Jedro

V postopku je bilo ugotovljeno dejstvo, da se je položaj toženke ob razpadu življenjske skupnosti s tožnikom bistveno poslabšal, hkrati pa tudi, da je utemeljeno pričakovanje, da si bo toženka od 1. 1. 2019 dalje lahko zagotovila lastno preživljanje. Na ta način je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo načelo solidarnosti ob razvezi zakonske zveze iz 13. člena ZZZDR in načelo, da je vsak, ki je delovno sposoben, dolžan sam poskrbeti za svoje preživljanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožnik dolžan do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec plačevati toženki mesečno preživnino v višini 200,00 EUR od dneva vložitve tožbe do 31. 12. 2018, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka dalje do plačila (točka I). Višji tožbeni zahtevek, da je tožnik dolžan plačevati mesečno preživnino toženki v višini 200,00 EUR od 1. 1. 2019 dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka dalje do plačila, je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka II). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške postopka (točka III).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper I. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek toženke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik tudi zahteva, da mu toženka povrne pritožbene stroške. Navaja, da razlog za brezposelnost toženke ni neznanje slovenskega jezika, ker toženka slovenski jezik razume, o čemer se je sodišče lahko prepričalo na glavni obravnavi, saj toženka tolmača ni potrebovala. Splošno znano dejstvo je, da v Sloveniji dobijo zaposlitev tudi tujci, zato okoliščina, da toženka nima slovenskega državljanstva, ni razlog, da ni zaposlena. Tudi stanje na trgu dela ne more biti razlog za nezaposlenost toženke. Ne držijo ugotovitve sodišča, da brezposelnost v Sloveniji narašča. Splošno znano dejstvo je, da je zaradi gospodarske rasti brezposelnost manjša. Preden je toženka spoznala tožnika, je bila zaposlena v gostinskem lokalu, povpraševanje po delovni sili v gostinstvu pa je veliko. Toženka bi lahko opravljala delo plesalke. Takšno delo je opravljala preden je spoznala tožnika. Delala bi lahko tudi v kuhinji, kot sobarica ali kaj podobnega. Toženka intenzivno ne išče zaposlitve, saj bi v nasprotnem dobila zaposlitev. Tožnik je na naroku izpovedal, da otroke prevzame v vrtcu v četrtek in jih nato toženka prevzame šele v ponedeljek po vrtcu, zato je zmotna ugotovitev sodišča, da toženka sama skrbi za otroke. V tem času bi se toženka lahko zaposlila vsaj za krajši delovni čas v turizmu ali gostinstvu. Toženka prejema socialno pomoč in otroški dodatek v skupni višini 1.000,00 EUR, kar zadošča za njeno preživljanje. Toženka je stara 33 let, je delovno sposobna, zato je dolžna sama poskrbeti za svoje preživljanje1. Sodišče zato ne bi smelo slediti izgovoru toženke, da zaposlitve ne dobi, ker skrbi za otroke. Otroci hodijo v vrtec, kar ne more biti okoliščina, zaradi katere se toženka ne zaposli. Tožnik tudi nasprotuje višini določene preživnine. Tožnik je izpovedal, da ima dohodke v višini 1.000,00 EUR mesečno in da drugih dohodkov nima, zato je zmotna ugotovitev sodišča, da prejema 2.600,00 EUR mesečno. Tožnik ne prejema več mesečnega dohodka v višini 1.600,00 EUR, ki mu ga je plačevala družba M. Na glavni obravnavi je pojasnil, da se je preselil, zato je ta dohodek odpadel. Odgovor na vprašanje, ki ga je postavil pooblaščenec toženke, ali se je tožnikovo premoženjsko stanje spremenilo, je bil s strani sodišča napačno interpretiran. Tožnik je na naroku pojasnil, da je sedaj njegov dohodek 1.000,00 EUR mesečno. Tožnik mora poleg treh otrok pravdnih strank preživljati še dva otroka. Preživljanje otrok in lastno preživljanje ima prednost pred preživljanjem razvezanega zakonca. Tožnik tudi za druga dva otroka porabi mesečno 250,00 EUR do 300,00 EUR. Ob upoštevanju tožnikovega dohodka in njegove preživninske obveznosti do otrok, tožniku za lastno preživljanje ostane zgolj 100,00 EUR, zato ni sposoben preživljati še toženke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne kršitev, na katere opozarja pritožba. O odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in prepisov zvočnih posnetkov ter med samimi temi listinami in prepisi. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka nima potrebnih sredstev za preživljanje in da brez svoje krivde ni zaposlena, zato ji je utemeljeno priznalo pravico do preživnine (glej 81. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju ZZZDR). Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo sodno prakso, ki izpostavlja, da se položaj zakonca zaradi razveze zakonske zveze vendarle ne sme bistveno poslabšati. V postopku pa je bilo ugotovljeno prav to dejstvo, da se je položaj toženke ob razpadu življenjske skupnosti s tožnikom bistveno poslabšal, hkrati pa tudi, da je utemeljeno pričakovanje, da si bo toženka od 1. 1. 2019 dalje lahko zagotovila lastno preživljanje. Na ta način je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo načelo solidarnosti ob razvezi zakonske zveze iz 13. člena ZZZDR in načelo, da je vsak, ki je delovno sposoben, dolžan sam poskrbeti za svoje preživljanje2. 6. Toženka je bila zaposlena v gostinskem lokalu, vendar je zaposlitev opustila, potem ko je bila med pravdnima strankama vzpostavljena življenjska skupnost. V postopku je bilo (tudi) na podlagi izpovedbe tožnika ugotovljeno, da toženka tudi ob pomoči tožnika ni mogla dobiti zaposlitve še v času trajanja življenjske skupnosti in da je skrbela za otroke3. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da okoliščine, da je toženka tujka, da slabše govori slovenski jezik, da so izkazane slabe gospodarske razmere, ki se sicer izboljšujejo, otežujejo toženki, da bi dobila zaposlitev. Pri tem je treba upoštevati4, da se je morala toženka s tremi otroci zaradi nasilja tožnika prisilno izseliti iz skupnega bivališča v varno hišo in nato v krizni center, da toženec od razpada življenjske skupnosti ne prispeva k preživljanju otrok ter da je imel tožnik vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o preživljanju otrok, le minimalne stike z otroki. Razmere so se po izdaji te sodbe spremenile, ker ima sedaj tožnik stike z otroki od četrtka do ponedeljka, ko otroke pripelje v vrtec, toženka pa obiskuje tečaj slovenskega jezika in delavnice "Kako pridobiti zaposlitev". Vse te spremenjene okoliščine pa so dodaten razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje toženki priznalo preživnino le za določen čas do 31. 12. 2018, ki je glede na okoliščine primera primerno obdobje, v katerem bo toženka lahko vzpostavila razmere za lastno preživljanje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo, da toženka ni zaposlena, da pa prejema socialno pomoč in otroški dodatek za tri otroke v skupni višini 1.000,00 EUR, kar pa toženki ne zagotavlja potrebnih sredstev za lastno preživljanje. Tožnik je na zadnjem naroku 12. 6. 20165 na vprašanje, ali so se njegove premoženjske razmere in dohodki od zadnje obravnave spremenili, pojasnil, da se niso spremenili, čeprav je pred tem izpovedal, da prejema le prihodke v višini 1.000,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da so tožnikovi mesečni dohodki najmanj 2.600,00 EUR6, kar pa pomeni, da bo tožnik lahko plačeval določeno preživninsko obveznost do toženke, kljub preživninski obveznosti, ki jo ima do petih otrok, s tem, da mu bodo ostala tudi zadostna sredstva za lastno preživljanje.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Tožnik mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. 1 Pritožba se sklicuje na sodbo VSRS II Ips 2010/2016; pravilno II Ips 210/2016. 2 Glej VSRS sklep II Ips 358/2011 in sodbo II Ips 210/2016. 3 V tem je tudi odločilna razlika s primerom II Ips 210/2016, ki ga je obravnavalo VSRS, v katerem se je razvezana zakonska partnerka, ki je zahtevala preživnino, v času trajanja življenjske skupnosti posvečala izobraževanju in so bile zato njene zaposlitvene zmožnosti večje, kot pred nastankom življenjske skupnosti. V obravnavanem primeru pa so zmožnosti toženke pridobiti zaposlitev bistveno otežene prav zaradi nastanka življenjske skupnosti s tožnikom in zaradi rojstva treh otrok. 4 Podrobneje v tem delu glej sodbo sodišča prve stopnje P 3009/2014-IV v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 235/2017. 5 Glej stran 201a sodnega spisa. 6 Kot je to ugotovilo že v pravnomočni sodbi P 3009/2014-IV pri določitvi preživninske obveznosti tožnika do otrok; v tej zvezi glej tudi 5. tč. obrazložitve sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 235/2017 (stran 183 sodnega spisa), kjer pritožbeno sodišče pojasnjuje razloge, zaradi katerih so te ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne.