Jedro

V primeru dvostranskih pogodb velja načelo enake vrednosti dajatev, zato se za izpodbijano dejanje šteje vsako dejanje stečajnega dolžnika, ki ga ni mogoče opredeliti kot vnaprejšnjo ali sočasno izpolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravna dejanja tožeče stranke (več nalogov za izvršitev nakazil v tujino in izročitev akceptnih nalogov in plačilo denarnih sredstev), kot so podrobno navedena v izreku izpodbijane sodbe, v skupnem znesku 108.294.781,20 SIT, nimajo učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke. Zato je tožena stranka dolžna v stečajno maso tožeče stranke plačati znesek v navedeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.03.2001 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da določeni nalogi za izvršitev nakazil v tujino v skupnem znesku 25.885,21 USD nimajo učinka proti stečajni masi tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje s sklepom tudi odločilo, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki 1.033.628,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, tožeča stranka je s pritožbo napadala zavrnilni del sodbe, tožena stranka pa obsodilni del. Višje sodišče je s sodbo z dne 26.02.2004, opr. št. I Cpg 285/2003 pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v delu, v katerem je ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke, naj se ugotovi, da nalogi za izvršitev nakazila v tujino preko N. d.d. za 22.560,90 USD z dne 20.03.2000, za znesek 13.320,00 USD z dne 21.03.2000, za znesek 54.340,00 USD z dne 22.03.2000 in za znesek 16.159,22 USD z dne 24.03.2000 nimajo učinka proti stečajni masi tožnika v stečaju in da je tožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso tožnika znesek 22.494.09,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.03.2001 dalje do plačila, in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Sicer pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji. O pritožbi tožeče stranke pa je pritožbeno sodišče odločalo z dopolnilnim sklepom z dne 09.06.2005, pri čemer je v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (nalog za izvršitev plačila v tujino F. d.d. za 8.000,00 USD z dne 16.03.2000, nalog za izvršitev plačila v tujino N. d.d. za 1.974,00 USD z dne 24.03.2000, nalog za izvršitev plačila v tujino N. d.d. za 5.421,21 USD z dne 24.03.2000 in nalog za izvršitev plačila v tujino za 10.490,00 USD z dne 24.03.2000) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper pravnomočen del izpodbijane sodne odločbe sta pravdni stranki vložili revizijo. Revizijsko sodišče je z odločbo z dne 03.04.2007, opr. št. III Ips 82/2005 reviziji zavrnilo oziroma zavrglo, razen v delu, ki se je nanašal na revizijo tožeče stranke glede ugotovitve pravne neučinkovitosti naloga za izvršitev nakazila v tujino N. d.d. z dne 22.03.2000 in vrnitve zneska 47.454,57 EUR (54.340,00 USD oziroma 11.372.014,37 SIT). V tem delu je bila izpodbijana sodba razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču druge stopnje v novo sojenje. Predmet tokratne pritožbene presoje je bil zgolj ta del, dočim bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o delu tožbenega zahtevka, glede katerega je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno presojo temu sodišču, in sicer z dopolnilnim sklepom sodišča druge stopnje z dne 09.06.2005. Glede izpodbijanega pravnega dejanja, ki se nanaša na pravno neučinkovitost naloga za izvršitev nakazila v tujino N. d.d. z dne 22.03.2000 in vrnitve zneska 47.454,57 EUR, se je pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu, in sicer zaradi vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da kontne kartice, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, niso noben dokaz. Terjatve in obveznosti se lahko dokazujejo na podlagi pogodb, saj knjiženje kot računovodska operacija ne more predstavljati verodostojnega dokaza. Iz kontne kartice izhaja, da so bili nalogi za plačilo v tujino dani 15, 10, 9, 11, 0 ali 3 dni po prejemu plačila. Vsa plačila so bila glede na valuto plačana pravočasno, največ z nekajdnevno zamudo. Upniki so tudi soglašali, da bo njihovo terjatev plačal prevzemnik, pri čemer za pogodbe o prevzemu dolga nikoli ni veljalo načelo sočasnosti. Sama izpolnitev v konkretnem primeru, ne glede na problem sočasnosti, ni spremenila oblike premoženja. Pritožba v tej zvezi opozarja, da izpolnitveni 8-dnevni rok ni tisti rok, znotraj katerega bi lahko šlo za sočasnost izpolnitve obveznosti. Direktor tožene stranke je izpovedal, da so se glede roka za plačilo v tujino stranke sproti dogovarjale, kar sta potrdili tudi priči J.S. in D.K. Poleg tega je sodišče prve stopnje slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke nepravilno enačilo z njenimi likvidnostnimi težavami. Ne gre za kvalificirano stanje. Tožena stranka je redno preverjala premoženjsko stanje tožeče stranke, pri čemer ji je pri likvidnostih težavah skušala pomagati tako, da je sklepala pogodbe o naročilu. Sicer jih gotovo ne bi. Tožeča stranka je še v aprilu 2000 izkazovala visoke denarne prilive.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nakar je na podlagi dejanskih ugotovitev tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve, niti take, na katere opozarja pritožba, niti take, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Glede na pritožbeno kritiko materialnopravne presoje objektivnega elementa izpodbojnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja (sledeč ustaljenemu pravnemu naziranju revizijskega sodišča), da tožeča stranka ni le prenakazala prejetega zneska od tožene stranke tretji osebi (toženkinemu upniku), marveč je namesto prejetega tolarskega zneska nakazala v tujino znesek v USD (konkretno 54.340,00 USD). Razlog za sklenitev takšnega pogodbenega razmerja je bil v tem, da naj bi tožeča stranka v dogovorjenem času zagotovila devizna sredstva po ugodnem menjalnem tečaju. Tolarski znesek, ki ga je tožena stranka nakazala tožeči stranki, je bil kupnina za ameriške dolarje, zato se sklenjeno pogodbeno razmerje v bistvenih elementih ni razlikovalo od tako imenovanih tranzicijskih prodajnih razmerij, ko prodajalec predmet prodajne pogodbe izroči osebi, ki jo določi kupec. Tožeča stranka je s tem, ko je znesek v USD nakazala toženkinemu upniku, izpolnila svojo pogodbeno obveznost, ki jo je imela do tožene stranke. Ker je šlo za izpolnitev obveznosti do tožene stranke, je treba toženo stranko v pravnem smislu šteti za osebo, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. Tožena stranka je namreč z izpodbijanim dejanjem prejela več, kot bi kot stečajna upnica prejela iz stečajne mase. Z izpodbijanim dejanjem je tožena stranka prejela plačilo celotne terjatve, medtem ko bodo ostali upniki zaradi stečaja poplačani zgolj sorazmerno, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ker pa velja v primeru dvostranskih pogodb načelo enake vrednosti dajatev, se za izpodbijano dejanje šteje vsako dejanje stečajnega dolžnika, ki ga ni mogoče opredeliti kot vnaprejšnjo ali sočasno izpolnitev. Po mnenju pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna in zakonita. V tej zvezi namreč sodišče prve stopnje ni naredilo dejanskih zaključkov zgolj na podlagi presoje podatkov iz kontnih kartic, kot to zmotno nakazujejo pritožbene navedbe, temveč je odločilna dejstva (pogodba o prevzemu dolga je bila sklenjena 13.03.2000 in tedaj je tožena stranka tudi nakazala tolarsko plačilo na račun tožeče stranke; tožeča stranka je nalog za izvršitev nakazila v tujino N. d.d. za znesek 54.340,00 USD sprovedla 22.03.2000) pravilno in popolno ugotovilo tudi na podlagi ostalega dokaznega gradiva (pogodba o prevzemu dolga - priloga A 31, nakazilo v tujino - priloga A 5, A 17, A 24). Sicer pa pritožbene navedbe teh odločilnih dejstev, ugotovljenih po sodišču prve stopnje, konkretno niti ne skušajo z ničemer ovreči ali izpodbiti. Da v obravnavanem primeru ni šlo za sočasno izpolnitev, pa ocenjuje tudi pritožbeno sodišče, saj je v konkretni zadevi med izpolnitvijo tožene stranke (tolarsko plačilo na račun tožeče stranke) in nalogom tožeče stranke za izvršitev spornega nakazila v tujino poteklo kar 9 dni, upoštevaje ob tem, da je sodišče prve stopnje na tem mestu še ugotovilo (na podlagi izpovedb priče J.S., bivše direktorice tožeče stranke in direktorja tožene stranke J.J.), da rok za sprovedbo nakazil v tujino konkretno ni bil dogovorjen, običajno pa je trajal od 5 do 7 dni (izpoved priče S.).

Glede subjektivne predpostavke izpodbijanja je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive in tehtne argumente, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Iz izpovedb direktorja tožene stranke J.J. in priče D.K. (pomočnice direktorja tožene stranke) namreč povsem jasno izhaja, da je tožena stranka vedela za likvidnostne težave tožeče stranke že od začetka leta 2000, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča (glede na čas spornega izpodbijanega dejanja) pomeni, da ni šlo zgolj za trenutne likvidnostne težave tožeče stranke, pač pa za daljše nelikvidnostno stanje. Dalj časa trajajoča plačilna nesposobnost (insolventnost) pa predstavlja stečajni razlog po določbi 1. odst. 2. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), torej stanje, ki je kvalificirano s takšnimi okoliščinami, ki že nakazujejo na možnost uvedbe stečajnega postopka.

Iz navedenih razlogov je neutemeljeno pritožbo tožene stranke pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Sodišče druge stopnje ni sprejelo odločitve o revizijskih stroških tožeče stranke, saj je ta odločitev, glede na delno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje na podlagi dopolnilnega sklepa sodišča druge stopnje z dne 9.6.2005, pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).