Jedro

Za razliko od načelnega pravnega mnenja pravno mnenje vedno temelji na konkretnem primeru. Izolirano obravnavanje njegovega jedra brez upoštevanja specifičnosti konkretnega primera in razlogov o njih zato lahko privede do pomanjkljivega ali celo napačnega razumevanja pravnega mnenja. Zmotno je namreč stališče, da se v primeru vpliva osebnih lastnosti in stanj oškodovanca na nastanek oziroma večji obseg škode kategorično zahteva presoja po tako imenovani deljeni vzročnosti.

V konkretnem primeru gre pri nastali škodi za adekvatnost, kakor jo pojmuje povprečno izkušen opazovalec, ki tudi lahko pričakuje, da vsi ljudje niso enako psihično stabilni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 27. 3. 2002 poškodoval pri delu, ko je puščal tele h kravi, ta pa ga je z nogo brcnila v desno lice. Tožnik je od toženke, pri kateri je imel njen delodajalec zavarovano svojo odgovornost, zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Odškodninska odgovornost delodajalca ni bila sporna. Sodišče prve stopnje je tožniku delno prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo in v presežku ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Za nepremoženjsko škodo mu je prisodilo zakonske zamudne obresti od plačanega nespornega dela odškodnine za to škodo, presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Za telesne bolečine in nevšečnosti je kot primerno odškodnino za udarnino desnega lica kot osnovno poškodbo ocenilo znesek 200 EUR, za strah pa 250 EUR. Za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je kot primerno odškodnino ocenilo ves zahtevani znesek 2,000.000 SIT oziroma 8.345,85 EUR, vendar ga je upoštevalo le v polovični višini. Do zmanjšanja življenjske aktivnosti je namreč prišlo zaradi razvoja tipične posttravmatske stresne motnje, iz katere se je izoblikovala dolgotrajna depresivna motnja s številno simptomatiko, glavoboli, samomorilnimi razmišljanji, organskim psihosindromom ter trajno osebnostno spremenjenostjo. Tožnik prej ni imel takih težav. Do opisanega razvoja je prišlo zaradi tožnikovih osebnostnih potencialov za nevrotsko reagiranje in zaradi manjše primarne intelektualne opremljenosti. Ti okoliščini sta po stališču prvostopenjskega sodišča do polovice sovplivali na zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti. Ker celotni odmerjeni znesek odškodnine ne dosega plačanih 1,500.000 SIT (sedaj 6.959,39 EUR), je tožniku iz tega naslova prisodilo le še zahtevane zakonske zamudne obresti.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti zvišalo za 4.000 EUR (skupaj 4.200 EUR), za strah za 1.500 EUR (skupaj 1.750 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa za 4.172,92 EUR (skupaj 8.345,85 EUR). Zvišalo je tudi odškodnino za premoženjsko škodo. Celotna odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo tako znaša 14.995,85 EUR. Ob upoštevanju že plačanega zneska, ki ga je valoriziralo na 7.434,55 EUR, je toženki naložilo v plačilo še razliko 6.861,31 EUR in zakonske zamudne obresti. Za razliko od prvostopenjskega sodišča je presodilo, da v obravnavanem primeru tožnikovih osebnih okoliščin oziroma stanj ni šteti za pravno relevanten vzrok nastale škode in pri odmeri višine pri prvih dveh oblikah škode upoštevalo ves potek zdravljenja in obseg strahu.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija prisojo zneska 6.861,31 EUR, torej spremembo glede odškodnine za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožnikove pritožbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. V nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča revizija zatrjuje, da sta tožnikova osebnostna strukturiranost in potencial za nevrotsko reagiranje upoštevna sovzroka za večji obseg škode in da je zato treba v skladu s pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča RS s 15. 12. 1998 in na njem temelječo kasnejšo sodno prakso uporabiti pravilo o deljeni vzročnosti. Pritožbeno sodišče je sicer navedlo pravno mnenje, ni pa ga upoštevalo. Ko je štelo, da je pomembno, da je škodni dogodek sprožilni dejavnik za sedanje stanje, je uporabilo v sodni praksi že opuščeno teorijo sine qua non, ne pa teorije adekvatne vzročnosti. V nadaljevanju revizija pojasnjuje, da se brez tožnikovih ugotovljenih osebnostnih lastnosti in stanj škoda ne bi manifestirala v takšnem obsegu, ter opozarja, da tožnik nosi del soodgovornosti za povečanje psihičnih težav, saj on „kreira“, koliko pomoči bo želel sprejeti. Omenja tudi razloge izvedenke psihiatrične stroke o rentni psihozi. Kljub izrecni ugotovitvi izvedenke, da je sedanje stanje do polovice vezano na tožnikovo osebnostno strukturiranost in potencial za nevrotsko reagiranje, je pritožbeno sodišče v nasprotju s tem dokazom in zato protispisno ugotovilo drugačno dejansko stanje, ko je zaključilo, da je celotna škoda posledica škodnega dogodka. Revizija opozarja na mnenje izvedenca nevrologa, da depresivna motnja, somatomorfna motnja in kronična bolečinska motnja niso posledica obravnavanega škodnega dogodka, ter podrobneje povzema posamezne ugotovitve iz tega mnenja. Ob sklicevanju nanj meni, da je bila pravilna tista odmera odškodnine za prvi dve obliki nepremoženjske škode, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče. To je pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti tudi pravilno upoštevalo odgovornost tožene stranke le do ½. Pritožbenemu sodišču očita še procesne kršitve.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki ni vložil revizijskega odgovora.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je na občni seji 15. 12. 1998 sprejelo pravno mnenje, po katerem se pri ugotavljanju vzročne zveze po teoriji o adekvatni vzročnosti kot pravno upošteven vzrok upoštevajo tiste z nastankom škode povezane okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice. Kadar se med te okoliščine vključijo osebne lastnosti in stanja oškodovanca, je treba za presojo adekvatnosti vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano posledico raziskati vse okoliščine v zvezi z nastankom škode, tudi v smeri morebitne deljene vzročne zveze.(1) To pravno mnenje je v literaturi naletelo tako na negativne(2) kot na pozitivne(3) komentarje. Tudi sodna praksa ga je sprejela z različnimi odzivi. Ker pa je sodna praksa živ organizem in temelji na konkretnih primerih, ki se lahko v pomembnih posameznostih razlikujejo, je stališče iz tega pravnega mnenja v dobrem desetletju po njegovem sprejemu še dograjevala, dopolnjevala in tudi delno spreminjala, pri tem pa upoštevala specifičnosti posameznih zadev in tudi nova spoznanja iz literature. Podrobnejši razlogi o poteku tega razvoja sodne prakse in o njeni vsebini za odločitev v tej zadevi niso pomembni iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.(4)

7. Za razliko od načelnega pravnega mnenja pravno mnenje vedno temelji na konkretnem primeru. Izolirano obravnavanje njegovega jedra brez upoštevanja specifičnosti konkretnega primera in razlogov o njih zato lahko privede do pomanjkljivega ali celo napačnega razumevanja pravnega mnenja. Zmotno je namreč stališče, da se v primeru vpliva osebnih lastnosti in stanj oškodovanca na nastanek oziroma večji obseg škode kategorično zahteva presoja po tako imenovani deljeni vzročnosti. Tako razumevanje pravnega mnenja izraža revizija (in tudi nekatere sodne odločbe ali nekatera stališča v literaturi), vendar ni tako. Že besedilo samega jedra pravnega mnenja, kot je povzeto v prejšnji točki, ni kategorično, saj govori le o zahtevi za raziskovanje vseh okoliščin, tudi tistih v smeri morebitne deljene vzročnosti. Iz obrazložitve mnenja jasno izhaja, da je šlo v tam obravnavanem primeru za zelo specifično situacijo, v kateri se je pojavil dvom o vzročni zvezi med škodnim dogodkom in zatrjevanim obsegom škode. Zato je bilo ob razveljavitvi izpodbijane odločbe posebej poudarjeno, da je treba v takem primeru posebej skrbno raziskati tudi okoliščine o osebnih lastnostih in stanjih oškodovanca, ki lahko pripeljejo do deljene vzročnosti. Istočasno je bilo tudi posebej poudarjeno, da je nepravilna kategorična trditev, da posebne lastnosti oškodovanca v vsakem primeru izključujejo obstoj pravnorelevantne vzročne zveze(5). Vsebina tega mnenja je zato predvsem napotek sodišču, da skrbno ovrednoti vse okoliščine, ki so povezane z nastankom škode in nato med več normativno možnimi rešitvami sprejme odločitev, ki ustreza okoliščinam konkretnega primera.(6)

8. Odločitev pritožbenega sodišča v sedaj obravnavani zadevi zato ni v nasprotju z navedenim pravnim mnenjem. Pritožbeno sodišče je to mnenje v svojih razlogih povzelo, nato pa pojasnilo, zakaj šteje, da v tej zadevi ni uporabno. Ne gre samo za razloge, da je bil škodni dogodek sprožilni dejavnik za sedanji obseg škode, s katerimi polemizira revizija, vendar neutemeljeno, saj pri tem sama uporablja pred tem grajano argumentacijo iz teorije sine qua non. Razlogov je več, navedeni so na četrti strani pritožbene odločbe. Revizijsko sodišče se stališču pritožbenega sodišča v tej zadevi pridružuje, med drugim tudi iz razloga, ker je tak obseg škode mogoče pripisati škodnemu dogodku oziroma ga je mogoče pričakovati in torej ni neobičajen. Za to govori sam potek škodnega dogodka, ko je tožnika krava močno brcnila v glavo, kar je tožnik utemeljeno doživljal kot poškodbo vitalnega dela človeškega telesa. Da se je zaradi močne brce v glavo hudo ustrašil, izhaja tudi iz razlogov pritožbene sodbe. Zato sta posttravmatska stresna motnja in poslabšanje te motnje v sedanje stanje okoliščini, ki ju glede na sam način in mesto poškodbe odgovorna oseba lahko pričakuje. Ali z drugimi besedami: gre za adekvatnost, kakor jo pojmuje povprečno izkušen opazovalec, ki tudi lahko pričakuje, da vsi ljudje niso enako psihično stabilni.

9. Pravkar pojasnjeno pomeni, da je tudi po presoji revizijskega sodišča toženkin zavarovanec v celoti odgovoren za vso tožnikovo škodo. Pritožbeno sodišče je torej odločilo v skladu z materialnopravno določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Revizijske trditve o tožnikovem deležu odgovornosti, ker da on določa, koliko pomoči bo želel sprejeti, so neupoštevne že iz razloga, ker toženka takega ugovora v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala. Poleg tega je izvedenka psihiatrične stroke pojasnila, da nesodelovanje pacienta največkrat ni zavesten konstrukt, kar po pravilni presoji prvostopenjskega sodišča pomeni, pri tožniku ne gre za simulacijo. Podobno velja za ugovor o rentni psihozi, ki ga je izvedenka zavrnila, enako pa tudi sodišče (podrobnejši razlogi so na začetku sedme in na začetku osme strani prvostopenjske sodbe). Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, ki s sklicevanjem na posamezne dele mnenja izvedenca nevrologa skušajo zmanjšati ugotovljeni obseg posameznih oblik nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je s pravilnimi razlogi in opozorilom na različna specialistična znanja s področja nevrologije in psihiatrije pojasnilo, zakaj sprejema mnenje psihiatrinje. Zato ugotovitve iz mnenja nevrologa niso postale del dejanske podlage sodbe.

10. Kot uveljavljanje procesne kršitve je mogoče opredeliti revizijske trditve o „protispisnosti“ oziroma o v nasprotju z mnenjem izvedenke psihiatrinje ugotovljenim dejanskim stanjem pri zaključku, da je celotna škoda posledica škodnega dogodka. Zatrjevane procesne kršitve ni. Pri presoji, ali in koliko so tožnikove osebne lastnosti in stanja vplivali na obseg škode, gre za pravno sklepanje in ne za „drugačno ugotovitev dejanskega stanja“. Pravno sklepanje je pridržano sodišču, saj vsak naravni vzrok ni hkrati tudi pravno upošteven vzrok. Ostalih trditev na koncu četrte strani revizije ni mogoče obravnavati kot opredeljeno uveljavljanje procesnih kršitev, saj so navedbe o zvišanju odškodnine na podlagi dejanskega stanja, ki ga prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, ali ga je ugotovilo drugače, ter s tem povezane trditve o „kršitvi načela neposrednosti in popolnosti izvedbe potrebnih dokazov“, povsem nekonkretizirane.

11. Omenjeno je že bilo, da toženka glede obsega posameznih oblik nepremoženjske škode v nasprotju s prepovedjo uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja prikazuje manjšo težo poškodb od ugotovljene. Revizijsko sodišče in stranke so vezane na dejanske ugotovitve, kot so bile potrjene ob preizkusu na pritožbeni stopnji, te pa so pri vseh treh oblikah škode večje od revizijsko prikazanih. Dejanski obseg je razviden iz razlogov na tretji in četrti strani pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče ob zvišanju same odmere odškodnine za telesne bolečine in strah ter potrditvi odmere za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ustrezno upoštevalo merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki so določena v 179. členu in 182. členu OZ, in ki kot temeljni načeli poudarjajo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odmerjeni znesek 14.295,83 EUR glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe pomeni takratnih 17 povprečnih plač, zato v primerjavi z odmero v podobnih zadevah odškodnina ni bila previsoko določena.

12. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški.

Op. št. (1): Pravna mnenja 2/98, str. 12. Op. št. (2): N. Plavšak V.: M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja): Obligacijski zakonik s komentarjem, I. knjiga, str. 712, GV Založba, Ljubljana 2003. Op. št. (3): Ada Polajnar Pavčnik: Prava mera odškodninskega prava, Podjetje in delo 6-7/2011, str. 1275 in naslednje.

Op. št. (4): Več o razvoju sodne prakse o tem vprašanju v odločbi II Ips 178/2007. Op. št. (5): II Ips 217/97, II Ips 63/2000. Op. št. (6): Tako razumevanje pravnega mnenja je opredeljeno tudi v odločbi II Ips 1249/2008.