Jedro

Nima prav pritožba, da bi toženec moral policista obvestiti, da je prišlo do prometne nesreče in bi moral zahtevati, da ga preverita glede alkoholiziranosti.

Glede na ugotovljene zakonske določbe ZPrCP je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni bil dolžan obvestiti policije o prometni nesreči, prav tako ob samem prihodu policistov, ki so na kraj dogodka prišli povsem po naključju, ni bil dolžan zahtevati preverjanja z alkotestom.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe plača znesek 30.348,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2023 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v celoti.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja ali je bila tožena stranka (v nadaljevanju toženec) po prometni nesreči dolžan poklicati policijo. V predmetni zadevi je namreč toženec ne le, da je imel možnost policijo obvestiti o nesreči, slednja je bila na kraju prometne nesreče. Pri tem pa je toženec ni opozoril, da je imel prometno nesrečo, da je bilo pri tem znatno poškodovano vozilo in da je bil celo sam telesno poškodovan, prav tako je jasno, da je toženec vse svoje aktivnosti usmeril v to, da policija ne bi opravila preizkusa alkoholiziranosti. Očitno je, da je toženec bil alkoholiziran, saj je na to kazalo vso njegovo postopanje po prometni nesreči, saj se je zavedal, da bo v tem primeru odgovoren tako prekrškovno kakor tudi civilno do zavarovalnici, s tem pa bi trpel njegov ugled politika oziroma poslanca Državnega zbora. Sodišče ni presojalo vprašanja ali je toženec poskrbel za preiskavo alkoholiziranosti ali se ji je izognil. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja ali je toženec uspel dokazati, da ni bil alkoholiziran. Relativiziralo je dejstvo in okoliščine, ki izhajajo iz izpovedb policistov. Prezrlo je, da sta voznik in sopotnik na kraju prometne nesreče dejala, da so zadevo že uredili ter s policistoma nista več želela sodelovati in nenazadnje, kar je izrazito pomembno, sodišče je povsem prezrlo močan in sklenjen indični krog zelo povednih dejanskih okoliščin postopanja toženca po sami prometni nesreči. Graja zaključek sodišča, ki je povsem zaupalo izpovedbi toženca in pisni izjavi njegove hčerke, ki sta oba imela močan interes na izidu postopka. Prav tako bi sodišče moralo bolj kritično presojati izjavo priče A. A., saj je bil nekakšen - pomočnik toženca pri prikrivanju okoliščin prometne nesreče in je izpovedovala tako, da bi razbremenil toženca in obremenil policista, češ da nista bila zainteresirana za opravo preizkusa alkoholiziranosti. Sodišče je povsem prezrlo izpovedbi policistov, ki vzbujata močan dvom v verodostojnost toženčeve izpovedbe in izpovedbe priče A. A. Pri tem je storilo sodišče prve stopnje tudi procesno kršitev. Povsem se je ognilo bistvenim delom njune izpovedbe, ki zanikajo verodostojnost toženčeve izpovedbe. Sodba ima pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče namreč ni pojasnilo, zakaj izpovedbi policistov, nista vzbujali dvoma in zakaj nista vplivali na dokazno oceno sodišča. Policist B. B. je namreč izpovedal, da je tožencu ponudil zdravniško pomoč, ker je imel rdečino oziroma se mu je zdelo, da ima celo prebito, prav tako je zmoten zaključek, da bi policista opravila preizkus alkoholiziranosti sopotnika samo v kolikor bi slednji motil voznika. Sodišče pa je na podlagi tega napačno presodilo, da to kaže na dejstvo, da toženec ni bil vinjen. Toženec je nastopal kot sopotnik v vozilu priče A. A., kar je bilo do relacije policistov zavajajoče. Dejstvo je, da toženec ni ukrenil ničesar, da bi s preprostim preizkusom dokazal, da ni vinjen. S tega stališča je brezpredmetno, ali sta bila policista dolžna uradno in formalno samoiniciativno pričeti s postopkom preiskave prometne nesreče. V tistem trenutku, ko bi toženec rekel, da je imel prometno nesrečo in da želi, da jo policista obravnavata, bi se postopek dejansko začel in policista bi imela vso pravno podlago postopati na način, da bi preverila toženca z alkotestom. Dejstvo je tudi, da je toženec na vprašanje policistov zanikal poškodbo in povedal, da ne potrebuje zdravniške pomoči. Policist C. C. pa je tudi izpovedal, da je toženca zanašalo, da se je zapletal v pogovoru, vendar slednje pri sodišču ni vzbujalo dvoma. Prav tako sta policista izpovedala, da je voznik avtovleke na vsak način želel zapustiti kraj dogodka, kar vse so indici, ki vzbujajo močan dvom v verodostojnost izpovedbe toženca in priče. Toženec je nenazadnje namesto da bi klical asistenco preko asistenčnega klicnega centra na kraj prometne nesreče poklical znanca iz drugega konca Slovenije, čim hitreje je želel zaključiti postopek s policisti, ki so prišli po naključju mimo, ki jih toženec vsaj kakšno uro po nesreči sploh ni poklical. V postopku pred policijo je minimaliziral svoje lastne telesne poškodbe. Tako pa ne bi ravnal noben povprečen posameznik, če ne bi imel namena prikriti svoje alkoholiziranosti. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podredno sodbo razveljavi in vrne sodišču v novo odločanje.

3.V odgovoru na pritožbo toženec odgovarja na navedbe iz pritožbe, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6.Pritožba očita sodišču, da se ni opredelilo do celotnih izpovedb policistov, ki so obremenjevali toženca ter da se je izognilo bistvenim delom njune izpovedbe, ki zanikajo verodostojnost toženčeve izpovedbe.

7.Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje naredilo temeljito dokazno oceno, skladno z 8. členom ZPP, ocenilo je tako izpovedbo toženca in prič, pri tem pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prav pritožba tista, ki poudarja posamezne izseke izpovedb policistov, pri tem pa spregleda bistveno, da sta oba policista potrdila, da v pogovoru s tožencem nista zaznala alkoholiziranosti, kvečjemu utrujenost, zato očitana relativna bistvena kršitev določb postopka ni podana. Sodba ima ustrezne razloge in se da v celoti preizkusiti, zato tudi očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8.Iz izpodbijane sodbe kot nesporno med strankami izhaja, da je toženec dne 23. 12. 2020 vozil vozilo Škoda Kodiaq, pri čemer je povzročil prometno nesrečo, in sicer je izgubil oblast nad vozilom ter zapeljal s cestišča. V prometni nesreči ni bil nihče telesno poškodovan, nastala je le materialna škoda. Sodba sodišča prve stopnje ima ustrezne razloge o tem, da se toženec v prometni nesreči ni poškodoval, ampak da je do rdečine na roki prišlo zaradi pomoči pri natovarjanju vozila. Nesporno je, da toženec policistov ni poklical. Na kraj dogodka pa sta prišla policista, ki sta naključno pripeljala mimo, toženec pa ni zahteval oprave testa alkoholiziranosti. Prav tako je nesporno, da je toženec poklical avtovleko, katere telefonsko številko je imel iz bližine svojega prebivališča, ki opravlja delo tudi za tožnico. Nadalje je nesporno, da je toženec uporabnik in zavarovalec vozila, ki je v času škodnega dogodka pri tožnici imel sklenjeno zavarovalno polico za kasko zavarovanje.

9.Po presoji sodišča druge stopnje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na določbo 4. točke drugega odstavka 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju - ZPrCP) toženec ni bil dolžan poklicati policije, ker je povzročil prometno nesrečo prve kategorije. To pa je prometna nesreča v kateri je nastala le materialna škoda (1. točka drugega odstavka 109. člena ZPrCP). Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o nastanku prometne nesreče je jasno, da drugih udeležencev ali soudeležencev v prometni nesreči ni bilo.

10.Pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, ki je v celoti verjelo izpovedbi toženca, njegove hčerke, ki je izpovedala, da se je toženec pri njej tega dne ustavil, da se je družil z vnukoma ter izpovedbi priče A. A., ki je upravljal avtovleko in mu je tudi sam povedal, da policistov ni potrebno klicati.

11.Po prepričanju pritožbe bi toženec takrat, ko sta po naključju mimo pripeljala policista, policista moral seznaniti, da je povzročil prometno nesrečo, tako, da bi lahko začela s postopkom ugotavljanja alkoholiziranosti.

12.Sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje naredilo ustrezno dokazno oceno izpovedbe toženca v povezavi z izpovedbo policistov ter ostalih prič (17. do 20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in na podlagi slednjega pravilno verjelo tožencu, da ob prometni nesreči ni bil alkoholiziran.

13.Nima prav pritožba, da bi toženec moral policista obvestiti, da je prišlo do prometne nesreče in bi moral zahtevati, da ga preverita glede alkoholiziranosti. Prav tako pritožba neutemeljeno graja zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z delovanjem policistov na kraju samem, ki ob zaslišanju, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, nista ugotovila, da bi bil toženec pod vplivom alkohola. Slednja sta bila na kraju nesreče, bila sta seznanjena, da je toženec z avtomobilom zapeljal s cestišča, saj je slednje izhajalo iz kraja dogodka in da toženec ni poškodovan, kvečjemu utrujen. Nenazadnje sama poškodba toženca, do katere je prišlo ob natovarjanju vozila, pri policistih ni vzbudila dvoma v potek dogodka oz. pri tem nista ugotovila ravnanja toženca, ki bi nakazovalo, da je slednji pod vplivom alkohola.

14.V kolikor bi namreč policista zaznala, da je toženec pod vplivom alkohola, bi tudi po prepričanju sodišča druge stopnje zagotovo izvedla postopek ugotavljanja alkoholiziranosti za toženca, ne glede na dejstvo, da je sedel v vozilu avtovleke na sovoznikovem sedežu, kar sta policista ob zaslišanju tudi potrdila.

15.Glede na ugotovljene zakonske določbe ZPrCP je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni bil dolžan obvestiti policije o prometni nesreči, prav tako ob samem prihodu policistov, ki so na kraj dogodka prišli povsem po naključju, ni bil dolžan zahtevati preverjanja z alkotestom. S tem pa toženec ni kršil pogodbenih določil 4. točke prvega odstavka 30. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK 01/17, ker od policistov ni zahteval, da opravijo ogled kraja prometne nesreče in pri njem opravijo test alkoholiziranosti.

16.Tekom postopka ni bilo ugotovljeno, da bi povzročil prometno nesrečo pod vplivom alkohola, saj se ni izmikal preizkusu alkoholiziranosti in s svojim ravnanjem ni preprečil možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti ter je tako izpodbil domnevo alkoholiziranosti in ni kršil pogodbenih obveznosti v zvezi s sklenjenim zavarovanjem iz avtomobilskega kaska, kot tudi ni kršil določb 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu v (v nadaljevanju ZOZP).

17.Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitanimi kršitvami sklenjene zavarovalne pogodbe ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in pravilno presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka, upoštevaje pogoje avtomobilskega kasko zavarovanja AK 01/17 ter svojo presojo tudi jasno obrazložilo s pravilnimi materialnopravnimi razlogi v okviru tožničine trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbe 4. točke in sedme točke tretjega odstavka 7. člena ZOZP, ki jih smiselno enako kot upoštevanje določb Splošnih pogojev AK 01/17, ki določajo primere, v katerih ima zavarovalnica pravico uveljaviti povračilo izplačanih zneskov oškodovancem od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe in je vse te določbe tudi pravilno uporabilo.

18.S tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec pravilno dokazal, da ni bil pod vplivom alkohola in je tako izpodbil domnevo alkoholiziranosti. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19.Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, toženec pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s 154. členom in 155. členom ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 110, 110/2, 110/2-4