Jedro

Pri tožniku do 9. 4. 2024 (datum izdaje drugostopenjske odločbe toženca), ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, temveč je še naprej podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki od 13. 9. 2019 dalje. V navedenem obdobju ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v taki meri, da bi vplivalo na spremembo delazmožnosti. Zdravstveno stanje se ni poslabšalo v taki meri, da bi vplivalo na samo invalidnost, kar pomeni, da s tem niso izpolnjeni pogoji za razvrstitev tožnika v II. oziroma I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca številka zadeve ... z dne 9. 4. 2024 in z dne 28. 8. 2023 ter da se tožnika razvrsti v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 24. 4. 2023 dalje in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine ter izda odločba o odmeri invalidske pokojnine.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je dejansko stanje ostalo nepravilno ugotovljeno. Ne strinja se z ugotovitvami sodne izvedenke, da bi v primeru hudega poslabšanja zdravstvenega stanja pričakovali pogostejše obiske osebnega zdravnika, predpis protibolečinskih zdravil in večji upad funkcije obeh kolkov. Res je v navedenem obdobju opravil zgolj en pregled, vendar pa je specialistka ortopedinja že takrat podala mnenje, da bi bila za tožnika smiselna oziroma potrebna invalidska upokojitev. Posledično tožnik ni videl smisla v ponovni obravnavi, razen tega morebitni operaciji kolkov ni bil naklonjen. Lečeči specialisti razpolagajo z ustreznim strokovnim znanjem in imajo zadosten vpogled v stanje pacientov, zaradi česar je njihovim mnenjem in priporočilom potrebno priznati večjo težo. Bolečine v nogah, omejitev gibanja in težave pri hoji niso zgolj posledica artroze kolkov in kolen, temveč so se pridružile tudi izrazitejše težave z ožiljem. Posledično ne zmore dalj časa sedeti oziroma ne zmore daljše drže v enakem položaju, saj se mu pojavijo krči, nogi pa mu začneta otekati. Tudi stanje glede srčnega popuščanja ni zanemarljivo. Glede odklonitve operativnega posega (artroplastika desnega kolka) pa tožnik navaja, da gre pri tem za tehtanje med vsakodnevnim soočanjem z bolečinami in ovirami ter njegovimi strahovi oziroma zadržki pred operativnimi posegi in njihovimi negativnimi posledicami. Strahovi so pri tožniku pretehtali nad potencialnim izboljšanjem težav. Tožnik meni, da vprašanje dostopnosti za zdravljenje in odločitev pacienta za določeno zdravljenje, ne bi smela predstavljati kriterija pri ugotavljanju delovne zmožnosti. Tudi sama ortopedska stroka opozarja na morebitne negativne posledice oziroma zaplete pri vstavitvi totalne endoproteze kolka. V tej luči je po mnenju tožnika potrebno ocenjevati njegovo delovno zmožnost izključno glede na njegovo obstoječe zdravstveno stanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo sodišče pridobilo izvedensko mnenje drugega izvedenca medicinske stroke.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 9. 4. 2024, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo, št. dosjeja ..., št. zadeve ... z dne 28. 8. 2023. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ toženca zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

6.Tožnik s tožbo uveljavlja priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7.Kot je to določeno v 41. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3, pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorija in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti.

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 13. 9. 2019 dalje zaradi posledic bolezni in mu je bila z odločbo z dne 26. 11. 2019 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto za delo, ki se opravlja pretežno sede, v preostalem delovnem času lahko hodi na kratke razdalje po ravnem terenu, delo lahko opravlja v dnevnih izmenah brez pogostega počepanja ali poklekanja, s polnim delovnim časom od 13. 9. 2019 dalje.

9.Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali se je pri tožniku, v času po izdaji prej omenjene odločbe, poslabšalo zdravstveno stanje in posledično tudi stanje invalidnosti, torej ali izpolnjuje z zakonom določene pogoje za razvrstitev v II. oziroma I. kategorijo invalidnosti.

10.V I. kategorijo invalidnosti se skladno s prvo alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo pa se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več.

11.Kot je to izpovedal tožnik, zaslišan na naroku za glavno obravnavo, je bil nazadnje v letu 2015 zaposlen kot zavarovalni agent, od tedaj dalje ni več zaposlen. Iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je po poklicu obratni strojni tehnik, tehnolog.

12.Vprašanje ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in če je prišlo, ali poslabšanje vpliva na njegovo invalidnost, je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja specialistke MDPŠ. Iz podanega izvedenskega mnenja, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje izhaja, da pri tožniku do 9. 4. 2024 (datum izdaje drugostopenjske odločbe toženca), ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, temveč je še naprej podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki od 13. 9. 2019 dalje. V navedenem obdobju ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v taki meri, da bi vplivalo na spremembo delazmožnosti. Kot glavno diagnozo sodna izvedenka navaja artrozo obeh kolkov, desno bolj.

13.Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke MDPŠ. Poleg pisno podanega izvedenskega mnenja je sodišče sodno izvedenko tudi zaslišalo na naroku. Pojasnila je, kakšne so tožnikove zdravstvene težave in vpliv teh težav na njegovo delovno zmožnost. Tožnik je bil v letu 2019 že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, vendar pa se zdravstveno stanje ni poslabšalo v taki meri, da bi vplivalo na samo invalidnost, kar pomeni, da s tem niso izpolnjeni pogoji za razvrstitev tožnika v II. oziroma I. kategorijo invalidnosti.

14.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni ustrezno razčistilo dejansko stanje. Ker sodišče nima strokovnega znanja s področja medicine, je pridobilo izvedensko mnenje izvedenke, ki ima za podajo mnenja ustrezno strokovno znanje. Proučila je medicinsko dokumentacijo v spisu, med drugim tudi izvid ortopeda z dne 22. 12. 2022, na katerega se sklicuje tožnik. Ortopedinja svetuje predstavitev na invalidski komisiji in polno invalidsko upokojitev, vendar pa lečeči specialist ni tisti, ki bi bil pristojen za ugotavljanje invalidnosti. Naloga lečečega specialista je diagnostika in zdravljenje, pri ugotavljanju invalidnosti pa je potrebno izhajati iz določb ZPIZ-2 ter upoštevati definicijo invalidnosti, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2. Sodna izvedenka je omenjeno upoštevala pri podaji izvedenskega mnenja in svoje ugotovitve tudi podrobno pojasnila tako v pisno podanem izvedenskem mnenju kot tudi na naroku za glavno obravnavo. Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, ki jih podrobno opisuje sodna izvedenka, vendar pa iz medicinske dokumentacije ne izhaja tako poslabšanje zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo spremembo invalidnosti in s tem priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Za samo odločitev ni ključnega pomena, da se tožnik ni odločil za operativni poseg (artroplastika kolka), temveč je ključno njegovo zdravstveno stanje. Iz obiskov zdravnika v relevantnem obdobju pa izvedenka ugotavlja, da medicinska dokumentacija ne izkazuje objektivno izkazanega poslabšanja zdravstvenega stanja. Tožnik sicer navaja stopnjevanje zdravstvenih težav, kot na primer bolečine v nogah in težave pri hoji, vendar je v obdobju od izdaje prejšnje odločbe (14. 9. 2019) do ponovne predstavitve na invalidski komisiji (24. 4. 2023) opravil samo en pregled pri specialistu ortopedu. Pri tem je bilo glede na prejšnji pregled, ki je bil opravljen 27. 12. 2018, na izvidu z dne 22. 12. 2022 zapisano, da gre za zmanjšanje fleksije obeh kolkov za 10 stopinj, brez rentgenskega posnetka kolkov, niso bila pa predpisana protibolečinska zdravila, niti ni bil ugotovljen večji upad funkcije obeh kolkov. Prav tako o poslabšanju degenerativnih okvar hrustanca oziroma drugih struktur v desnem kolenu (meniskusi, vezi) ni nobenih objektivnih dokazov. Iz izvida UZ srca izhaja, da gre za blažjo okvaro mitralne zaklopke ob praktično nespremenjeni srčni funkciji. Torej tudi omenjeno stanje ne vpliva na poslabšanje invalidnosti. Enako velja tudi za težave z razširjenimi venami.

15.Ker pri tožniku ni prišlo do poslabšanja invalidnosti, s tem tudi ni dejanske podlage za priznanje novih pravic, kot jih tožnik uveljavlja s tožbo. V primeru poslabšanja zdravstvenega stanja pa lahko tožnik pri tožencu uveljavlja priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

16.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami

2Ur. l. RS, št. 2/2004

3Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami

Zveza: