Jedro

Če je upravičenec (v prekrškovnih zadevah je to le državni tožilec) upravičenost vložiti izredno pravno sredstvo zoper citirano sodbo že konkretiziral, ponovna vložitev zahteve zoper isto odločbo ni dovoljena.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Specializirana enota za nadzor prometa L. je zoper samostojnega podjetnika R.M. dne 13.7.2006 izdala plačilni nalog zaradi prekrška po šestem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 69. člena ZVCP-1 in po osmem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 70. člena ZVCP-1. Za vsak prekršek mu je bila izrečena globa 100.000,00 SIT. Zoper plačilni nalog je R.M. vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedel, da za očitani prekršek ne more biti odgovoren, saj je izdal priložen Akt o notranji kontroli, podpisan s strani vseh voznikov, v katerem je opredeljena odgovornost voznika in se ne more prenašati na podjetnika. Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo z dne 28.9.2007 navedeni plačilni nalog odpravilo in postopek o prekršku ustavilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec F.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga Vrhovnemu sodišču naj ugotovi, da je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi z dne 28.9.2007 prekršena 4. točka 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) v zvezi s 14. členom Zakona o prekrških (ZP-1).

B.

3. Ob preizkusu zahteve je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je vrhovni državni tožilec zoper citirano sodbo že dne 16.11.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo z dne 15.4.2008, opr. št. IV Ips 18/2008, in z njo zahtevo vrhovnega državnega tožilca zavrnilo. Zahtevo je zavrnilo zato, ker vložnik v zahtevi ni izpodbijal 4. točke 4. člena ZOPOKD v zvezi s 14. členom ZP-1, ampak 14. člen ZP-1 v zvezi s prvim in drugim odstavkom 15. člena ZP-1. 4. V zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 27.5.2008 pa vrhovni državni tožilec uveljavlja kršitev 4. točke 4. člena ZOPOKD v zvezi s 14. členom ZP-1. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ZP-1 v 171. členu za postopek za varstvo zakonitosti napotuje na smiselno uporabo zakona o kazenskem postopku. Zahteva se v skladu z določbo drugega odstavka 422. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrže, če je vložena zoper odločbo vrhovnega sodišča (drugi odstavek 420. člena), če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice (prvi odstavek 421. člena), ali če je prepozna (tretji odstavek 421. člena).

6. V prekrškovnih zadevah je vložnik zahteve za varstvo zakonitosti lahko le državni tožilec (drugi odstavek 169. člena ZP-1). Slednji, kot varuh zakonitosti, lahko vloži zahtevo tako v korist kakor tudi v škodo obdolženca (drugi odstavek 421. člena ZKP), ne da bi bil pri tem omejen z rokom (tretji odstavek 421. člena ZKP) in to zaradi vsake kršitve zakona (tretji odstavek 420. člena ZKP).

7. Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 24.4.2008, opr. št. I Ips 440/2007, v kazenskem postopku zavzelo stališče, da ni dovoljeno zoper iste sodbe vlagati zahtevo za varstvo zakonitosti brez omejitev, ki smiselno velja tudi v postopku o prekrških. Zahteva za varstvo zakonitosti je pravno sredstvo, s katerim je zakonodajalec v skladu s 158. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave RS) omogočil poseg v pravno razmerje, o katerem je bilo pravnomočno odločeno s odločbo državnega organa. Pravnomočnost je lastnost odločb sodne oblasti, zoper katere ni več rednega pravnega sredstva in ki jih mora spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodiščih). S tem je pravnomočnost izraz načela pravne varnosti kot prvine pravne države; zagotavlja namreč trdnost in predvidljivost pravnih razmerij, ki so predmet pravnomočne odločitve, s čimer se krepi tudi zaupanje v pravni red. Ustava RS v 158. členu torej določa pogoje in način, ko je odločanje o pravnomočno urejenih pravnih razmerjih vendarle dopustno - a le izjemoma. V tem smislu velja razlagati tudi pristojnost Vrhovnega sodišča, da odloča o izrednih pravnih sredstvih (drugi odstavek 127. člena Ustave RS). Prav zaradi tega je Vrhovno sodišče ocenilo, da je treba določbe o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti presojati strožje. ZKP sicer izrecno ne ureja primera večkratnega vlaganja zahtev vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti. Kljub temu pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče določb ZKP razlagati tako, da večkratno vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti dopuščajo. Določbo 421. člena ZKP, ki vrhovnemu državnemu tožilcu daje abstraktno upravičenje vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, je treba razumeti ozko: če je upravičenec, v prekrškovnih zadevah je to le državni tožilec, upravičenost vložiti izredno pravno sredstvo zoper citirano sodbo že konkretiziral, ponovna vložitev zahteve zoper isto odločbo ni dovoljena. Dejstvo, da vrhovni državni tožilec s prvo zahtevo ni uspel, je povsem nepomembno, ne glede na to, ali v novi zahtevi zatrjuje iste ali druge kršitve.

8. Strožji pristop k predpostavkam dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti na drugi strani narekuje tudi razumevanje določb ZKP, ki izrecno določajo, kdaj zahteva ni dovoljena. Zahteva ne bo dovoljena, kadar je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča, s katero je bilo že odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 422. in drugim odstavkom 423. člena ZKP). Dopustiti upravičencu večkratno vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto odločbo bi odprlo možnosti zaobiti citirano določbo, ki izključuje vlaganje zahtev zoper odločbe, s katerimi je o zahtevi za varstvo zakonitosti odločilo Vrhovno sodišče. Primer vložitve zahteve zoper tako odločbo Vrhovnega sodišča in primer vložitve nove zahteve zoper isto odločbo sta si namreč v bistvenem podobna. V obeh primerih je končni cilj zahteve lahko le pridobitev nove odločbe Vrhovnega sodišča o isti stvari, t.j. o kršitvah v zvezi s pravnomočno odločbo in postopkom, ki je tekel pred pravnomočnostjo, pred (prekrškovnim organom) in sodiščem prve in druge stopnje. Zakonodajalec v interesu zaupanja v pravo z izključitvijo vlaganja zahtev zoper odločbe Vrhovnega sodišča o zahtevah za varstvo zakonitosti zamejil nadaljnje razpravljanje in s tem tudi negotovost v postopkih o kazenskih in prekrškovnih zadevah. Podobno je po presoji Vrhovnega sodišča treba ravnati tudi v obravnavanem primeru.

9. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrglo.