Jedro

Tožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo, s katero je v celoti uspel, zato se njegova pritožba zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrže. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 21. 11. 2007, ki jo je vročila tožena stranka tožniku, nezakonita. V 2. točki izreka je ugotovilo, da je tožniku pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje, to je z dnem 3. 2. 2008 in mu še traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 29. 7. 2003. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika v 15 dneh od vročitve sodbe pozvati nazaj na delo – projektanta in mu od tega dne dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja, ker v nasprotnem primeru ta sodba nadomesti to prijavo, plačati pristojnim organom vse prispevke in druge javne dajatve, obračunane na plačo tožnika in mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja, vse od dejanskega nastopa dela, pod izvršbo. V 4. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.711,74 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Poleg tega je s sklepom opr. št. Pd 5/2010 z dne 23. 3. 2010, zoper katerega ni bilo posebne pritožbe, odločilo, da se predlogu tožnika za združitev postopka opr. št. Pd 60/2009 in Pd 5/2010 ne ugodi (1. točka izreka sklepa) in izločilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 3. 2. 2008 za čas do ponovne zaposlitve pri toženi stranki, še zlasti obračunati bruto plačo delavca za VII. tarifni razred, 33. obračunski razred, povečano za pripadajoči dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto delovne dobe pri toženi stranki, torej skupaj za 18 let delovne dobe 9 % ter drugimi pripadajočimi dodatki po veljavni podjetniški pogodbi in mu izplačati neto plačo za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje pri toženi stranki do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja pri toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. dne za pretekli mesec do plačila, kot če bi delal, mu za čas od 3. 2. 2008 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja, ker v nasprotnem primeru ta sodba nadomesti to prijavo, plačati pristojnim organom vse pripadajoče davke in prispevke in druge dajatve, obračunane na to plačo in mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja za obdobje od 3. 2. 2008 do ponovne zaposlitve pri toženi stranki, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, pri čemer se bo ta del zahtevka vodil pod opr. št. Pd 60/2009. Zoper 3. točko izreka izpodbijane sodbe in zoper omenjeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da se ne strinja s 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, da ga je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve pozvati nazaj na delo in da mu od tega dne pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja (vpis delovne dobe v delovno knjižico, prijava v ustrezno zavarovanje, plačilo predpisanih dajatev, obračunanih na njegovo plačo in priznanje vseh pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja, vse do dejanskega nastopa dela). Obenem izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za združitev postopkov z opr. št. Pd 60/2009 in opr. št. Pd 5/2010 in o izločitvi dela njegovega tožbenega zahtevka, kot to izhaja iz 2. točke izreka navedenega sklepa. Navaja, da je tožena stranka v postopku (še v vlogi z dne 14. 2. 2010) zatrjevala, da tožniku ne more ponuditi dela, ker zanj dela ni. To dejstvo se do danes ni spremenilo. Iz nove sistemizacije tožene stranke izhaja, da tožena stranka delovnega mesta za tožnika nima. Tožnik je zaradi uveljavljanja odškodnine po 118. členu ZDR, ki se vodi pod opr. št. Pd 60/2009, ker tožena stranka zanj nima prostega delovnega mesta, predlagal združitev spisov opr. št. Pd 60/2009 in opr. št. Pd 5/2010. V spisu opr. št. Pd 60/2009 je tožnik v tožbi z dne 20. 4. 2009 jasno zatrjeval, da uveljavlja odškodnino, ki mu pripada namesto reintegracije po 118. členu ZDR, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Tožena stranka je nasprotovala združitvi spisov in navedla, da je prišlo pri njej do bistvene spremembe, saj je zainteresirana za delo tožnika in da umika navedbe, da tožniku dela ne more zagotoviti (objava v D. za zaposlitev večjega števila delavcev, med njimi tudi strokovnjakov), vendar dokazov za te navedbe ni predložila. Tožnik je prosil za premislek glede na popolnoma spremenjeno stališče tožene stranke in za združitev zgoraj navedenih delovnih sporov, vendar pa sodišče njegovemu predlogu ni sledilo, poleg tega pa je odločilo, da bo del njegovega tožbenega zahtevka obravnavalo ločeno. Ker mu ni dalo razumnega roka za premislek glede na spremenjeno stališče tožene stranke, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožnika bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da se jasno in določno opredeli, če želi nadaljevati delovno razmerje pri toženi stranki. Pred izdajo izpodbijane sodbe bi ga moralo glede na že vloženi odškodninski zahtevek po 118. členu ZDR zaslišati. Tožena stranka je svoje navedbe o spremembi situacije podala zgolj zato, da ji ne bi bilo potrebno plačati odškodnine po 118. členu ZDR, tožnika pa bi razporedila na delo v K., kamor pa tožnik ne želi. Tožnik v pritožbi izrecno izjavlja, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, ker je zaradi dolgoletnega trajanja spora porušeno medsebojno zaupanje in nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da je tožnik v celoti vztrajal pri reintegracijskem zahtevku. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijani odločbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ker obstaja razlika med izpovedbami strank, listinami v obeh spisih in razlogih sodbe in sklepa, vse to pa v zvezi z močnim tožnikovim interesom po delni reintegraciji, restituciji in vloženi odškodninski tožbi po 118. členu ZDR. Tožnik je s toženo stranko pripravljen sodelovati, ne pa biti zaposlen pri njej oziroma pri KIT-u zaradi opisanih razlogov.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem nasprotuje vsem pritožbenim razlogom in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in tožbo v celoti zavrže, saj iz tožnikovih navedb izhaja, da nima nobenega dejanskega in pravnega interesa, da se vrne na delo k toženi stranki.

Pritožba ni dovoljena.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tožbi vtoževal tožbeni zahtevek, ki se je glasil: „1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2007, ki jo je vročila tožena stranka tožniku, je nezakonita.

2. Ugotovi se, da je tožniku pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje s potekom 75-dnevnega odpovednega roka od dneva vročitve odpovedi, to je od 3. 2. 2008, in mu še traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 29. 7. 2003. 3. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto „projektant“ in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, še zlasti obračunati bruto plačo delavca za VII. tarifni razred, 33. obračunski razred, povečano za pripadajoči dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto delovne dobe, torej skupaj za 18 let delovne dobe 9 % ter drugimi pripadajočimi dodatki po veljavni podjetniški kolektivni pogodbi ter mu izplačati neto plačo za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto zneskov od 10. dne za pretekli mesec do plačila, kot če bi delal, mu za čas od 3. 2. 2008 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja, ker v nasprotnem primeru ta sodba nadomesti to prijavo, plačati pristojnim organom vse pripadajoče prispevke in druge dajatve, obračunane na plačo tožnika in mu priznati vse druge pravice, ki izhajajo iz sklenjenega delovnega razmerja, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.“ Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 4. 3. 2009 je tožnik izrecno pojasnil, da vztraja pri takšnem zahtevku v celoti, tudi pri reintegracijskem zahtevku. Z oziroma na trditve tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno, je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. Pd 277/2007 z dne 4. 3. 2009 naložilo tožniku, da je dolžan specificirati odškodninski zahtevek po drugem in tretjem odstavku 118. člena ZDR v 30 dneh po prejemu sodbe v zadevi opr. št. Pd 277/2007, pri čemer se bo ta odškodninski zahtevek vodil pod novo opr. št. Pd 60/2009. Sodišče prve stopnje je nadalje izdalo sodbo opr. št. Pd 277/2007 z dne 4. 3. 2009, v zvezi s katero je bilo iz obrazložitve razbrati, da je delno ugodilo zahtevku tožnika, delno ga je zavrnilo, medtem ko o delu tožnikovega tožbenega zahtevka (ki se je nanašal na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo z 3. 2. 2008, temveč da mu še traja) ni odločilo. Na pritožbi obeh strank je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo s sklepom opr. št. Pdp 505/2009 z dne 19. 11. 2009 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo tožnika, ki se je nanašala na del tožbenega zahtevka, o katerem ni bilo odločeno, pa štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Po prejeti pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 22. 2. 2010, ki je bila vročena pooblaščenki tožnika dne 24. 2. 2010, je sodišče prve stopnje 23. 3. 2010 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerega so pristopili tožnik, njegova pooblaščenka in pooblaščenka tožene stranke. Na tem naroku je pooblaščenka tožnika predlagala združitev spisov opr. št. Pd 5/2010 in opr. št. Pd 60/2009 (glede na navedbe tožene stranke, da ni prostega delovnega mesta, na katerega bi lahko razporedila tožnika). Tožena stranka je temu predlogu nasprotovala in pojasnila, da je prišlo po vložitvi njene zadnje pripravljalne vloge (pripravljalna vloga z dne 22. 2. 2010) do bistvene spremembe in da je sedaj zainteresirana za tožnikovo delo, tako da umika svoje navedbe, da tožniku dela ne more zagotoviti. Tožnik je toženi stranki predlagal pripoznavo zahtevka, vendar pa je tožena stranka ta njegov predlog zavrnila. Tožnik niti na tem naroku niti na prvem naroku za glavno obravnavo dne 4. 3. 2009 svojega tožbenega zahtevka ni kakorkoli spreminjal oziroma modificiral, tega pa ni storil niti s številnimi pripravljalnimi vlogami, ki jih je vložil v spis. Sodišče prve stopnje predlogu tožnika za združitev zgoraj navedenih sporov ni ugodilo, odločilo je, da bo ločeno obravnavalo del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na del pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 3. 2. 2008 do vrnitve na delo k toženi stranki, v preostalem pa je v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

Člen 346 ZPP določa postopek ravnanja s pritožbo, ko prispejo spisi s pritožbo k pritožbenemu sodišču. Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo zavrže pritožbeno sodišče, če tega ne stori predsednik senata sodišča prve stopnje. Po členu 343/3 ZPP je pritožba nedovoljena, če jo vloži oseba, ki ni imela te pravice ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Tožnik pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper del sodbe, s katero je v celoti uspel (3. točka izreka izpodbijane sodbe), nima. Njegov pravni interes bi bil podan, če bi sodišče z delom sodbe, ki ga s pritožbo izpodbija, zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka. Ker pa je sodišče v 3. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku, ki se je nanašal na reintegracijo k toženi stranki, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od poziva na delo do dejanskega nastopa dela, je njegova pritožba nedovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP zavrglo. Glede na dejstvo, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu v postopku vztrajal pri tožbenem zahtevku v takšni obliki, kot ga je vtoževal v tožbi, prvostopenjsko sodišče pa je o tako oblikovanem tožbenem zahtevku (z izjemo izločenega dela tožbenega zahtevka) odločilo z izpodbijano sodbo, so neutemeljene v pritožbi smiselno zatrjevane navedbe tožnika o tem, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi prekoračilo njegov tožbeni zahtevek. Ker je bila torej pritožba tožnika nedovoljena, zaradi česar jo je bilo potrebno zavreči, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje oziroma na zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, ne odgovarja, saj za rešitev pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem le dodaja, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku tako, kot je bil vtoževan. Če tožnik ni imel več interesa z nadaljevanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, bi lahko namesto reintegracije predlagal ugotovitev trajanja delovnega razmerja (najdalj) do odločitve sodišča prve stopnje ter priznanje vseh drugih pravic, ki mu jih je omogočal člen 118/1 ZDR, vendar pa bi lahko to zahtevo uveljavljal le do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (člen 118/3 ZDR), česar pa ni storil. Neosnovan je sicer tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po členu 339/1 ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi omogočilo roka za odgovor na spremenjeno stališče tožene stranke (roka za „premislek“). Iz zapisnika glavne obravnave z dne 23. 3. 2010 namreč ne izhaja, da bi tožnik takšen predlog sploh podal. Ker je pravica do pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 5/2010 z dne 23. 3. 2010 vezana na pravico do pritožbe zoper izpodbijani del sodbe, ta pa ni dovoljena, je kot nedovoljeno potrebno šteti tudi pritožbo zoper sklep. Izpodbijanje sklepa, zoper katerega ni posebne pritožbe, je torej vezano na pogoj, da je stranka, ki bi bila sicer upravičena do pritožbe zoper sklep, upravičena do pritožbe zoper končno odločbo. Dopustnost pritožbe zoper sklep, v zvezi s katerim ni dovoljena posebna pritožba, je torej odvisna od dopustnosti pritožbe zoper končno odločbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka, ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.