Jedro

Toženec je uveljavljal ugovor v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ in je na njem trditveno in dokazno breme glede neskrbnega ravnanja tožeče stranke pri pridobitvi in vnovčenju predmeta leasinga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81208/2010 z dne 14. 6. 2010 v prvem in tretjem odstavku izreka ohranilo v veljavi za glavnico v višini 75.451,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2008 do plačila in za izvršilne stroške v višini 374,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila. Zaradi delnega umika tožbe za glavnico v znesku 3.099,31 EUR s pp je v tem obsegu razveljavilo prvi odstavek izreka sklepa o izvršbi in postopek v tem delu ustavilo. Sklenilo je, da je tožena stranka v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.676,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Opozarja, da je tožeča stranka že v letu 2005 izvedela, da se osebni avto nahaja v K., zato bi morala zahtevati vračilo vozila tako, da bi le-tega dobila v posest in s tem odpraviti oziroma zmanjšati škodo, ki ji je z odtujitvijo vozila nastala. Tožeča stranka bi vozilo lahko prodala in bi na ta način poplačala večino dolga oziroma terjatve, ki jo vtožuje od tožene stranke. Tožeča stranka tako ni izpolnila svoje obveznosti, kot jo ima po določilih OZ, torej ni poskrbela za zmanjšanje oziroma odpravo škode.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna, tako v dejanskem kot tudi v materialnopravnem pogledu. Ker procesnih kršitev pritožba ne uveljavlja, uradoma upoštevanih procesnih kršitev pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Glede na pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni poskrbela za zmanjšanje oziroma odpravo škode, pa dodaja:

6. Četrti odstavek 243. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Kaj konkretno bi morala tožeča stranka storiti oziroma kaj od tega je opustila, pa bi morala in mogla storiti, toženec ni zatrjeval, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme glede neskrbnega ravnanja tožeče stranke pri pridobitvi in vnovčenju predmeta leasinga, na strani toženca, ki je uveljavljal ugovor v smislu citiranega četrtega odstavka 243. člena OZ. Na neskrbno ravnanje tožeče stranke pa ni mogoče sklepati že iz okoliščine, da je bilo vozilo najdeno v K ter, da je bila tožeča stranka o tem obveščena z dopisom Z. M. z dne 17. 12. 2007, iz katerega izhaja da si je že Z. M. prizadevala ukradeno vozilo preko Interpola vrniti v Slovenijo, z namenom, da se opravi kriminalistično-tehnični pregled vozila, a pri tem očitno ni bila uspešna. Sicer pa v skladu s splošnimi pogoji Pogodbe o finančnem leasingu nosi rizik izgube ali kraje predmeta leasinga, leasingojemalec, zaradi česar je bila na tožencu dolžnost aktivnega ravnanja v primeru možnosti vrnitve ukradenega vozila, kot tudi breme stroškov vračanja predmeta leasinga.

7. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.