenju dokaznega postopka podatki spisa ne potrjujejo. V zvezi z glavno stvarjo so bile zaslišane tri priče, ki jih je predlagal toženec, tožnica pa je predlagala le eno pričo. Tudi ob zaslišanjih prič si mora sodnik skladno z 285. členom ZPP prizadevati, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje. Seveda le v okviru trditvene podlage strank, da bi jo sodišče prve stopnje prekoračilo, pritožba ne uveljavlja. Zaslišanje obeh hčera pravdnih strank je potekalo na način, kot je določeno v 239. členu ZPP: pričam se lahko postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo. Nič neobičajnega ni, da se priči, ki je zaslišana kasneje, predočijo izpovedbe priče, ki je bila zaslišana prej, in se na ta način preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo izpovedbe. Nenazadnje se priče lahko tudi sooči (tretji odstavek 239. člena ZPP). Toženec je imel možnost predlagati ponovno zaslišanje hčerke A. A. in njej predočiti, kaj je izpovedala hčerka B. B., ali pa predlagati njuno soočenje, a nič od tega ni storil. 11. Ravnanje sodnice po podani zahtevi za njeno izločitev sicer ni bilo pravilno, vendar pa nepravilnosti niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato kršitve po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni. Razlogov za izločitev sodnice ni bilo, saj je bilo materialno procesno vodstvo korektno in določitev 15-dnevnega roka za predložitev dokazov ustrezna. Višje sodišče pojasnjuje še, da tako zoper sklep o zavrženju predloga za izločitev kot zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev ni posebne pritožbe, torej o obeh odloča višje sodišče v pritožbenem postopku zoper končno odločbo, in da bi imel predsednik sodišča pri odločanju o izločitvi enake spoznavne možnosti kot višje sodišče, saj bi odločal le na podlagi pisnega gradiva. Glede na to in dejstvo, da postopek teče že več kot sedem let, je ocenilo, da bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena ZPP, če bi izpodbijano sodbo razveljavilo samo zato, da bi o predlogu za izločitev razpravljajoče sodnice odločil predsednik sodišča prve stopnje.

12. Materialnopravno zmotno je toženčevo stališče, da denarna sredstva, ki so bila pridobljena ob sklenitvi pogodbe, ne morejo predstavljati skupnega premoženja zakoncev. Pravdni stranki sta se s Pogodbo o preužitku z dne 13. 12. 2006 (v nadaljevanju Pogodba) zavezali, da bosta skrbeli za nego in oskrbo preužitkarja C. C., toženčevega očeta, v zameno pa sta prejela 5,357.000 SIT. Pogodba je bila nesporno sklenjena v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank, zavezala sta se oskrbovati in negovati preužitkarja, torej delati zanj, pridobila pa sta premoženje – denar. Z delom v času trajanja zakonske zveze pridobljeno premoženje je skupno premoženje zakoncev (67. člen DZ). Da je v zvezi s preužitkarsko pogodbo pridobljeno premoženje skupno premoženje zakoncev, se je večkrat izrekla tudi sodna praksa: npr. odločba VS RS II Ips 424/2011 in odločbe višjih sodišč II Cp 2435/2010, I Cp 1214/2016, I Cp 3383/2016. 13. Zahtevki iz naslova skupnega premoženja so, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 58 izpodbijane sodbe, tudi če so postavljeni v obliki denarne terjatve, stvarnopravni. Ker ne gre za obligacijski zahtevek, pač pa stvarnopravni, ki ne zastara, ni pomembno, od kdaj teče rok za zastaranje (od prenehanja življenjske skupnosti pravdnih strank ali od pravnomočnosti razvezne sodbe).

14. Da je na podlagi Pogodbe pridobljeni denar tožnici nakazal, ona pa mu ga je vrnila, je toženčeva trditev, ki je izvedeni dokazi niso potrdili. Nasprotno. Na podlagi dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil denar nakazan na toženčev račun, da toženec tožnici od tega denarja ni nikoli nič izročil (točka 64 izpodbijane sodbe), da je denar prenašal na druge svoje račune in ga dvigoval, del denarja pa zaklenil v omare v garaži (točka 66 izpodbijane sodbe). Materialnopravno pravilna so pritožbena izvajanja o kogentnosti določb o skupnem premoženju zakoncev. Ravno zato je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba ni uspela izpodbiti, odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

15. Skupno premoženje je torej tisto, ki ga zakonca pridobita z delom ali odplačno skupaj, to je med trajanjem življenjske in ekonomske skupnosti (67. člen DZ). Za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem zato ni pomembno, kdaj je bila zakonska zveza formalno razvezana, pač pa dejansko skupno pridobivanje in razpolaganje s premoženjem in je pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, da je ugotavljalo za presojo relevantno dejansko stanje le za obdobje do razpada življenjske skupnosti pravdnih strank. Skrb, ki jo je preužitkarju namenil toženec po odselitvi tožnice, torej po materialnem pravu ne more predstavljati doprinosa k ustvarjanju skupnega premoženja pravdnih strank in tudi za presojo njunih deležev na skupnem premoženju ni pomembna. Ker ni relevantno, kaj se je dogajalo po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank, izvedba za dokazovanje teh dejstev predlaganih dokazov (zapisnik CSD in zaslišanje delavk CSD), ni bila potrebna. Zato ni pomembno, ali so bili ti dokazni predlogi pravočasni. Dokazni predlog za postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo v točki 52 obrazložitve izpodbijane sodbe, ker je bil predlagan v zvezi z nudenjem pomoči preužitkarju po prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno razporedilo trditveno in dokazno breme. Denar, ki je bil tožencu nesporno nakazan na njegov račun v zvezi s Pogodbo, je skupno premoženje pravdnih strank. S skupnim premoženjem zakonca upravljata in razpolagata skupno in sporazumno (69. člen DZ). Tožnica je trdila in izkazala, da z denarjem iz Pogodbe ni razpolagala, medtem ko toženčevih navedb, da je bil denar porabljen za tožnico in potrebe njune družine, izvedeni dokazi niso potrdili. Dokazno breme za navedene trditve, ki bi ga razbremenile vtoževanega plačila, je na tožencu. Nič nerazumnega ni, da se v pravdi za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem od pravdnih strank pričakuje konkretizirane navedbe o tekom življenjske skupnosti ustvarjenem premoženju, življenju in delu družine, porabi skupnih sredstev, itd. Ni nujno, da stranke za vsak izdatek predložijo sodišču račun ali druge listinske dokaze. Toženec bi lahko, tudi če nima računov oziroma drugih listinskih dokazov, podal konkretizirane trditve o navedenem in jih dokazal z drugimi dokazi, npr. s svojim zaslišanjem in zaslišanjem prič. Vendar mu to ni uspelo.

17. Iz neizpodbitih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec sam, brez soglasja ali odobritve tožnice razpolagal s prejetim denarjem - skupnim premoženjem, kar je razlog za delitev skupnega premoženja že v postopku ugotavljanja obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Višje sodišče pojasnjuje, da gre pravno za enako situacijo, kot če bi preužitkar ob podpisu pogodbe pravdnima strankama prepustil lastništvo hiše (preužitkar je hišo prodal, tožencu nakazan denar je znesek kupnine). Skupno premoženje bi v tem primeru predstavljala hiša, če bi bila ta ob prenehanju življenjske skupnosti še v njuni lasti, bi bila predmet delitve skupnega premoženja, če pa bi jo eden od zakoncev prodal in si prisvojil ves denar od prodaje, bi moral drugemu plačati znesek, ki bi mu pripadal glede na ugotovljena deleža na skupnem premoženju, in sicer ne glede na to, ali bi na računih še imel prav tisti denar, ki bi ga iztržil od prodaje. Ta primerjava pojasni, zakaj ne vzdrži teza toženca, da bi v skupno premoženje lahko sodil le denar, ki je od po Pogodbi prejetega zneska ostal na njegovih računih.

18. Sklicevanje pritožbe na sodno prakso je pavšalno - odločb, ki naj bi potrjevale toženčeva stališča, ne navede. Da bi vlagali svoje posebno premoženje v skupno premoženje, pravdni stranki nista zatrjevali in se izpodbijana sodba s tem vprašanjem ne ukvarja. Pritožbene trditve glede navedenega zato ne terjajo podrobnejših pojasnil. 19. Po obrazloženem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja tožencu nakazan znesek skupno premoženje in mora tožnici plačati njenemu deležu na skupnem premoženju ustrezen znesek. V pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna in tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspel, toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Po tar. št. 21/1 OT gre tožnici za sestavo odgovora na pritožbo 625 točk, to je ob vrednosti točke 0,60 EUR 375 EUR, materialni stroški po 11. členu OT so 7,50 EUR, 22 % DDV od odvetniških storitev znaša 82,50 EUR.

1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-562/14, 5. točka obrazložitve.