Jedro

Glede na to, da se je pogodba o zaposlitvi z dne 4. 10. 2017 med strankami dejansko izvrševala, ne gre niti za simuliran posel, prav tako pa tudi pogodba ne temelji na nedopustni podlagi. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi ni nična, glede na določbo 86. člena OZ, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se pogodba o zaposlitvi z dne 4. 10. 2017, sklenjena med tožečo stranko kot delodajalcem in toženo stranko kot delavcem, v celoti izreče za nično in je v celoti neveljavna (točka I izreka), zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek, da se pogodba o zaposlitvi z dne 4. 10. 2017, sklenjena med tožečo stranko kot delodajalcem in toženo stranko kot delavcem, v celoti razveljavi (točka II izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti vse njene stroške tega postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je podala dokazni predlog s postavitvijo izvedenca grafološke stroke, s katerim je hotela dokazati, da A.A. za tožečo stranko ni podpisal pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2017. Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 10. 4. 2019 opozorila, da je sodišče prve stopnje, s tem ko tega dokaza ni izvedlo, bistveno kršilo pravila postopka. Ponovno poudarja, da je na pogodbi o zaposlitvi izključno pisava toženca, ki je verjetno tudi ponaredil podpis A.A.. Pristnost podpisa je strokovno vprašanje, na katerega mora podati izvid in mnenje izvedenec grafološke stroke. Napačna je tudi dokazna ocena, saj ni verjetno, da bi bila pogodba o zaposlitvi podpisana na havbi avtomobila. Tožena stranka od leta 2017 ne posluje, pri njej ni nihče delal, ker za to ni potrebe, prav tako pa tožnici niti ni bilo mogoče plačevati delavca. Pogodba, ki nima dopustne podlage, saj se sklepa zgolj navidezno ali kot simulirani pravni posel, je v celoti neveljavna. Tožnik dela pri tožnici ni opravljal. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni kot tudi podredni zahtevek tožnice. V postopku je izvedlo vse potrebne dokaze in v sodbi utemeljilo, zakaj dokaza z izvedencem grafološke stroke ni izvedlo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z določbo 8. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka v zvezi z neizvedenim predlaganim dokazom za postavitev izvedenca neutemeljene.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec za tožnico opravljal delo. Na podlagi izpovedi priče B.B. in toženca je ugotovilo, da je pogodbo o zaposlitvi s tožencem podpisal A.A., kar izhaja iz točke 10 obrazložitve sodbe. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sama pisna pogodba o zaposlitvi niti ni pomembna, saj iz ravnanja obeh strank (toženca in A.A.) izhaja volja, da toženec pri tožnici opravlja delo direktorja (vpis v sodni register) in da za to delo prejema plačilo (obvestilo, da je toženec pri njej zaposlen, ter navodilo A.A. priči C.C., ki je za tožnico opravljala računovodsko delo, da naj tožencu obračunava plače). Toženec je delo za tožnico tudi dejansko opravljal, kar izhaja iz izpovedi A.A. in toženca ter listinskih dokazov v spisu, zlasti iz toženčevih elektronskih sporočil, pa tudi iz izpovedi računovodkinje, ki ji je poplačal dolg tožnice. Iz izpovedi računovodkinje pa izhaja tudi, da je tožencu plačo obračunavala do februarja 2018, ko ji je tožnica odvzela pooblastila za FURS.

7. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi toženec direktorsko funkcijo sprejel in jo neopredeljeno dolgo opravljal zastonj oziroma brez plačila. Zato je utemeljeno verjelo priči B.B., da je A.A. tožencu že ob prvem srečanju obljubil redno plačo. Priča je A.A. tudi posodila denar za plačilo.

8. Glede na to, da se je pogodba o zaposlitvi z dne 4. 10. 2017 med strankami dejansko izvrševala, ne gre niti za simuliran posel, prav tako pa tudi pogodba ne temelji na nedopustni podlagi, na kar se v pritožbi znova, kot že v postopku pred sodiščem prve stopnje, sklicuje tožnica.

9. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi ni nična, glede na določbo 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), pravilna.

10. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o podrednem zahtevku tožnice. Izpodbojno tožbo je sicer vložila v roku, vendar pa tožba ne vsebuje nobenih trditev o utemeljenih razlogih za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi.

11. Ker niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presodilo je le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.