Jedro

Tožnik je z izbrisom njegove matere iz RSP izgubil pravice, ki so mu pripadale iz ZSV kot družinskemu članu upravičenke iz 5. člena ZSV.

Tožnik ne zahteva odškodnine za nepremoženjsko škodo (do katere tudi ni upravičen) iz razloga, ker trpi duševne bolečine zaradi izbrisa njegove matere iz RSP, nepremoženjsko škodo zahteva, ker je tožena stranka z izbrisom njegove matere iz RSP posegla v njegove pravice, ki so mu pripadale kot (takrat) mladoletnemu otroku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil odškodninsko tožbo, v kateri zahteva od tožene stranke plačilo nepremoženjske škode v višini 105.000,00 EUR. Tožnik zatrjuje, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker je 26. 2. 1992 izbrisala njegovo mater iz registra stalnega prebivalstva(1), ki je imela kot državljanka republike nekdanje SFRJ prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Tožnikova mati je zato izgubila status prebivalke s stalnim prebivališčem v Sloveniji, posledično pa so njena družina in s tem tudi tožnik izgubili pravice iz Zakona o socialnem varstvu(2). Tožena stranka je kot zakonodajalka tudi spremenila socialnovarstveno zakonodajo tako, da je odrekla ukrepe institucionalnega varstva otrokom in mladostnikom brez slovenskega državljanstva oziroma dovoljenja za stalno bivanje. S tem, ko je tožena stranka izbrisala iz RSP državljane republik nekdanje SFRJ, so tudi njihovi otroci ostali brez dovoljenja za stalno bivanje in na ta način jim je odrekla ukrepe s področja socialnega varstva. Ker tožnik in njegova starša niso imeli slovenskega državljanstva, CSD ni zagotovil tožniku pomoči, do katere je bil upravičen iz ZSV, čeprav je bil seznanjen, da oče izvaja nasilje nad tožnikom. Iz enakega razloga CSD ni namestil tožnika v ustrezno mladinsko ustanovo. Tožnik zatrjuje, da mu je zaradi nasilja očeta nastala škoda v obliki telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnosti in strahu, za katero je odgovorna tožena stranka. Tožnik veže protipravno ravnanje tožene stranke tudi na škodo, ki mu je nastala v kazenskem postopku, ki je bil zoper njega voden zaradi kaznivega dejanja ropa, v katerem je bil obravnavan drugače, kot drugi mladoletni sostorilci, ki so bili slovenski državljani. Ti mladoletni storilci so bili po oseminštiridesetih urah policijskega pridržanja izpuščeni, medtem ko so tožnik in preostali mladoletniki brez državljanstva ostali priprti. Tožnik je bil le dva meseca skupaj v sobi z mladoletniki, preostali čas pa v sobi z odraslimi priporniki, skupaj tudi z znanim pedofilom, ki ga je napadel in ga skušal posiliti, kar so preprečili preostali priporniki. Tožena stranka odškodninsko odgovarja tudi za triletno bivanje tožnika v prevzgojnem domu, ker če bi CSD in državni organi tožene stranke pravočasno ukrepali, bi tožnika že na začetku osnovne šole odstranili iz škodljivega družinskega okolja in ga namestili v mladinsko ustanovo ali v rejniško družino, tožnik pa bi tudi dokončal šolanje. Tožnik zatrjuje, da njegova terjatev ni zastarala, ker iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Kurić in ostali proti RS z dne 26. 6. 2012 izhaja, da je treba glede na zanemarljivo možnost, da bi izbrisani v Sloveniji dobili odškodnino po sodni poti, po mnenju ESČP še v času izdaje te sodbe šteti, kakor da možnosti uveljavljanja odškodninskega zahtevka v Sloveniji zoper toženo stranko sploh ni bilo, zato so izbrisani še vedno žrtve ugotovljenih kršitev. Tožena stranka je zato 21. 11. 2013 sprejela Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva(3), v katerem je določeno, da se za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz RSP, ne uporabljajo določbe o zastaranju terjatev iz Obligacijskega zakonika.(4) Tožnik meni, da se določbe ZPŠOIRSP o omejitvi maksimalne odškodnine zanj ne uporabljajo, ker njegova škoda ni vezana le na čas izbrisa, saj še vedno traja.

2. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek tožnika zavrnilo. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik na dan 26. 2. 1992, ko je takratnim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ v RS zaradi uveljavitve 81. člena Zakona o tujcih(5) prenehala prijava stalnega prebivališča, zaradi nezakonitega izbrisa, ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v RS. Ker tožnik pred uveljavitvijo ZTuj ni bil vpisan v register stalnega prebivalstva, na dan 26. 2. 1992 tudi ni moglo priti do njegovega izbrisa iz tega registra. Zato mu ni bila izdana dopolnilna odločba na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003. Na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva(6) je bila dolžnost tožnikovih staršev, da prijavijo stalno prebivališče mladoletnega otroka. Ker tožnik nima statusa upravičenca iz ZPŠOIRSP, po tem zakonu ni upravičen do odškodnine in zanj ne veljajo posebne določbe o zastaralnih rokih iz tega zakona. Terjatev tožnika je zastarala tudi, če bi se štelo, da je tožnik lahko pridobil dovoljenje za stalno prebivanje šele na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS.(7) Treba je upoštevati splošna pravila obligacijskega prava in takrat veljavni 361. člen Zakona o obligacijskih razmerjih(8) v zvezi s 376. členom ZOR, ki sta določala, da odškodninska terjatev zastara v subjektivnem roku treh let oziroma v objektivnem roku petih let, zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožnik je postal polnoleten 20. 9. 1999, konec novembra 1999 je bil izpuščen iz Prevzgojnega doma ..., od takrat dalje tudi ni bilo več očetovega fizičnega nasilja, zato je tožnik konec leta 1999 vedel za zatrjevano nepremoženjsko škodo, kakor tudi za storilca(9), zato je terjatev tožnika zastarala. Na podlagi prvega odstavka 5. člena ZSV, ki je veljal v spornem obdobju, so bili upravičenci po tem zakonu državljani RS, ki imajo stalno prebivališče v RS in tisti, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v RS. Tožnik ni imel stalnega bivališča v RS, tak status mu tudi ni bil nezakonito odvzet. Ni tudi vzročne zveze med izbrisom tožnikovih staršev iz RSP in tožnikovo škodo. Prvi odstavek 201. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(10) (je) določa(l), da mladoletnika, za katerega starši ne skrbijo, postavi CSD pod skrbništvo. Skrbnik sme z odobritvijo CSD takšnega mladoletnika oddati v vzgojni zavod in ga izročiti komu drugemu v vzgojo, nego in oskrbo (204. člen ZZZDR). Iz dopisa CSD izhaja, da je bil tožnik hudo vzgojno zanemarjen, zato bi CSD ne glede na neurejen status glede prebivališča in državljanstva, moral ukrepati na podlagi določb ZZZDR. Iz dokaznega gradiva izhaja, da je oče zoper tožnika izvajal fizično nasilje od leta 1986 dalje, kar pomeni, da je vzgojna zanemarjenost in čustvena prizadetost tožnika obstajala že vrsto let pred izbrisom njegovih staršev iz RSP in ni dokazov, da bi jo kasnejša namestitev v vzgojni dom v letu 1995 lahko odpravila ali bistveno omilila, v situaciji, ko je tožnik oktobra 1996 sodeloval pri kaznivem dejanju ropa in mu je bil posledično izrečen pripor. Tožnik je imel kot mladoletnik dolgo časa velike težave s prilagajanjem v prevzgojnem domu, na kar kaže dejstvo, da so bila za njegovo prevzgojo potrebna tri leta.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da nikoli ni bilo sporno, da tožnik ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v RS. Tožnik je bil leta 1983 star dve leti, ko se je s starši in bratom preselil v Slovenijo, v času izbrisa staršev iz RSP pa je bil star devet let. Ustavno nevzdržno bi bilo, da bi od tožnika pri starosti dveh let, ko se je preselil v Slovenijo, zahtevali, da vloži prijavo stalnega prebivališča. Treba je upoštevati ustavne pravice vsakega človeka, zlasti otroka, ki pri dveh letih ni sposoben prijave stalnega prebivališča. Dejstvo, da sta starša tožnika odgovorna, ker nista prijavila stalnega prebivališča za takrat mld. tožnika, ni bilo nikoli sporno, kakor tudi ne dejstvo, da sta zanemarila roditeljsko vlogo, zato ni bilo za pričakovati, da bi starša lahko skrbela za tožnikove pravice pri prijavi stalnega prebivališča. Tožena stranka je tista, ki bi morala zavarovati otroka, tako preko zakonodaje, CSD ali drugega organa v RS. Preložitev tega bremena na otroka, kot to želi prikazati sodišče prve stopnje v sodbi, je neživljenjsko in v nasprotju s človekovimi pravicami. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da je terjatev tožnika zastarala. Sodišče prve stopnje v zvezi z zastaranjem terjatve ugotavlja, da je tožnik postal polnoleten leta 1999, takrat se je nasilje očeta prenehalo, ne upošteva pa tožnikovih kasnejših travm, ki so obstajala tudi v letih 2006 in 2007. Tožnik se je z navedeno problematiko seznanil šele iz medijev. Treba je upoštevati, da gre za specifični primer, v katerem ne veljajo splošna pravila o teku zastaralnih rokov, kar je tožnik tudi opozoril s tem, ko se je skliceval na prakso ESČP v zadevi Howald Moor in ostali proti Švici. Šlo je za izjemno težko pravno situacijo, ki so jo reševala sodišča v RS na najvišjih nivojih, zato je neutemeljeno pričakovanje, da bi se tožnik lahko že prej seznanil z nezakonitim ravnanjem države in njegovim pravnim statusom. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta imela starša tožnika status izbrisanih, ne pa tudi tožnik. Država je podelila status izbrisanih in pravice iz tega naslova človekoma, ki sta zlorabljala in zanemarjala svojega otroka, slednjemu pa tega statusa zaradi formalnosti država ni podelila in mu ga še danes ne priznava. Odgovornost za tožnikov položaj je na strani države, saj če do izbrisa in s tem pravno in ustavno nedopustnega položaja ne bi prišlo, bi obstajala možnost, da starša tožnika že dan po datumu izbrisa, na katerem sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev, prijavita tožnikovo stalno bivanje, tega pa nista mogla storiti, ker sta bila izbrisana, zato je tožniku nastala škoda. Sodišče prve stopnje priznava tožniku, da je bil zlorabljen, da CSD ni ukrepal, pa bi moral, čeprav je bila tožnikova mater izbrisana iz RSP. Ravnanje CSD in status izbrisanih je treba gledati celovito in ne parcialno. Dejstvo je, da je v obeh primerih zatajila država in sklicevanje na to, da je bil kriv CSD, ne pa sam izbris, je izogibanje odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni izvedlo predlaganih dokazov tožeče stranke, ki so bistveni za presojo temelja in višine tožbenega zahtevka.

4. Toženi stranki je bila vročena pritožba, na katero ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku.(11) Zaradi zmotne uporabe materialnega prava(12) je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz navedenega razloga sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov tožnika, s katerimi je dokazoval temelj in višino škode. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, zato je izjemoma razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

7. Tožnik se je rodil v Črni gori leta 1981. Leta 1983 se je s starši in bratom preselil v Slovenijo. Nihče od njih ni imel slovenskega državljanstva. Starša tožnika sta imela prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Tožnikovo mater je tožena stranka 26. 2. 1992 izbrisala iz RSP(13), zato je izgubila status prebivalke s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Tožnikova mati je dobila dovoljenje za stalno prebivanje tujca v RS 9. 12. 2002, po uradni dolžnosti pa je tožena stranka 23. 2. 2009 tožnikovi materi izdala dopolnilno odločbo, s katero je ugotovila, da se šteje, da je imela tožnikova mati v RS dovoljenje za stalno prebivanje od 26. 2. 1992 do 9. 12. 2002. Tožnik je imel od 24. 4. 1992 prijavljeno začasno prebivališče v RS, stalno prebivališče pa od 15. 10. 2003; državljanstvo RS je dobil 29. 3. 2006. 8. S sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012(14) je bila tožena stranka zaradi izbrisa državljanov nekdanje SFRJ iz RSP obsojena na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitev 8. člena ter 13. in 14. člena v povezavi z 8. členom EKČP. S sodbo je bilo toženi stranki naloženo, da mora v roku enega leta po izreku te sodbe vzpostaviti domačo odškodninsko shemo posebej za ta primer.(15) Iz te sodbe pritožbeno sodišče povzema odločilna dejstva, na podlagi katerih je ESČP ugotovilo, da je tožena stranka z izbrisom državljanov drugih republik nekdanje SFRJ iz RSP kršila EKČP. Ta dejstva izhajajo tudi iz priložene listinske dokumentacije v spisu, odločb Ustavnega sodišča ter odločitev državnih organov in rednih sodišč, kakor tudi splošno znanih dejstev. Zaradi strnjenosti in kronološke preglednosti, kjer so natančno opisana posamezna ravnanja organov oblasti tožene stranke, razvidno pa je tudi takratno družbeno dogajanje v RS, je pritožbeno sodišče delno povzelo sodbo ESČP v tistih točkah, ki so pomembne za pravno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.(16) Sodba je pilotska(17), kar pomeni, da je bila ugotovljena sistemska kršitev EKČP v RS in da se nanaša na vse podobne primere oziroma situacije, ki jih RS ne sme reševati v nasprotju z razlogi iz te sodbe.

9. Med razpadom Jugoslavije je Slovenija sprejela ukrepe za osamosvojitev. 6. decembra 1990 je Skupščina RS sprejela Izjavo o dobrih namenih, ki je zagotavljala vsem osebam s stalnim prebivališčem na slovenskem ozemlju, da bodo lahko pridobili slovensko državljanstvo, če bodo to želeli. 25. junija 1991 je Slovenija razglasila svojo neodvisnost. Sprejeta je bila osamosvojitvena zakonodaja, ki je vključevala tudi Zakon o državljanstvu RS(18) in ZTuj. V skladu z Izjavo o dobrih namenih je 13. člen Ustavnega zakona iz leta 1991 določal, da imajo državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli 23. 12. 1990, na dan plebiscita o neodvisnosti Slovenije, prijavljeno stalno prebivališče v RS in so v njej tudi dejansko živeli, enake pravice in dolžnosti kot državljani RS, razen pridobitve nepremičnin, dokler ne pridobijo državljanstva RS po 40. členu ZDRS oziroma do poteka roka iz 81. člena ZTuj. ZDRS je začel veljati 25. 6. 1991, v 40. členu pa je določal, da državljani republik nekdanje SFRJ, ki niso bili državljani RS, lahko pridobijo slovensko državljanstvo, če izpolnjujejo tri pogoje: do 23. 12. 1990 so pridobili status stalnega prebivalca v Sloveniji, dejansko so živeli v Sloveniji in v šestih mesecih po začetku veljavnosti ZDRS so zaprosili za državljanstvo. Kot je navedeno v 24. odstavku je ta rok potekel 25. 12. 1991. Po tem datumu so se manj ugodni pogoji za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, določeni v 10. členu ZDRS, začeli uporabljati tudi za državljane drugih republik nekdanje SFRJ. Po drugem odstavku 81. člena ZTuj so državljani republik nekdanje SFRJ, ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo v predpisanem roku ali katerih prošnje so bile zavrnjene, postali tujci. Določbe ZTuj so se začele uporabljati za državljane nekdanje SFRJ dva meseca po poteku roka, to je 26. 2. 1992, ali dva meseca po tem, ko je v upravnem postopku izdana odločba, s katero je bila prošnja za državljanstvo zavrnjena in je postala dokončna. Po razglasitvi neodvisnosti je MNZ poslalo občinskim upravnim organom več neobjavljenih notranjih navodil (okrožnice, navodila, depeše) v zvezi z izvajanjem osamosvojitvene zakonodaje, zlasti ZTuj. Z okrožnico z dne 26. 6. 1991 je MNZ dalo navodilo upravnim organom, da se državljani drugih republik SFRJ, ki živijo v Sloveniji, od takrat v vseh upravnih postopkih štejejo za tujce in da imajo v skladu s 13. členom Ustavnega zakona enake pravice in dolžnosti kot državljani RS do poteka ustreznih rokov. MNZ je 30. 6. 1991 obvestilo občinske upravne organe, da se na podlagi Brionske deklaracije uveljavljanje osamosvojitvene zakonodaje na področju notranjih zadev ustavi za tri mesece in da se v tem obdobju državljani drugih republik nekdanje SFRJ ne bodo obravnavali kot tujci. V okrožnicah z dne 5. in 18. 2. 1992 je bilo navedeno, da se pri urejanju statusa tujcev osebni dokumenti državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki so jih izdali slovenski upravni organi, obdržijo ter da se njihovi potni listi prekličejo in uničijo. 26. 2. 1992, ko se je začel uporabljati drugi odstavek 81. člena ZTuj, so občinski upravni organi izbrisali iz RSP tiste osebe, ki niso zaprosile za slovensko državljanstvo ali ga pridobile in jih po navedbah vlade prenesli v register tujcev brez dovoljenja za prebivanje. MNZ je 27. 2. 1992 v svojih navodilih občinskim upravnim organom navedlo, da bo treba urediti pravni status teh oseb. Opozorilo jih je, da se pričakujejo številne težave in da je treba pravni status teh oseb urediti in hkrati je treba začeti „čistiti evidence“. Poleg tega je opozorilo, da bodo dokumenti teh oseb, čeprav so jih izdali slovenski organi in so formalno veljavni, dejansko postali neveljavni zaradi spremembe v statusu oseb po zakonu. MNZ je tudi navedlo razlago 23. in 28. člena ZTuj ob odpovedi prebivanja in prisilni odstranitvi(19). RS ni obvestila oseb, katerih imena so bila izbrisana iz registra, te osebe niso prejele uradnega obvestila in na ta način tudi niso imele možnosti do pravnega sredstva. Izbrisani so postali tujci ali osebe brez državljanstva, ki so prebivali v RS nezakonito. Po 26. 2. 1992 je prijava stalnega prebivališča državljanov drugih republik nekdanje SFRJ prenehala, če niso pridobili novega dovoljenja za prebivanje. Po 82. členu ZTuj so dovoljenja za stalno prebivanje, izdana tujcem, državljanom držav, ki niso bili iz republik nekdanje SFRJ, veljala tudi po začetku veljavnosti ZTuj. 3. 9. 1992 je Vlada RS sklenila, da pri določanju obdobja treh let prebivanja v RS, predpisanega za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, upošteva obdobje pred začetkom veljavnosti ZTuj. Državni zbor je vložil zahtevo za referendum o tem, ali bi bilo treba državljanstvo, podeljeno državljanom republik nekdanje SFRJ na podlagi 40. člena ZDRS preklicati. Ustavno sodišče je 20. 11. 1995 razsodilo, da je ta zahteva protiustavna.(20) Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-284/94 4. 2. 1999 razglasilo, da je 81. člen ZTuj v neskladju z Ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev stalnega prebivališča za osebe, na katere se nanaša njegov drugi odstavek. Ugotovilo je, da so organi imena državljanov republik nekdanje SFRJ, ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo, brez obvestila izbrisali iz registra in jih iz lastnega nagiba vnesli v evidenco tujcev. Ugotovilo je tudi, da ni bilo nobene pravne podlage za ta ukrep v samem ZENO. Določbe ZTuj so bile na splošno namenjene ureditvi statusa tujcev, ki so v Slovenijo prišli po njeni osamosvojitvi, ne pa tistim, ki so tam že živeli. Medtem, ko je 82. člen ZTuj urejal pravni status tujcev, katerih države izvora niso bile republike nekdanje SFRJ, pa za osebe iz nekdanje SFRJ ni bilo podobne določbe. Posledično so bile te osebe v manj ugodnem položaju kot tujci, ki so v Sloveniji živeli že pred njeno osamosvojitvijo. 81. člen ZTuj je bil razglašen za protiustavnega, ker ni določal pogojev, pod katerimi bi lahko osebe, ki niso zaprosile za slovensko državljanstvo ali jim je bilo zavrnjeno, prosile za stalno prebivanje po poteku predpisanega roka. S tem je nastala pravna praznina in kršena so bila načela pravne države, pravne varnosti in enakosti. Poleg tega se določbe ZTuj, ki urejajo pridobitev stalnega in začasnega prebivališča za tujce, ki vstopajo v Slovenijo, ne bi smele uporabljati za urejanje statusa državljanov republik nekdanje SFRJ, ki so utemeljeno pričakovali, da novi pogoji za ohranitev stalnega prebivališča ne bodo strožji od tistih, določenih v 13. členu Ustavnega zakona in 40. členu ZDRS, ter da se bo njihov status določal v skladu z mednarodnim pravom. Ustavno sodišče je še ugotovilo, da prvi odstavek 16. člena ZTuj ni protiustaven, ker se nanaša le na tujce, ki v Slovenijo vstopajo po osamosvojitvi. Toženi stranki je bil določen rok šestih mesecev, da spremeni protiustavne določbe. Ustavno sodišče je še razsodilo, da noben državljan nekdanje SFRJ, ki je imel 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in je tam dejansko prebival, ne sme biti prisilno izgnan iz Slovenije na podlagi 28. člena ZTuj. Ustavno sodišče je opozorilo, da lahko neurejen status državljanov republik nekdanje SFRJ, ki so se znašli v neugodnem pravnem položaju, med drugim povzroči kršitev pravice do spoštovanja družinskega življenja, kot je zavarovana z 8. členom EKČP. Posledično je bil 8. 7. 1999 sprejet ZUSDDD, ki je uredil pravni status izbrisanih s poenostavitvijo zahtev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Prvi člen ZUSDDD je določal, da so državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki so imeli 23. 12. 1990 na dan plebiscita ali 25. 6. 1991 na dan osamosvojitve prijavljeno stalno prebivališče na slovenskem ozemlju in so dejansko prebivali tam, upravičeni do dovoljenja za stalno prebivanje, ne glede na določbe ZTuj. Prošnjo so morali vložiti v treh mesecih. V 3. členu ZUSDDD so bile predvidene nekatere izjeme za tiste, ki so bili kazensko obsojeni. Vsem, ki so izpolnjevali navedene pogoje, so bila izdana dovoljenja za prebivanje z učinkom za naprej. Ustavno sodišče je pri presoji ustavnosti z odločbo U-I-295/99 z dne 18. 5. 2000 razveljavilo del 3. člena ZUSDDD zaradi protiustavnosti, ker je ugotovilo, da so v njem določene zahteve za pridobitev stalnega prebivališča strožje od pogojev za razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje po ZTuj.(21) Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-246/02 3. 4. 2013 odločilo, da je ZUSDDD protiustaven, ker ni priznaval stalnega prebivanja za nazaj od datuma vpisa, ni opredelil pomena izraza „dejansko življenje“ iz 1. člena in ni uredil pridobitve stalnega prebivališča za državljane republik nekdanje SFRJ, ki so bili prisilno izgnani iz RS na podlagi 28. člena ZTuj. V 8. točki izreka odločbe je Ustavno sodišče odredilo MNZ, da iz lastnega nagiba izda odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Sloveniji z učinkom za nazaj z veljavnostjo od 26. 2. 1992, dneva izbrisa, vsem, ki so že imeli dovoljenja z učinkom za naprej v skladu z ZUSDDD ali ZTuj. Državni zbor je 25. 11. 2003 sprejel Zakon o izvršitvi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-246/02-28, znan tudi pod imenom „tehnični zakon“. Ta zakon je predpisal postopek za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje z učinkom za nazaj državljanom republik nekdanje SFRJ, ki so imeli 23. 12. 1990 in 25. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče v RS in so že pridobili dovoljenje za stalno prebivanje po ZUSDDD ali ZTuj. Ustavno sodišče je s sklepom U-II-3/03 z dne 22. 12. 2003 določilo svojo odločbo U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 za pravno podlago, na podlagi katere MNZ mora izdati dopolnilna dovoljenja za prebivanje. Ustavno sodišče je ugotovilo, da dejstvo, da je zakonodajalec zamujal z odpravo neskladnosti, ni preprečevalo sodiščem presojanja v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003. Leta 2004 je MNZ izbrisanim začelo izdajati dovoljenja z učinkom za nazaj in to na podlagi omenjene odločbe Ustavnega sodišča. 4. 4. 2004 je bil referendum o tem, ali naj se tehnični zakon izvaja. Udeležba je bila 31,54 %. 94,59 % veljavnih glasov je bilo proti izvajanju zakona, zato zakon ni začel veljati. Izdajanje teh dovoljenj iz lastnega nagiba je bilo začasno prekinjeno in se je nadaljevalo 2009 zaradi spremembe vlade. Po državozbornih volitvah 21. 9. 2008 je bila novembra 2008 imenovana nova vlada. Kot enega svojih prednostnih ciljev je navedla ureditev statusa izbrisanih v skladu z odločbami Ustavnega sodišča. Leta 2009 je MNZ iz lastnega nagiba znova začelo izdajati odločbe izbrisanim o ugotovitvi stalnega prebivanja v Sloveniji z učinkom za nazaj z veljavnostjo od 26. 2. 1992 iz 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2003 tistim osebam, ki so že imele dovoljenje z učinkom za naprej.(22) MNZ je pripravil spremembe in dopolnitve za ZUSDDD, ki so uredile neskladnost med ZUSDDD in Ustavo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 3. 4. 2003. Spremenjen in dopolnjen ZUSDDD je bil sprejet 8. 3. 2010.(23) 12. 3. 2010 je bila podana zahteva za razpis referenduma o spremenjenem in dopolnjenem ZUSDDD. Državni zbor je 18. 3. 2010 odločil, da bi imela odložitev začetka veljavnosti spremenjenega in dopolnjenega ZUSDDD ali njegova zavrnitev na referendumu protiustavne posledice in je zato zadevo predložil Ustavnemu sodišču. Ustavno sodišče je v odločbi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 ugotovilo, da so določbe spremenjenega in dopolnjenega ZUSDDD skladne z Ustavo. Menilo je, da spremenjeni in dopolnjeni zakon zagotavlja trajno rešitev za status tistih izbrisanih, ki niso mogli urediti svojega statusa „vključno z njihovimi otroki ter za izdajanje posebnih odločb z učinkom za nazaj tistim, ki jim je bilo podeljeno slovensko državljanstvo, ne da bi bilo zahtevano predhodno dovoljenje za stalno prebivanje.“ Ustavno sodišče ni dovolilo referenduma, ker je menilo, da bi imela morebitna zavrnitev spremenjenega in dopolnjenega ZUSDDD protiustavne posledice. Ugotovilo je tudi, da je zamuda pri izvrševanju njegove odločbe iz leta 2003 pomenila novo kršitev Ustave. Ustavno sodišče je v 43. točki ugotovilo, da je zakonodajalec s sprejetjem spremenjenega in dopolnjenega ZUSDDD, ki predvideva veljavnost statusa stalnega prebivalca za nazaj, vzpostavilo moralno zadoščenje kot posebno obliko poravnave škode izbrisanih. Če je bila posameznikom zaradi izbrisa povzročena škoda, bi se lahko zastavilo vprašanje o morebitni odškodninski odgovornosti države na podlagi 26. člena Ustave, če bi bili izpolnjeni drugi v tem členu predvideni pogoji in ustrezni zakonski pogoji. V vsakem primeru spremenjeni in dopolnjeni ZUSDDD sam po sebi ne vzpostavlja nove vrste odškodninske odgovornosti države, ali nove pravne podlage za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Zakonodajalec lahko zakonito sprejme posebno zakonodajo o omejitvi odgovornosti države, kakor je bilo to na primer storjeno za žrtve druge svetovne vojne. 1. člen spremenjenega in dopolnjenega ZUSDDD se je uporabljal za tujce, ki so bili 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imeli 23. 12. 1990 ali 25. 6. 1991 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji ter so takrat tam dejansko prebivali ne glede na določbe ZTuj. Spremenjeni in dopolnjeni ZUSDDD je zagotovil, da so izbrisani lahko pridobili dovoljenje za stalno prebivanje z učinkom za naprej in za nazaj. Uredil je tudi status otrok izbrisanih in predvidel izdajo odločbe z učinkom za nazaj tistim izbrisanim, ki jim je bilo podeljeno slovensko državljanstvo, ne da bi prej pridobili dovoljenje za stalno prebivanje.(24)

10. Na podlagi teh dejstev je ESČP ugotovilo, da je tožena stranka kršila določbe EKČP in jo je zato obsodilo, da mora plačati pritožnikom nepremoženjsko škodo, hkrati pa je sklenilo(25), da mora tožena stranka v enem letu postaviti odškodninsko shemo na državni ravni posebej za primere izbrisanih.(26) Iz sodbe ESČP izhaja tudi dolžnost sodišč v RS, da morajo zakonsko ureditev, ki je podlaga za odločitev v primerih, ki se nanašajo na izbrisane, razlagati na način, ki ne bo v nasprotju z razlogi iz sodbe ESČP. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da primarno odgovornost za zagotovitev človekovih pravic nosijo redna sodišča(27), saj je uveljavljanje človekovih pravic učinkovito le, če se v skladu z načelom subsidiarnosti uresničuje že v rednih sodnih postopkih.(28) EKČP se uporablja kot del pravnega reda RS, na podlagi 8. člena Ustave pa se uporablja neposredno. Z ratifikacijo EKČP se je RS zavezala, da bo zagotavljala človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih določa EKČP ter da bo izvrševala odločbe ESČP. Sodna praksa in sodbe ESČP, ki se nanašajo na RS, so zato za slovenska sodišča zavezujoče. ESČP sicer ne more določiti točno določenih ukrepov za odstranitev posledic, razen če je možnost izbire ukrepov glede na naravo kršitve izključena(29), kljub navedeni vezanosti slovenskih sodišč na sodno prakso in na odločbe ESČP, v katerih je bila tožena RS, pa je treba upoštevati uveljavljeno stališče pri odločitvah ESČP, da so države dolžne spoštovati minimalni standard varstva človekovih pravic(30), vendar pa so relativno samostojne pri določanju načina varstva, ki je odvisen tudi od posebnosti in zmožnosti države, ki je bila obsojena, s tem, da morajo biti merila za odpravo kršitev učinkovita in primerna.(31) Država lahko načeloma sama določi obseg svoje odgovornosti. Seveda mora upoštevati lastno ustavo, obveznosti do EU in EKČP in druge mednarodne obveznosti, toda to ne spremeni okoliščine, da ključne odločitve sprejema sama na podlagi svoje suverenosti. Pri oblikovanju in uporabi pravil o svoji odškodninski odgovornosti mora država upoštevati svoje finančne zmožnosti. Odškodninske odgovornosti vsekakor ne sme predvideti tako široko, da bi bilo zaradi obsega zahtevkov ogroženo njeno delovanje. Države kot dolžnika namreč ni mogoče obravnavati enako, kot dolžnika v gospodarskem pravu.(32),(33)

11. Če institut pravne odgovornosti ni predviden, ne moremo govoriti o dolžnosti v pravnem pomenu besede.(34) Pri presoji konkretnih primerov (torej pri uporabi splošnih pravnih pravil za pravno ovrednotenje konkretnih primerov) mora biti vodilo, da istovrstne (po bistvenih, pomembnih značilnostih enake) primere tudi enako obravnavamo. Sodnikova (pravnikova, uporabnikova) naloga je, da ravna vselej tako, kot da bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste. Načelo posploševanja zahteva, da je treba ravnati v skladu z ustaljeno sodno (pravno) prakso, če za to, da od nje odstopimo, nimamo novih boljših razlogov.(35) Zahteva po enakosti pred zakonom se ne izčrpa že z zakonsko enako ureditvijo enakih položajev, pač pa je treba ravnanje sodišča v konkretnem primeru primerjati tudi z ravnanjem sodišč v drugih istovrstnih primerih.(36) Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. Sodnik ravna vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste (prvi, drugi in tretji odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Uveljavljeno pa je tudi pravilo, če se civilne zadeve ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere.(37) Pri obravnavi in pravnem ovrednotenju konkretnega primera so se upoštevale tudi nevarnosti, ki jih prinaša (pre)splošna obravnava vnaprej zamišljenih primerov na eni strani in na drugi strani, da bi določeni značilnosti konkretnega primera pripisali prevelik pomen in bi zato sklepali, da se primer zaradi te značilnosti razlikuje od drugih primerov in da ga je zato treba drugače obravnavati, pri tem (torej pri pravnem ovrednotenju konkretnega primera) pa bi bil odločilen pravni občutek, ki bi ga lahko v konkretnem primeru povzročila osebna vrednostna sodba, pri kateri bi se preveč prepustilo iracionalnim občutenjem (npr. vrednostna sodba).(38) Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da z odločitvijo v konkretnem primeru ne sme posegati v upravljanje izvršilne in zakonodajne oblasti in hkrati, da je presoja o odškodninski odgovornosti države, kot osebe javnega prava, neposredno povezana z ustavnim načelom delitve oblasti. Tendenca sodne odločbe tudi ni v discipliniranju oziroma usmerjanju ravnanja zakonodajne ali izvršilne oblasti in še manj socializacija konkretnega primera preko odškodninske odgovornosti države.(39)

12. Poleg sodbe ESČP, pravno podlago za presojo odgovornosti države daje 26. člen Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ. ki tako službo ali dejavnost opravlja. Odškodninska odgovornost države je podana, če so ugotovljene splošne predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti: protipravnost, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Protipravnost odločitve oziroma odločbe državnega organa še ne pomeni protipravnosti v smislu odškodninske odgovornosti. Pri presoji odgovornosti države merilo protipravnosti njenega ravnanja določa praktično tudi že standard njenega dolžnega (skrbnega) ravnanja, čeprav za odgovornost države velja krivdno načelo. Protipravnost je izkazana, če je nezakonita odločitev posledica očitne kršitve pravnih predpisov, s katerimi so država oziroma njeni organi zasledovali protipravne posledice, pri tem pa oškodovancu niso bila (dejansko) na razpolago pravna sredstva, s katerimi bi lahko zavaroval svoje pravice. VS RS je v sodbi in sklepu II Ips 173/2015, v kateri je obravnavalo pravice državljana iz republike nekdanje SFRJ zaradi izbrisa iz RSP, pojasnilo, da ima v konkretnem primeru storjena napaka širši pomen, poleg tega pa država v okviru 26. člena Ustave RS odgovarja tudi za protipravno ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati določeni osebi ali organu, temveč državi oziroma njenemu aparatu kot takemu.

13. Zmotne so trditve tožene stranke, da ni izkazana protipravnost, ker je pri izbrisu tožnikove matere iz RSP ravnala v skladu z veljavnimi predpisi, saj je bilo s sodbo ESČP ugotovljeno, da je tožena stranka z izbrisom državljanov republik nekdanje SFRJ iz RSP ravnala protipravno.(40) Tožnikovi materi je tožena stranka na navedeni pravni podlagi, ob upoštevanju ZPŠOIRSP, že plačala odškodnino za nematerialno škodo. Protipravnost ravnanja tožene stranke zaradi izbrisa tožnikove matere iz RSP, tako ne more biti več sporna.(41)

14. Tožnik zatrjuje, da mu je zaradi izbrisa matere iz RSP nastala škoda kot neposrednemu oškodovancu zaradi posega v pridobljene pravice. Tožena stranka nasprotno zatrjuje, da tožniku škoda ni nastala, ker je tožena stranka izbrisala iz RSP njegovo mater in ne tožnika. Sodna praksa posrednim oškodovancem ne priznava pravice do odškodnine (razen če zakon tako določa(42)), ker ni vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo posrednega oškodovanca in ker ta škoda za odgovorno osebo ni bila predvidljiva. V sodbi VS RS II Ips 79/2014 je bil zavrnjen zahtevek tožnika, kot posrednega oškodovanca, za nepremoženjsko škodo zoper RS zaradi posega v tožnikovo pravico do spoštovanja družinskega življenja in zaradi razžalitve časti in dobrega imena, ker je bila njegovim staršem nezakonito odvzeta svoboda. VS RS je v sodbi pojasnilo, da glede na 180. člen OZ je povrnitev nepremoženjske škode posrednim oškodovancem natančno zamejena z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le v primeru smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega) in subjektivnim kriterijem (le ožji družinski člani). Iz sodbe VS RS III Ips 20/2013 izhaja, da obveznost povračila škode zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem povzročitelja škode. Delodajalec povzročitelja prometne nesreče tako lahko odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je bilo mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari. Povzročitelj prometne nesreče in njegov delodajalec po oceni sodišča v konkretnem primeru vtoževane škode nista mogla pričakovati. Da je bil neposredni oškodovanec družbenik enoosebne d. o. o. ter hkrati njen direktor in edini zaposleni, ni objektivno predvidljivo dejstvo, zaradi česar škoda, ki naj bi tožeči stranki kot pravni osebi nastala v obliki izgubljenega dobička, ni objektivno predvidljiva posledica škodnega dogodka. Enako izhaja iz sodbe II Ips 689/2008, v kateri sodišče pojasnjuje, da se je pojem posrednega oškodovanca v pravnem redu uveljavil v zvezi z nepremoženjsko škodo in da je pravna ustanova posrednega oškodovanca v odškodninskem pravu izjema. Pravno razmerje med odgovorno osebo in (posrednim) oškodovancem je namreč na tak način vzpostavljeno preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze. Enotna je tudi sodna praksa, da kršitve v disciplinskem postopku zoper mater (očeta, ženo) tožeče stranke ne predstavljajo kršitve pravic tožeče stranke. Tožeči stranki kot posredni oškodovanki zato ne gre odškodnina za nepremoženjsko škodo. Spričo oddaljenosti vzroka od škode posrednih oškodovancev je slednjim priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo le v okviru 201. člena ZOR. Tožeča stranka je le posredni oškodovanec, saj nepravilnosti v disciplinskem postopku, ki ga je tožena stranka vodila proti materi (očetu, ženi) tožeče stranke, niso mogle biti usmerjene proti tožeči stranki, torej tudi niso bile kršene njene pravice. Ker tožeča stranka ne uveljavlja odškodnine za nepremoženjsko škodo po 201. členu ZOR, njen zahtevek ni utemeljen.(43) Razmejitev med nepremoženjsko škodo "lastnega izvora" in nepremoženjsko škodo "zunanjega izvora" (z nanjo navezujočim se pojmom tako imenovanega posrednega oškodovanca), ki je odločilna za presojo "pravne nepriznanosti" tožnikove škode, ima pravno teoretično oporo v ustreznem pojmovanju vprašanja vzročne zveze - namreč relevantnosti vzroka tožnikove škode glede na njegovo oddaljenost. V odškodninsko pravni sodni praksi se je resda že udomačil pojem tako imenovane "lastne škode" kot (praviloma) edine pravno priznane škode. Vendar nima nobenega razlikovalnega pomena v razmerju med neposrednim in posrednim oškodovancem: oba praviloma zatrjujeta lastno škodo, na primer lastne duševne bolečine ali lastni strah (bodisi za svojo usodo ali za usodo drugega).(44) Povzeta sodna praksa je enotna, da posredni oškodovanec nima pravice do odškodnine, ker protipravnost ravnanja ni adekvaten vzrok za tožnikovo škodo, s tem, da pri posrednem oškodovancu, ki zatrjuje lastno škodo, odškodninski element protipravnosti ni podan, saj tožena stranka ni prekršila nobenega prava, ki varuje kakšen zavarovani interes tožnika.(45)

15. Iz teh razlogov je za obravnavano zadevo odločilno, ali je tožena stranka z izbrisom tožnikove matere iz RSP, kar je bilo protipravno ravnanje, posegla v pravice tožnika ali mu prekršila pravo, ki mu je varovalo kakšen zavarovan interes.(46) Če je odgovor pritrdilen, je treba v nadaljevanju ugotoviti, ali je protipravno dejanje v (adekvatni) vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Tožnikova teza je, da je upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo(47), ker je bil CSD seznanjen, da oče nad njim izvaja fizično in psihično nasilje, tožniku pa je odrekel pomoč, da ga namesti v ustrezno mladinsko ustanovo oziroma rejniško družino iz razloga, ker nihče od članov družine ni imel slovenskega državljanstva oziroma ni imel stalnega prebivališča v RS.(48) Tožnik še zatrjuje, da mu je poleg škode, ki je posledica nasilja očeta, nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke tudi škoda v kazenskem postopku, ki je bil voden zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja ropa, posebej v času pripora in v času triletnega bivanja v prevzgojnem domu, škodo pa zatrjuje tudi v zvezi z neuspešnim šolanjem in pridobitvijo izobrazbe.(49)

16. Pred izbrisom tožnikove matere iz RSP (dne 26. 2. 1992) je veljal Zakon o socialnem skrbstvu, ki je v 3., 4., in 5. členu določal, da so upravičenci po tem zakonu delavci in vsi drugi delovni ljudje in občani, upravičenci pa so tudi otroci in mladoletniki, ki so prikrajšani za normalno družinsko življenje (31. člen), naloge pa izvršujejo centri za socialno delo (60. člen). Tožnik je bil na podlagi navedenega zakona upravičen do pomoči CSD v okviru občinske skupnosti socialnega skrbstva. Dne 26. 2. 1992 je bila tožnikova mater izbrisana iz RSP, dne 28. 11. 1992 pa je stopil v veljavo ZSV, ki je v 5. členu določal, da so upravičenci po tem zakonu državljani RS, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji ter tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji. Tožnik ni imel državljanstva RS in ni imel stalnega bivališča v RS, vendar je treba upoštevati, da pravice iz socialnega varstva iz ZSV obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav ne le posameznikov (ki so slovenski državljani in tujcev, ki imajo v RS stalno bivališče), marveč je to varstvo zagotovljeno tudi (njihovim) družinam (3. člen ZSV). Pravice do storitev iz ZSV se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence, torej posameznike in družine pod enakimi pogoji (4. člen ZSV). Socialno varstvene storitve, namenjene preprečevanju socialnih stisk in težav (socialna preventiva), obsegajo aktivnosti in pomoč za samopomoč posamezniku, družini in skupinam prebivalstva (10. člen ZSV). Storitve, namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav, so: prva socialna pomoč, osebna pomoč, pomoč družini, institucionalno varstvo (1. - 4. tč. prvega odstavka 11. člena ZSV). Pomoč družini za dom obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani ter pri skrbi za otroke in usposabljanje družine za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju (drugi odstavek 15. člena ZSV). Institucionalno varstvo po ZSV obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje, iz ZSV obsega poleg že navedenih storitev še vzgojo in pripravo za življenje. Že iz teh določb ZSV izhaja, da posamezne pravice do socialnega varstva, ko gre za svetovanje in pomoč družini, pripadajo tudi mld. otrokom staršev, ki so državljani RS oziroma imajo stalno bivališče v RS. Pravice iz socialnega varstva iz ZSV so namenjene odpravljanju težav v družini, družina pa je življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo in skrb (glej 2. člen ZZZDR in prvi odstavek 56. člena Ustave RS) s tem, da je pomen zakonske zveze v zasnovanju družine (drugi odstavek 3. člena ZZZDR). Tožnik je z izbrisom njegove matere iz RSP izgubil pravice, ki so mu pripadale iz ZSV kot družinskemu članu upravičenke iz 5. člena ZSV. Treba je upoštevati, da otrokove pravice in obveznosti niso več izvedene iz otrokovega položaja v družini, katere član je, temveč so mu priznane kot izvirne, t.j. ne le nanj nanašajoče se, ampak njemu pripadajoče pravice in obveznosti.(50)

17. Tožnik ne zahteva odškodnine za nepremoženjsko škodo (do katere tudi ni upravičen) iz razloga, ker trpi duševne bolečine zaradi izbrisa njegove matere iz RSP. Nepremoženjsko škodo zahteva, ker je tožena stranka z izbrisom njegove matere iz RSP posegla v njegove pravice, ki so mu pripadale kot (takrat) mld. otroku. Prepričljivejša je tudi trditev tožnika (od ugovorov tožene stranke), da bi kasneje lahko pridobil stalno bivališče v RS, če njegova mati ne bi bila izbrisana iz RSP, še posebej iz razloga, če bi CSD ukrepe vezal na določbo 5. člena ZSV. Prav to pa so navezne okoliščine, ki po nasprotnem razlogovanju iz sodbe VS RS II Ips 134/2007(51) potrjujejo, da tožnik ni posredni oškodovanec. Zaradi posebnega varstva, ki ga uživa mld. otrok v RS in neupravičene izgube pravic iz ZSV, je bilo ravnanje tožene stranke do tožnika protipravno in hkrati vzrok, ki ga je bilo mogoče pričakovati, ker je šlo za objektivno predvidljivo dejstvo.(52) Tožnik je imel takrat kot mld. otrok „upravičeno pričakovanje“, da mu bodo priznane pravice iz ZSV, ki so mu pripadale kot mld. otroku staršev, ki sta imela stalno bivališče v RS in sta bila zato upravičenca iz ZSV. S tem pa je upoštevano stališče sodne prakse,(53) da je protipravno ravnanje države in s tem njena odškodninska odgovornost iz 26. člena Ustave RS lahko utemeljena kršitev dolžnosti le do vnaprej določene ali določljive osebe (ali do vnaprej določenega ali določljivega kroga oseb).

18. Že v okviru ugotavljanja protipravnosti ravnanja tožene stranke so bile navedene posamezne predpostavke, ki so podlaga za ugotavljanje vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo, ki jo zatrjuje tožnik. Na tožniku je dokazno breme, da z zadostno stopnjo verjetnosti dokaže, da je protipravno ravnanje tožene stranke adekvaten razlog, zaradi katerega mu je nastala škoda.(54) V tem postopku je tožena RS, zato bo treba ugotoviti razloge, zaradi katerih CSD ni ukrepal in zaščitil tožnika pred družinskim nasiljem (že na podlagi Konvencije o otrokovih pravicah(55) oziroma 214. člena ZZZDR(56)) in predvsem, ali CSD ni izvedel ukrepov za zaščito takrat mld. tožnika, ker sta bila njegova starša izbrisana iz RSP in dodatno, ali so obstajale realne (dejanske) možnosti v okviru pristojnosti CSD, da se zavaruje tožnika pred očetovim nasiljem in da se na ta način prepreči druga škoda, ki jo zatrjuje. V novem postopku bo tožnik moral podrobneje pojasniti razloge, zaradi katerih šteje, da je protipravno ravnanje tožene stranke adekvaten vzrok za škodo, ki jo tožnik zatrjuje v zvezi z kazenskim postopkom in v zvezi z bivanjem v prevzgojnem domu(57) ter v zvezi z nedokončanim šolanjem.(58) Ko se namreč ne more ugotoviti z gotovostjo, kaj je bil vzrok nastanka škodnega dogodka (med več vzroki), se kot pravno odločilen upošteva vzrok, ki kaže najbolj verjetno in možno povezavo s škodnim dogodkom. V sodni praksi se ne upošteva teorija sine qua non ali ekvivalenčna teorija, ki vse dogodke, ki bi lahko pripeljali do škodnega dogodka, šteje kot pravno odločilne vzroke. Tožnik mora zato navesti pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, ali je protipravno ravnanje tožene stranke najbolj verjeten vzrok za škodo, ki naj bi tožniku nastala v zvezi z pridobitvijo šolske izobrazbe in v zvezi z vodenjem kazenskega postopka, v času pripora oziroma v času prestajanja vzgojnega ukrepa, ob nespornih dejstvih, da je kot ml. mld. storil kaznivo dejanje, zaradi katerega se je vodil kazenski postopek, v katerem mu je bil izrečen vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom in da je dosegel peto stopnjo izobrazbe.

19. Okoliščino, ki jo izpostavlja sodišče prve stopnje v sodbi, da je tožniku nastajala škoda že pred izbrisom tožnikove matere iz RSP, je treba presojati v okviru določb tretjega in četrtega odstavka 186. člena OZ, ki se nanaša na solidarno odgovornost. Podobno kot oškodovanec pa mora povzročitelj škode, kadar pravo nanj (z domnevo vzročne zveze) prevali dokazno breme o neobstoju vzročne zveze, z verjetnostjo, ki presega mejni prag verjetnosti, dokazati, da njegovo ravnanje oziroma druge okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, niso vzrok škodnemu dogodku (oziroma nadaljnji škodi).(59)

20. Tožnik je imel prijavljeno le začasno prebivališče v RS, stalno prebivališče ima v RS od 15. 10. 2003, državljanstvo RS pa je dobil 29. 3. 2006.(60) Kot je bilo že pojasnjeno te okoliščine ne vplivajo na pravice, ki jih je imel tožnik iz ZSV kot član družine, v kateri sta starša imela prijavljeno stalno prebivališče v RS, ker pa sta bila nezakonito izbrisana iz RSP, tudi ostali člani družine na podlagi 5. člena ZSV niso bili upravičeni do pravic iz tega zakona. Tožena stranka zatrjuje, da bi starša tožnika lahko pridobila stalno prebivališče, če bi pridobila slovensko državljanstvo, kar je bilo omogočeno osebam iz republik nekdanje SFRJ, kar le potrjuje nezakonitost ravnanja tožene stranke, ki tujcem takšnih pogojev ni določila, da so ohranili pravico do stalnega prebivališča v RS. Tožena stranka se sklicuje na sklep Vlade RS z dne 3. 9. 1992, ki naj bi tožnikovima staršema omogočal pridobiti stalno prebivališče v RS. Ustavno sodišče se je v odločbi U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 že opredelilo do teh vprašanj in pojasnilo, „da je neurejen pravni položaj državljanov drugih republik povzročil, da so pristojni upravni organi - vsaj do sprejetja sklepa Vlade dne 3. 9. 1992, da se v triletno prebivanje upošteva tudi stalno prebivanje pred uveljavitvijo ZTuj - uporabljali določbo 13. člena ZTuj in izdajali tem osebam dovoljenja za začasno prebivanje oziroma šteli, da so vložili prošnje za začasno prebivanje. Ne glede na to, ali so pristojni upravni organi uporabili določbe 13. člena ZTuj o pridobitvi dovoljenja za začasno prebivanje ali določbe prvega odstavka 16. člena ZTuj o pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje v skladu s sklepom Vlade, pa so morale navedene osebe izkazovati, da izpolnjujejo vsaj enega izmed pogojev iz drugega odstavka 13. člena ZTuj, ki je upravičeval daljše prebivanje v državi ter da imajo sredstva za preživljanje. Če oseba ni izpolnjevala nobenega izmed pogojev, ali ni izkazala kakšnega drugega opravičenega razloga za daljše prebivanje v RS, je pristojni upravni organ lahko zavrnil prošnjo tako za začasno kot za stalno prebivanje. Z dokončnostjo take odločbe je ta državljan republike nekdanje SFRJ izgubil pravico do prebivanja na ozemlju RS (28. člen ZTuj). Državljani drugih republik niso mogli pridobiti dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje tudi iz drugih razlogov. Eden izmed razlogov, zaradi katerih navedene osebe niso mogle urediti statusa tujca, je bil tudi ta, da zaradi vojnih razmer v državi, katere državljani so, ali iz drugih razlogov, niso dobili veljavne potne listine ali drugih potrdil, ki jih je na podlagi 64. člena ZTuj takšna oseba morala priložiti vlogi za izdajo dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje. Iz navedenega je razvidno, da ZTuj sicer ureja pridobitev dovoljenja za začasno in stalno prebivanje tujcev, vendar ta ureditev po svoji vsebini ne ustreza položaju obravnavane skupine državljanov drugih republik in je tudi z uporabo zakonske in pravne analogije za te osebe ni mogoče uporabiti. Navedene osebe so na ozemlju RS imele prijavljeno stalno prebivališče v skladu z veljavnimi predpisi in so v RS tudi dejansko prebivale. Stalno prebivališče in dejansko prebivanje na ozemlju RS sta okoliščini, ki dajeta poseben pravni položaj obravnavanim osebam, in so zato zanje določbe ZTuj, ki urejajo pridobitev stalnega ali začasnega prebivališča, neustrezne.“ Ustavno sodišče ugotavlja, da se določbi drugega odstavka 13. člena in prvega odstavka 16. člena ZTuj za državljane drugih republik, ki niso pridobili državljanstva RS, ne bi smeli uporabljati in da so organi tožene stranke imena državljanov republik SFRJ, ki niso zaprosili za državljanstvo, brez obvestila izbrisali iz registra in jih vnesli v evidenco tujcev. Tožnik v trditveni podlagi opisuje težke socialne, preživninske in nemogoče bivalne razmere v družini, eden izmed pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno oziroma začasno prebivanje, pa je bil, da ima prosilec sredstva za preživljanje.(61) Če navedena okoliščina ni bila izkazana, je prosilec izgubil pravico do bivanja v RS. Če se pri tem upoštevajo trditve tožnika, da je tožnikova mati zaprosila za dovoljenje za začasno bivanje 20. 10. 1993, ki ga je dobila šele 18. 7. 2002 in še to le za dva meseca, potem ni razumne razlage, zaradi katere bi bilo utemeljeno pričakovanje, da bi tožnikova starša lahko dobila dovoljenje za stalno prebivanje pred 9. 12. 2002.(62) Tožnik je dokazal protipravnost ravnanja tožene stranke in tudi obstoj vzročne zveze je izkazan do te mere, da mora sodišče prve stopnje v novem sojenju izvesti predlagane dokaze pravdnih strank, da bo lahko dokazno ocenilo, ali je protipravno ravnanje tožene stranke adekvatni vzrok nastanka tožnikove škode, ki jo zatrjuje.(63)

21. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti ugovora zastaranja upoštevalo le določbi 376. člena ZOR oziroma 352. člena OZ in pri tem ugotovilo, da je odškodninska terjatev zastarala, ker tožnik ni vložil tožbe v triletnem subjektivnem zastaralnem roku, ko je zvedel za škodo in za storilca, potekel pa je tudi petletni objektivni zastaralni rok. V času škodnega dogodka in še sedaj velja v sodni praksi, da je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu. Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, torej nosi tožeča stranka. Povedano drugače: vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode.(64) Tožnik je zvedel za škodo in storilca najkasneje 3. 12. 1999, ko je po polnoletnosti zapustil prevzgojni dom. Ob upoštevanju (le) teh okoliščin, bi tožnikova terjatev zastarala.(65)

22. Tožnik pa je zatrjeval, da so obstajale nepremagljive ovire, zaradi katerih ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, pri tem pa se je skliceval na sodbo ESČP in odločbe Ustavnega sodišča. Trdil je, da je njegov položaj identičen položaju izbrisanih. Na podlagi 383. člena ZOR oziroma 360. člena OZ zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Pritožbeno sodišče je zato ugotavljalo, katere so tiste ovire, ki so bile nepremagljive in zaradi katerih je bilo zastaranje prekinjeno ter kdaj so bile te ovire odpravljene in je zastaranje začelo teči oziroma se je nadaljevalo. Upoštevalo je(66), da kadar koli se sodišče sreča z zastaranjem mora imeti pred očmi ustavni in konvencijski naboj tega instituta ter pri njegovi razlagi in uporabi izhajati iz tistega, na kar opozarja Arnull, se pravi iz konteksta in namena zastaranja, kar pomeni upoštevati, oceniti in presoditi učinke zastaranja na pravico do dostopa do sodišča ter v tej zvezi ovrednotiti pomen vseh okoliščin primera (med drugim naravo in pomen pravice, zoper katero je uperjeno zastaranje), upoštevati namen, smisel in cilj zastaranja ter na koncu tehtati obe ustavni (in procesni) komponenti zastaranja. Institut zastaranja namreč vsebuje dvojen in med seboj izključujoč se ustavni procesni naboj. Po eni strani omejuje pravico do dostopa do sodišča, po drugi strani pa služi, kot poudarja SEU, „temeljnemu načelu pravne varnosti“ ali, kot pravi ESČP, „dokončnosti ustaljenih razmerij med strankama“. Temu ESČP še izrecno dodaja, da določbe o zastaranju potencialne tožence varuje pred zastarelimi zahtevki, zoper katere se je težko braniti, ter preprečujejo nepravilne in krivične sodbe o dogodkih, ki so se zgodili v oddaljeni preteklosti in o katerih bi sodišča odločala na podlagi nezanesljivih in zaradi poteka časa nepopolnih ter zbledelih dokazov.

23. Ustavno sodišče je v odločbah U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 in U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003(67) ugotovilo neskladnost zakonov, ki so urejali položaj državljanov republik nekdanje SFRJ glede stalnega prebivališča in posledično protipravnost ravnanja tožene stranke, tožnik je leta 2006 dobil državljanstvo RS(68), pa vendar teh okoliščin ni moč šteti kot začetek teka zastaralnega roka oziroma da so s tem prenehale nepremagljive ovire za sodno uveljavljanje tožnikovega odškodninskega zahtevka. Iz odločb ESČP(69) in Ustavnega sodišča(70) in novejše (spremenjene) sodne prakse VS RS(71) izhaja, da je država vrsto let odlašala z odpravo posledic kršitev človekovih pravic, povzročenih izbrisanim osebam, ki na podlagi obstoječe pravne ureditve niso imele resničnih možnosti za uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper državo, zato je glede zastaranja terjatev treba upoštevati ovire pri uveljavljanju zahtevkov, ki so vezani na izbris državljanov republik nekdanje SFRJ iz RSP. Pri tem je pomembna okoliščina, da so bili vsi odškodninski zahtevki izbrisanih, o katerih so odločala redna sodišča do 21. 7. 2011, pravnomočno zavrnjeni, zato je v 10. členu ZPŠOIRSP določeno, da zastaralni roki za uveljavljanje teh zahtevkov začnejo teči od dneva veljavnosti zakona.(72) Tudi izbrisanim so bila na voljo formalnopravna sredstva za priznanje nepremoženjske škode, vendar jim pravne, sodne in politične ter osebne okoliščine niso omogočale, da bi te pravice realno lahko uveljavili. Nekatere pravice tožnika se tesno (vsebinsko) prepletajo s kršitvami pravic izbrisanim. Gre za enake oziroma podobne ovire pri sodnem uveljavljanju pravice do odškodnine, s tem, da so pravice izbrisanih do odškodnine sedaj varovane v ZPŠOIRSP.(73) Nobenega dvoma ni, da bi bilo sodno varstvo tožnika neuspešno iz razloga, ker pravno podlago utemeljenosti zahtevka gradi tudi na protipravnem izbrisu njegove matere iz RSP. Sodna praksa odškodninskih zahtevkov osebam, ki so bile izbrisane iz RSP ni priznavala, tudi iz razloga, ker so sodišča štela, da so njihove terjatve zastarale, ker niso upoštevala določb o pretrganju zastaranja. Razlog za zadržanje zastaranja je torej objektivna nemožnost, da bi tožnik lahko uspešno uveljavil odškodninski zahtevek, glede na takrat veljavno sodno prakso. Tožniku zato ni moč očitati, da ni uveljavil sodnega varstva v subjektivnem zastaralnem roku od leta 2006, ko je pridobil državljanstvo(74) ali že prej, saj so obstajale okoliščine, ki so objektivno oteževale in preprečevale uveljavljanje odškodninskih zahtevkov ne le tožniku, marveč tudi izbrisanim.(75) Iz teh razlogov tudi ni odločilno, da tožnik ni upravičenec iz 1. in 1a.-1d. čl. ZUSDDD oziroma iz 2. člena ZPŠOIRSP. Vzrok, ki je predstavljal nepremagljivo oviro, je lahko prenehal z izdajo dopolnilne odločbe tožnikovi materi z dne 23. 2. 2009 ali pa na podlagi spremenjene sodne prakse.(76) Ne glede na to, kateri od teh dogodkov se upošteva kot začetek teka zastaralnega roka, tožnikova terjatev ni zastarala, glede na datum vložitve tožbe. Iz teh razlogov ni mogoče zaradi zastaranja tožniku odkloniti sojenja o njegovem tožbenem zahtevku, saj bi mu bila na ta način (znova) nedopustno odvzeta pravica do sodnega varstva, ki vključuje pravico do vsebinske odločitve o spornih pravicah in obveznostih. Tudi test sorazmernosti pokaže, da je treba dati prednost tožnikovi pravici do dostopa do sodišča pred varstvom, ki ga daje institut zastaranja toženi stranki (z dokončno ureditvijo razmerij, ki so se dogodili v oddaljeni preteklosti in s tem povezanim oteženim dokazovanjem relevantnih dejstev), prav iz razloga pravne varnosti, ki je sicer sestavni del tako pravice do dostopa do sodišča kot instituta zastaranja.

24. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. člen ZPP). Napotki sodišču prve stopnje za novo sojenje, kot to določa tretji odstavek 360. člena ZPP, so bili že dani v dosedanji obrazložitvi, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje nanje.

25. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju RSP.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 54/1992 s spremembami; v nadaljevanju ZSV.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 99/2013; v nadaljevanju ZPŠOIRSP.

Op. št. (4): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (5): V nadaljevanju ZTuj, Ur. l. RS/I, št. 1/1991. Op. št. (6): V nadaljevanju ZENO.

Op. št. (7): Ur. l. RS, št. 61/99; v nadaljevanju ZUSDDD.

Op. št. (8): V nadaljevanju ZOR, ki se na podlagi 1060. člena OZ v zvezi s 1062. členom OZ uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ.

Op. št. (9): Sodišče prve stopnje se v tem delu sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 360/2010, iz katere izhaja, da iz pravil o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah (po ZOR) ne izhaja vezanost na dejstva odprave protipravnega ravnanja.

Op. št. (10): V nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (11): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (12): Treba je upoštevati, da je šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje na podlagi odločb VS RS: II Ips 271/2013 z dne 17. 9. 2015 in 173/2015 z dne 7. 1. 2016 prišlo do spremembe sodne prakse v zvezi z zadržanjem zastaranja odškodninskih zahtevkov oseb, ki so bile izbrisane iz RSP.

Op. št. (13): Tožena stranka je izbrisala iz RSP tudi tožnikovega očeta.

Op. št. (14): V nadaljevanju sodba ESČP. Op. št. (15): Razsojeno je še bilo, da je tožena stranka dolžna plačati šestim pritožnikom nepremoženjsko škodo.

Op. št. (16): Posebej glede protipravnosti ravnanja tožene stranke in glede zastaranja tožnikove terjatve.

Op. št. (17): Kar je pomembno tudi z vidika ocene protipravnega ravnanja tožene stranke v tem sporu, kakor tudi glede razlogov, zaradi katerih terjatev tožnika ni zastarala zaradi nepremagljivih ovir, ker mu je bila nesorazmerno otežena pravica do sodnega varstva.

Op. št. (18): V nadaljevanju ZDRS.

Op. št. (19): Glej 21., 24. - 30. tč. sodbe ESČP. Op. št. (20): Glej 31., 33., 34., 36., 38. in 39. tč. sodbe ESČP. Op. št. (21): Glej 41., 42., 44., 45., 46., 47., 48., 49., 50. in 51. tč. sodbe ESČP .

Op. št. (22): Glej 58., 60. - 63., 65. - 66., 68. in 70. tč. sodbe ESČP. Op. št. (23): Veljavnost od 24. 7. 2010. Op. št. (24): Glej 71. - 77. tč. sodbe ESČP. Op. št. (25): Glej 415. tč. sodbe ESČP. Op. št. (26): Na te kršitve je opozarjalo Ustavno sodišče v odločbah in poročilih; glej npr. Poročilo Ustavnega sodišča RS XIV. Kongres Konference evropskih ustavnih sodišč za leto 2014, Nacionalno poročilo, tč. 8, str. 23. - 24. Op. št. (27): Glej sklep Ustavnega sodišča Up 139/99. Op. št. (28): Glej Poročilo Ustavnega sodišča RS XIV. Kongres Konference evropskih ustavnih sodišč za leto 2014, Nacionalno poročilo, tč. 7 stran 23. Op. št. (29): Glej sklep Ustavnega sodišča U-I-223/09-21. Op. št. (30): V konkretnem primeru izbrisanih to pomeni, da tožena stranka ni izpolnila minimalnega standarda za zaščito človekovih pravic.

Op. št. (31): Npr. toženi stranki je bilo s sodbo naloženo, da mora postaviti odškodninsko shemo na državni ravni posebej za primer izbrisanih, kar je tožena stranka storila z sprejetjem ZPŠOIRSP.

Op. št. (32): dr. Damjan Možina: Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2013, str. 19-21. Op. št. (33): Glej v tej zvezi tudi točke 80. - 82. sodbe Velikega senata ESČP št. 314 z dne 12. 3. 2014, s katero je bila RS obsojena na plačilo premoženjske škode v zadevi A. in ostali proti RS.

Op. št. (34): dr. Marijan Pavčnik: Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 2., pregledana in dopolnjena izdaja, l.2001, stran 550. Op. št. (35): dr. Marijan Pavčnik: Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 2., pregledana in dopolnjena izdaja, l.2001, stran 131. Op. št. (36): Podrobneje glej dr. Aleš Galič: Argument precedensa ali stališče Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse, Revija za ustavno teorijo in filozofijo prava, 2003. Op. št. (37): Pritožbeno sodišče je upoštevalo in pri razlagi argumentov citiralo sodno prakso v podobnih primerih, da bi bili na ta način jasneje predstavljeni razlogi, zaradi katerih pritožbeno sodišče ni (samovoljno) odstopilo od sodne prakse.

Op. št. (38): Primerjaj dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, l. 2003 str. 697. Op. št. (39): Primerjaj dr. Damjan Možina: Odškodninska odgovornost države, Ljubljana 2015, stran 19, op. 6 in stran 58. Op. št. (40): Tožena stranka je pred Velikim senatom ESČP nasprotno trdila, da je nesporno, da je bil izbris nezakonit in da je ustvaril protiustavni položaj; glej tč. 245 sodbe ESČP. Op. št. (41): Podrobneje je bila opisana protipravnost ravnanja tožene stranke že z povzetkom odločilnih dejstev iz sodbe ESČP, zato se v nadaljevanju povzemajo le posamezna protipravna ravnanja tožene stranke, s katerimi se utemeljujejo posamezne pravne posledice, ki so vezane na ugotavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke in glede zastaranja terjatve tožnika.

Op. št. (42): Glej npr. 180. člen OZ oziroma 201. člen ZOR.

Op. št. (43): Glej npr. sodbe VS RS: II Ips 425/2007, II Ips 734/2008 in II Ips 63/2009. Op. št. (44): Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 785/2007. Op. št. (45): Glej sodbo VS RS II Ips 134/2007. Op. št. (46): Primerjaj z razlogi iz sodbe VS RS II Ips 134/2007, glej tč. 14 stran 17 obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča. Op. št. (47): Iz naslova telesnih bolečin, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice.

Op. št. (48): Tožnik dokazuje navedena dejstva (tudi) z dopisi CSD. Pritožbeno sodišče zaradi razumljivosti zadeve povzema le del enega od sicer vsebinsko podobnih potrdil (dopisov) CSD ... z dne 10. 9. 2007: „V tistem času nobeden od članov družine A. ni imel urejenega stalnega slovenskega državljanstva, zaradi česar smo bili omejeni pri njihovi obravnavi. Zaradi omenjenih težav v družini, smo takrat želeli oba otroka namestiti v ustrezno mladinsko ustanovo, kar pa iz navedenega razloga ni bilo možno.“ Op. št. (49): Pritožbeno sodišče glede škode, ki ni povezana z nasiljem tožnikovega očeta, ugotavlja, da tožnik glede te škode ni dal ustrezne trditvene podlage, tako ne glede vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, kakor tudi ne glede obsega in vrste škode.

Op. št. (50): Janez Metelko: Podjetje in delo, 1998, 6-7, str. 1212. Op. št. (51): Primerjaj z razlogi iz sodbe VS RS, ki so delno povzeti v 14. tč na strani 17 obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča. Op. št. (52): Primerjaj z razlogi iz sodbe VS RS III Ips 20/2013, ki so delno povzeti v 14. tč. na strani 16 obrazložitve pritožbenega sodišča. Op. št. (53): Glej sodbo VS RS III P 89/2011. Op. št. (54): Podrobneje glej Nina Plavšak: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, l. 2003 str. 731 - 732. Op. št. (55): Ob uporabi 2. člena Konvencije v zvezi z 48. členom in tretjim odstavkom 73. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku.

Op. št. (56): Ki določa: „Če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno, ukrene v neodložljivih primerih CSD po določbah ZZZDR, kar je potrebno za varstvo osebnostni, pravic in koristi tujega državljana, dokler organ njegove države ne ukrene, kar je treba.“ Op. št. (57): Tožniku je bil izrečen po 80. členu KZ vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom (Priloga A 10).

Op. št. (58): Na podlagi (takrat) veljavnih Zakonov o osnovni šoli (U. l. SRS, št. 5/80 - 17. člen in U. l. RS, št. 12/96 – 10. člen) so imeli tuji državljani oziroma osebe brez državljanstva, ki so prebivali v RS pravico do osnovnošolskega izobraževanja pod enakimi pogoji kot državljani RS, ob tem, da iz trditvene podlage tožnika izhaja, da je tožnik dosegel peto stopnjo izobrazbe.

Op. št. (59): Nina Plavšak: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, l. 2003 str. 733. Op. št. (60): V dosedanjem poteku postopka ni bilo sporno, da tožnik stalno prebiva v Sloveniji od leta 1983. Op. št. (61): Tožnikov oče je bil večinoma nezaposlen.

Op. št. (62): Materi tožnika je bilo navedenega dne izdano dovoljenje za stalno prebivanje.

Op. št. (63): Glede zatrjevanega nasilja tožnikovega očeta bo treba ugotoviti razloge, zaradi katerih CSD ni ukrepal in zaščitil takrat mld. tožnika in ali je bilo mogoče škodo preprečiti ter še posebej, ali je izbris matere adekvatni vzrok nastanka tožnikove škode, kar še posebej velja za druge okoliščine, ki jih zatrjuje tožnik (kazenski postopek, prestajanje vzgojnega ukrepa, izobrazba).

Op. št. (64): Glej sodbo VS RS II Ips 99/2011. Op. št. (65): Tožnik je vložil tožbo 9. 1. 2012. Op. št. (66): Povzeto iz strokovnega članka Jana Zobca: Pravni letopis 2015, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, tč.2.4. stran 158. Op. št. (67): Še posebej glede na 8. tč. izreka.

Op. št. (68): V tem je njegov položaj od takrat dalje drugačen od tožnikov v zadevah II Ips 271/2013 in II Ips 11/2008 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Up-1177/12, Up-89/14 ter sodbo in sklepom VS RS II Ips 173/2015, iz katerih izhaja, da ni realno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa (npr. za sprejem v državljanstvo), zoper državo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo. Omenjene okoliščine predstavljajo nepremagljive ovire.

Op. št. (69): Glej npr. tč. 348: „... vsaj do leta 2010 domači pravni sistem ni jasno uredil posledic izbrisa in statusa prebivalcev tistih, ki jih je izbris zajel.“ Glej tudi tč. 6. in 89. sodbe Velikega senata ESČP št. 314 z dne 12. 3. 2014 št.26828/2015, s katero je bila RS obsojena na plačilo premoženjske škode v zadevi A. in ostali proti RS.

Op. št. (70): Glej npr. odločbi Up-1177/12 in Up-89/14. Op. št. (71): Glej odločbi VS RS: II Ips 271/2013 in II Ips 173/2015. Op. št. (72): Od 18. 6. 2014. Op. št. (73): Glej 1. člen tega zakona.

Op. št. (74): In s tem ni bilo več realne bojazni, da bi z vložitvijo odškodninske tožbe zoper državo obstajalo tveganje povezano s statusom tožnika v RS; primerjaj z razlogi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-1177/12, Up-89/14. Op. št. (75): Pri tem je pomembna in hkrati posebna okoliščina, da je status stalnega prebivalca izgubilo 18.305 državljanov nekdanje SFRJ; glej 32. tč. sodbe ESČP. Prestrogo bi bilo tudi pričakovanje, da bi moral tožnik ob takšnih okoliščinah tvegati in vložiti tožbo, ker je hipotetično in s tem objektivno obstajala možnost uspeha v sodnem postopku, kar ne potrjujejo že opisane dejanske okoliščine; prav nasprotno, te okoliščine s stopnjo prepričanja potrjujejo, da bi tožnik v času spremenjene sodne prakse „razpolagal“ s pravnomočno zavrnilno sodbo (glede skrbnosti tožnikovega ravnanja smiselno primerjaj z razlogi iz sodbe VS RS II Ips 6/2011).

Op. št. (76): Glej sklep VS RS II Ips 271/2013 z dne 17. 9. 2015.