Jedro

Ker tožnici absolventski staž po 26. letu starosti ni bil podaljšan zaradi zdravstvenih razlogov in ker ni bilo ugotovljeno, da je tožnica popolnoma nezmožna za delo, ji ni mogoče priznati pravice do nadaljnjega oziroma trajnega prejemanja družinske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe št. ... z dne 15. 10. 2009, št. ... z dne 23. 3. 2010, št. ... z dne 26. 10. 2009 in št. ... z dne 23. 3. 2010, s katerimi je tožena stranka dokončno odločila, da tožnici s 30. 9. 2009 preneha pravica do družinske pokojnine ter do družinske pokojnine z varstvenim dodatkom in se izplačevanje ustavi. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnici priznajo pravice invalida I. kategorije invalidnosti v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju od 3. 6. 2009 dalje, da se tožnici v skladu s petim odstavkom 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju prizna pravica do družinske pokojnine od 30. 9. 2009 dalje ter je tožena stranka dolžna tožnici zapadlo in neizplačano družinsko pokojnino od 30. 9. 2009 dalje izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega posamičnega zapadlega mesečnega zneska pokojnine dalje do plačila, v 8 dneh. Zavrnilo je tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Opozarja na mnenje invalidske komisije v M. z dne 3. 6. 2009, z ugotovitvijo, da je tožnici zaradi zdravstvenih razlogov utemeljeno podaljšati prejemanje družinske pokojnine do 30 leta starosti. Iz obsežne medicinske dokumentacije izhaja, da se tožničino zdravstveno stanje po dopolnjenem 30 letu starosti v ničemer ni izboljšalo, stalno se ji poslabšuje, težave ima zlasti z vidom in ji grozi, da ga bo popolnoma izgubila. Opozarja na mnenji specialista oftalmologa z dne 22. 10. 2008 in 2. 11. 2009, da ni zmožna opravljati kakršnegakoli dela, ki zahteva vid na bližino. Psihosomatsko je prizadeta v tolikšnem obsegu, da nima nikakršnih zmožnosti za delo. Dermatolog je v izvidu z dne 25. 9. 2008 ugotovil resistentno obliko vitiliga, specialist otorinolaringolog pa v izvidu dne 6. 8. 2008 opisuje refluksno bolezen žrela in grla ter priporoča zaviralce protonske črpalke. Pri tožnici je ugotovljena pomembna psihoorganska prizadetost, ki je posledica cerebralne paralize. Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa je ugotovil bistveno zmanjšano zmožnost za delo zaradi izrazito slabega vida, na področju mentalnega funkcioniranja je opazna fluktuacija pozornosti, občasne težave z razumevanjem in koncentracijo, opazen je negativen vpliv slabše motorike, tako da tožnica lahko opravlja v glavnem sedeča dela z omejitvami, kot so podrobneje opisana v mnenju. Izvedenski organ se ni opredelil do ugotovitve ergooftalmologa in se pri takšnem stanju vida postavlja vprašanje, katera enostavnejša dela tožnica sploh zmore. Ker pridobljeno mnenje ni bilo popolno in ker ima tožnica številne zdravstvene težave je predlagala, da sodišče pridobi dodatno izvedensko mnenje specialista nevrologa, nevropsihiatra, ergooftalmologa in travmatologa oziroma ortopeda. Zaradi zavrnitve predloga je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnica je že od rojstva hudo zdravstveno prizadeta in je bila pri 13 letih razvrščena po ustreznih določbah Pravilnika o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Pojasnilo izvedenke, da je tožnica s šolanjem negirala mnenje pedopsihologinje je asocialno. Pouk je lahko spremljala le preko zvočnih zapisov in je po ugotovitvah invalidske komisije v M. z dne 3. 6. 2009 že dve leti absolvent. Pri oceni invalidnosti bi bilo potrebno upoštevati kombinacijo medicinskih in nemedicinskih meril oziroma celoto splošnih in poklicnih delovnih zmožnosti. Sodišče ni ocenilo, ali je tožnica upravičena do družinske pokojnine po petem odstavku 116. člena ZPIZ-1 tudi od 30. 9. 2009 dalje, to pa pomeni bistveno kršitev določb ZPP. Pri njej je podana I. kategorija invalidnosti po četrtem odstavku 116. člena ZPIZ-1 in s tem pravna podlaga, da se ji prizna pravica do družinske pokojnine tudi od 30. 9. 2009 dalje. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki so ali bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Tožnici, rojeni 15. 8. 1979, je tožena stranka z več pravnomočnimi odločbami priznala pravico do družinske pokojnine po pokojnih roditeljih, očetu S.O. in materi A.O.. Od leta 2004 je bila kot redna študentka vpisana v visokošolski strokovni program in je zato tožena stranka, kljub preseženi starosti 26 let, do katere ima otrok po prvem odstavku 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pravico do družinske pokojnine, to pravico na podlagi 118. člena ZPIZ-1 podaljševala do 30. 9. 2009. Ohranitev pravice do družinske pokojnine je tožena stranka utemeljila s tožničinimi zdravstvenimi težavami in ji na ta način pravico podaljšala za toliko časa, kolikor je zaradi bolezni izgubila pri šolanju, ob upoštevanju, da je šolanje nadaljevala pred dopolnjenim 26 letom starosti. Iz potrdila o vpisu ... fakultete, enote v M. z dne 22. 12. 2008, priloženega v upravnem spisu, izhaja, da je bila tožnica v študijskem letu 2008/2009 absolventka rednega visokošolskega strokovnega programa teologija, status absolventa naj bi trajal do 31. 3. 2009. Na podlagi takšnega mnenja in ob ugotovljenih zdravstvenih težavah, ki nedvomno vplivajo na študijske zmožnosti, je tožena stranka z odločbama št. ... z dne 18. 12. 2008 in št. ... z dne 18. 12. 2008 tožnici podaljšala pravico do uživanja družinske pokojnine z varstvenim dodatkom do 30. 9. 2009, kar je ustrezno obdobje absolventskega staža tudi po 158. členu Statuta Univerze v Ljubljani ( Statut, Ur. l. RS, št. 8/2005 s spremembami). Absolventski staž se iz opravičenih razlogov lahko podaljša za največ eno leto, razloge določa prvi odstavek 153. člena Statuta, primeroma je navedeno materinstvo, daljša bolezen, izjemne družinske in socialne okoliščine, priznan status osebe s posebnimi potrebami in podobno. Iz potrdila ... fakultete z dne 20. 8. 2007, tudi priloženega v upravnem spisu, izhaja, da je bila tožnica absolventka že v študijskem letu 2007/2008 in ni predložila dokazov, da je pristojni organ ... fakultete po 31. 3. 2009 ponovno podaljšal absolventski staž.

O nezmožnosti za delo zavarovančevih družinskih članov dajejo izvedenska mnenja izvedenski organi zavoda, kar so po tretjem odstavku 261. člena ZPIZ-1 invalidske komisije. Iz izvedenskih mnenj invalidskih komisij, izdanih po 29. 4. 2004, ne izhaja, da je tožnici, zaradi zdravstvenih težav, onemogočeno kakršnokoli delo. Zato se tudi neutemeljeno pritožuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do družinske pokojnine po petem odstavku 116. člena ZPIZ-1. Sodišče je v obrazložitvi obširno in s pravilnim povzemanjem izvedenskega mnenja obrazložilo, da pri tožnici medicinski strokovnjaki niso ugotovili popolne nezmožnosti za delo do starosti, do katere ji je bila po odločbah tožene stranke zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma do konca šolanja. Tožnica ni postala popolnoma nezmožna za delo niti po starosti, do katere ji je bila zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma po končanem šolanju, saj iz skladnih mnenj invalidskih komisij ter izvedenskega organa Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa izhaja ugotovitev strokovnih organov, oblikovana po pregledu medicinske dokumentacije ter več osebnih pregledih tožnice, da ima bistveno zmanjšano zmožnost za delo zaradi posledic izrazito slabega vida ter posledic cerebralne paralize. Zanjo so primerna v glavnem sedeča dela, brez večjih fizičnih obremenitev in prilagojena slabovidnim osebam v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Po mnenju izvedenskega organa bi se tožnica lahko zaposlila v zaščitenem delovnem okolju.

Ker tožnici absolventski staž ni bil podaljšan in ker noben izvedenski organ, tako invalidska komisija, kot izvedenski organ, ki ga je postavilo na predlog tožnice sodišče prve stopnje, ni ugotovil popolne nezmožnosti za delo po določbah četrtega in petega odstavka 116. člena ZPIZ-1, pravice do nadaljnjega ali trajnega prejemanja družinske pokojnine ni mogoče priznati. Tožena stranka je s podaljševanjem pravice do družinske pokojnine, celo preko odobrenega podaljšanja absolventskega staža, pravilno upoštevala določbo 118. člena ZPIZ-1 o vplivu prekinitve šolanja na uživanje pravice do družinske pokojnine. Za priznanje pravice po 30. 9. 2009 ni pravne podlage, ker ugotovljeno dejansko stanje ne izkazuje tožničine popolne nezmožnosti za delo. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da predlog tožnice, da se postavijo drugi izvedenci ni utemeljen, ker ni navedla v čem naj bi bila nasprotja med zbrano medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami izvedencev in tudi ni navedla glede katerih bolezni oziroma delovnih zmožnosti naj bi bila v medicinski dokumentaciji ter v doslej pridobljenih mnenjih invalidskih komisij ter izvedenskega organa neskladja ter nasprotja, ki bi jih bilo potrebno razčistiti s pridobitvijo novega izvedenskega mnenja, kar sicer dopuščata drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP.

Na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva dejstvo, da je bila tožnica z odločbo Centra za socialno delo M. št. ... z dne 14. 7. 1997 razvrščena po Pravilniku o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Ur. l. SRS, št. 18/77 in Ur. l. RS, št. 54/2000). Namen razvrščanja je napotitev otroka v organizacijo za usposabljanje ter način vodenja razvida otrok, ne pomeni pa, da je otrok, ki je razvrščen v skladu z določbami Pravilnika oziroma Zakona o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (ZIUOM, Ur. l. SRS, št. 19/76, s spremembami) s tem že spoznan za trajno nezmožnega za kakršnokoli pridobitno delo. Namen razvrščanja je otrokom, upoštevajoč motnje, omogočiti čim boljše usposabljanje v pedagoškem in socialnem smislu (9. člen Pravilnika) in jih usposobiti za življenje in delo, kot določa 22. člen ZIUOM.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Ker s pritožbo ni uspela, tožnica pritožbene stroške nosi sama, kot določa 154. člen ZPP.