Jedro

Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da po sodni praksi (ne le pritožbenega, na katero se sklicuje, temveč tudi Vrhovnega sodišča RS) pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog kriterijev, tako da se glede na konkretne okoliščine primera pri odmeri lahko uporabijo tudi drugi kriteriji, ki jih določba prvega odstavka 118. člena ZDR-1 izrecno ne navaja.1 Vendar pa je slednje sodišče prve stopnje upoštevalo in s tem v zvezi tudi sledilo tožnikovi izpovedi, da preživlja dva otroka (eden študira medicino, drug ima Downov sindrom in je povsem odvisen od skrbi staršev), da so se morali po odpovedi preživljati zgolj z ženino plačo, da se po odpovedi ni mogel zaposliti, ker ga toženec ni odjavil iz zavarovanj, da ni imel nobenih prihodkov, ter da gre za družinsko podjetje. Sodišče prve stopnje je tožnikove težave po odpovedi in dejstvo, da gre za družinsko podjetje, tako vzelo v obzir, nič od navedenega pa ne utemeljuje odmere višjega denarnega povračila, za kar se s temi pritožbenimi navedbami zavzema tožnik.

Dejstvi, da bi tožena stranka tožnika na delovnem mestu trpinčila in mu kršila njegove pravice iz delovnega razmerja, nista bili ugotovljeni, četudi bi bili, pa to ne pomeni, da odmera denarnega povračila ni zakonita in pravilna, saj tovrstne kršitve predpostavljajo druge pravne posledice (denarno povračilo ni odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca), in ne gre za kriterije, ki bi bili med zakonsko naštetimi kriteriji za odmero denarnega povračila. Poleg tega pa tožnik teh dejstev, ki jih tudi sicer povsem pavšalno zatrjuje, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni povezoval z denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1, v smislu, da bi slednje zaradi njih moralo biti višje, temveč jih je podal izključno v povezavi z zatrjevanjem nezakonitosti izredne odpovedi, za katero pa je sodišče prve stopnje tako ali tako ugotovilo, da je nezakonita. Posledično se sodišču prve stopnje tudi iz tega razloga do teh trditev v zvezi s presojo po 118. členu ZDR-1 ni bilo potrebno opredeljevati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del delne sodbe sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem 15. 5. 2023 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 8. 4. 2023 do 15. 5. 2023 (za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi) v roku 8 dni uredi neprekinjeno delovno dobo pri ZPIZ in vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, mu plača mesečni znesek 1.219,48 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznih mesečnih neto zneskov od 19. dne v mesecu (II. točka izreka). Tožbo je s sklepom zavrglo v delu zahtevka za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, za plačilo ustreznega regresa in za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2023 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožniku plača denarno povračilo v višini 14.563,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, kar je tožnik zahteval več (plačilo še 7.281,78 EUR) pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za poznejšo sodbo.

2.Zoper IV. točko izreka (smiselno zoper njen zavrnilni del) ter stroške postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je prisojenih 12 plač denarnega povračila bistveno premalo glede na vse okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče. Tožnik je v postopku poleg okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo, izpostavil tudi druge, ki pa jih sodišče neutemeljeno ni upoštevalo oz. se do njih niti ni opredelilo. Iz sodne prakse (Pdp 60/2018) izhaja, da kriteriji za odmero denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 niso taksativno navedeni v smislu, da drugih kriterijev sodišče ne bi smelo upoštevati. Tako je v tej zadevi bistveno, da je bil tožnik pri tožencu zaposlen vso svojo delovno dobo (28 let), da ga je toženec na delovnem mestu trpinčil, kršil je njegove pravice iz delovnega razmerja (ni izplačeval plač oz. jih je izplačeval z zamudo, ves čas je odrejal delo preko polnega delovnega časa, ni izplačeval nadur, preprečeval je koriščenje letnega dopusta, ni upošteval obveznosti iz varnosti iz zdravja pri delu, na delovnem mestu je izvajal nezakonito snemanje, ni evidentiral delovnega časa, itd.). Glede na namen denarnega povračila je potrebno upoštevati, da se tožnik ne bo več vrnil ne le k svojemu delodajalcu, temveč v družinsko podjetje, ki ima zanj sentimentalno vrednost. V obzir je treba vzeti tudi tožnikovo družinsko situacijo ter dejstvo, da je toženec tožnika in njegovo družino z izredno odpovedjo spravil v povsem negotov položaj. Sodišče ni ustrezno upoštevalo vseh okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in so vsebinske. Odpoved je bila očitno povračilni ukrep, ker je tožnik pozval k prenehanju kršitev njegovih pravic. V zadevi Pdp 60/2018 je sodišče delavki prisodilo 15 plač za 20 let delovne dobe, pri čemer je šlo prav tako za družinsko problematiko. V konkretni zadevi ni šlo za poslovni razlog, temveč nezakonito izredno odpoved, kar je v primerjavi z odpovedjo iz poslovnih razlogov neprimerljivo huje, zato tožniku ne more iti enaka višina odpravnine. Tožniku pripada 18 plač denarnega povračila. Izrek nasprotuje razlogom sodbe, podani sta tako kršitev iz 14. kot iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je odločitev napačna bo posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je sicer sodišče pridržalo za poznejšo sodbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v celoti ugodi zahtevku iz naslova denarnega povračila, podredno pa, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožnik upravičen do denarnega povračila zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v višini dvanajstih bruto mesečnih plač. Pri odmeri višine povračila je pravilno upoštevalo kriterije, kot izhajajo iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1.

6.Tožnik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Prvostopenjsko sodišče je navedlo dejanske okoliščine, ki jih je upoštevalo v smislu kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 in na katere je oprlo višino prisojenega denarnega povračila.

7.Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi moral tožnik v pritožbi natančno navesti, glede katerih odločilnih dejstev je sodišče listinam in zapisnikom o izvedbi dokazov pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ker tega ni storil, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti niti ni mogoč.

8.Prisojeno denarno povračilo v višini dvanajstih plač ni prenizko. Skladno z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 so kriteriji za določitev višine denarnega povračila: trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je bil pri toženki zaposlen 28 let. Ob odpovedi je bil star 49 let, dober mesec dni po odpovedi je odprl samostojno podjetništvo. Odpoved je bila nezakonita iz vsebinskih razlogov, kar je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo in tudi upoštevalo. S sodbo so bile tožniku od odpovedi do sodne razveze (nekaj več kot za mesec dni) priznane pravice iz delovnega razmerja (nadomestilo plače). Sodišče prve stopnje je tako ugotovljene zakonsko določene kriterije obrazložilo in jih tudi pravilno ovrednotilo, zato je v zvezi s tem neutemeljen pritožbeni očitek tožnika o zmotni uporabi materialnega prava in postopkovni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neobrazloženosti odločilnih dejstev.

9.Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da po sodni praksi (ne le pritožbenega, na katero se sklicuje, temveč tudi Vrhovnega sodišča RS) pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog kriterijev, tako da se glede na konkretne okoliščine primera pri odmeri lahko uporabijo tudi drugi kriteriji, ki jih določba prvega odstavka 118. člena ZDR-1 izrecno ne navaja.1 Vendar pa je slednje sodišče prve stopnje upoštevalo in s tem v zvezi tudi sledilo tožnikovi izpovedi, da preživlja dva otroka (eden študira medicino, drug ima Downov sindrom in je povsem odvisen od skrbi staršev), da so se morali po odpovedi preživljati zgolj z ženino plačo, da se po odpovedi ni mogel zaposliti, ker ga toženec ni odjavil iz zavarovanj, da ni imel nobenih prihodkov, ter da gre za družinsko podjetje. Sodišče prve stopnje je tožnikove težave po odpovedi in dejstvo, da gre za družinsko podjetje, tako vzelo v obzir, nič od navedenega pa ne utemeljuje odmere višjega denarnega povračila, za kar se s temi pritožbenimi navedbami zavzema tožnik. Dejstvi, da bi tožena stranka tožnika na delovnem mestu trpinčila in mu kršila njegove pravice iz delovnega razmerja, nista bili ugotovljeni, četudi bi bili, pa to ne pomeni, da odmera denarnega povračila ni zakonita in pravilna, saj tovrstne kršitve predpostavljajo druge pravne posledice (denarno povračilo ni odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca), in ne gre za kriterije, ki bi bili med zakonsko naštetimi kriteriji za odmero denarnega povračila. Poleg tega pa tožnik teh dejstev, ki jih tudi sicer povsem pavšalno zatrjuje, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni povezoval z denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1, v smislu, da bi slednje zaradi njih moralo biti višje, temveč jih je podal izključno v povezavi z zatrjevanjem nezakonitosti izredne odpovedi, za katero pa je sodišče prve stopnje tako ali tako ugotovilo, da je nezakonita. Posledično se sodišču prve stopnje tudi iz tega razloga do teh trditev v zvezi s presojo po 118. členu ZDR-1 ni bilo potrebno opredeljevati.

10.Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila primeroma upoštevalo tudi višino odpravnine, ki bi tožniku pripadala, če bi mu bila podana odpoved iz poslovnih razlogov. Takšna primerjava je zaradi različnih kriterijev za odmero lahko le okvirna. Glede na podano obrazložitev in upoštevajoč tudi druge kriterije (še posebej pravice, ki so bile tožniku priznane za čas do prenehanja delovnega razmerja2) je povzeti, da je sodišče prve stopnje temu sledilo.

11.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku denarno povračilo dosodilo v ustrezni višini dvanajstih plač, ki pravilno upošteva vse relevantne kriterije za njegovo priznanje. Višje odmere denarnega povračila ne narekuje tožnikovo sklicevanje na judikat pritožbenega sodišča Pdp 60/2018, saj iz njega ne izhaja, da bi bil ta z obravnavano zadevo po kriterijih iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 primerljiv (npr. glede zaposlitvenih možnosti tožnikov glede na njuno starost in zdravstveno stanje). Iz primerjave judikatov, ki se nanašajo na obravnavano problematiko, je tudi sicer razvidno, da je odmera denarnega povračila vezana na okoliščine vsakokratnega primera, pri čemer si dva nista povsem enaka. Zgolj primeroma pa pritožbeno sodišče izpostavlja judikata Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 293/2016 (v zvezi z odločitvijo VDSS, opr. št. Pdp 46/2016) in VIII Ips 33/2015 (v zvezi z odločitvijo VDSS, opr. št. Pdp 1353/2014), v katerih je bilo tožečima strankama (ena pri delodajalcu zaposlena 34, druga 31 let, ena stara 58 let, druga 54 let, obe s slabšimi zaposlitvenimi zmožnostmi) prav tako odmerjeno denarno povračilo v višini 12 plač.

12.Glede na to, da sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega dela delne sodbe ni ugotovilo zatrjevanih kršitev, niti tistih, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del delne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, toženka pa iz razloga, ker v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na uspeh v postopku (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).

-------------------------------

1Prim. odločbe VSRS VIII Ips 200/2017, VIII Ips 211/2018, VIII Ips 204/2018 in VIII Ips 60/2021.

2Za čas do prenehanja delovnega razmerja s sodno razvezo je sodišče prve stopnje tožniku izpad dohodka, ki je bil posledica odpovedi, nadomestilo s priznanjem zapadlih zneskov nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar po tem kriteriju vpliva na priznanje nižjega denarnega povračila.