Jedro

V drugem odstavku 15. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec dejavnost šele začel opravljati ali če je njegov mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, kot njegov dohodek, upošteva dohodek v višini 75 % bruto minimalne plače. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-161/12-16 z dne 20. 2. 2014 presodilo, da je ta določba ZSVarPre (sicer z vidika Zakona o brezplačni pravni po kateri samostojni podjetnik do neke pravice ni upravičen že na podlagi fikcije, ne glede na višino svojega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti, ni najti razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica tudi v primeru denarne socialne pomoči kot samostojna delavka v kulturi v primeru, da so njeni dohodki nižji od višine bruto minimalne plače, ni upravičena do denarne socialne pomoči že na podlagi sporne fikcije (drugi odstavek 15. člena ZSVarPre), ne glede na višino njenega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti. Zato je pravilno zaključilo, da bi glede na ugotovljeno neskladnost drugega odstavka 15. člena ZSVarPre s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS morala tožena stranka pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice upoštevati določbe 20. do 23. člena ZSVarPre. Zato izpodbijani upravni odločbi tožene stranke nista pravilni in zakoniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 8. 2014 in CSD A. št. ... z dne 10. 7. 2014 in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek in odločanje (I. točka izreka). Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe tožeči stranki izdati nov upravni akt o pravici do denarne socialne pomoči, pravici do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (II. točka izreka) ter, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 417,85 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je določba drugega odstavka 15. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/10 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre) pri ugotavljanju dohodka iz dejavnosti oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, predstavljala specialno določbo glede na določbe od 20. do 23. člena istega zakona. Zato bi moralo sodišče, ki je menilo, da je del zakona, ki je bil še veljaven v času izdaje izpodbijanih odločb, protiustaven, v skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekiniti postopek. Dodatno poudarja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-161/12-16 z dne 20. 2. 2014 presodilo, da uporaba socialno varstvenih predpisov v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči sama po sebi ni sporna. Med socialno varstvenimi prejemki in brezplačno pravno pomočjo oziroma pogoji za njihovo dodelitev, obstajajo stične točke, je pa njihov namen različen. Zato je treba pri presoji izpodbijane ureditve, po kateri se osebam, ki opravljajo dejavnost, v lastni dohodek všteva fiktivni dohodek in ne dejansko ugotovljeni, izhajati iz namena pravice do brezplačne pravne pomoči ter ne iz namena in ciljev ZSVarPre. Namen denarne socialne pomoči kot pravice iz javnih sredstev, je drugačen od namena brezplačne pravne pomoči. Navaja, da je potrebno določbo drugega odstavka 15. člena ZSVarPre brati celostno skupaj s splošnimi določbami tega zakona, ki se nanašajo na pravico do denarne socialne pomoči in z določbami zakona, ki urejajo način ugotavljanja materialnega položaja. Posebej izpostavlja, da se sredstva za preživetje posebej zagotavljajo samo pod pogojem, da si ne more preživetja zagotoviti sama z delom oziroma iz razlogov, na katere ni mogla oziroma ne more vplivati. Vsakdo je namreč po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Iz splošnih določb ZSVarPre tudi izhaja, da prejemnik denarne socialne pomoči ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela. Osebe, ki opravljajo dejavnost, si dohodke obračunavajo na drug način, kot druge delovno aktivne osebe, ki jim mora biti mesečno zagotovljena vsaj neto minimalna plača. Bruto minimalna plača v višini 75 %, kar določa drugi odstavek 15. člena ZSVarPre, predstavlja približek neto minimalne plače, ki mora biti zagotovljena zaposleni osebi. Meni, da je razumen in stvaren razlog za različno obravnavo dohodka iz dejavnosti, to je s pripisom razlike do 75 % bruto minimalne plače, na podlagi drugega odstavka 15. člena zakona kot elementa lastnega dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči. Poudarja, da bi brez omenjene določbe na strani posameznika, ki mu dohodek iz dejavnosti ne zagotavlja neto minimalne plače, obstajala dolžnost, da dejavnost zapre in si poskuša pridobiti sredstva za preživetje na drug način. Samo dejstvo, da tožnica s samostojnim opravljanjem dejavnosti oziroma s svojim delom dejansko ne dosega dohodka v višini 75 % bruto minimalne plače še ne pomeni, da je do denarne socialne pomoči upravičena. Tožnica bi si lahko poiskala drugo zaposlitev oziroma bi bilo lahko na njeni strani ugotovitev obstoja krivdnega razloga, da je tožnica oziroma njena družina v socialni stiski iz razlogov, na katere je tožnica mogla vplivati.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je razlog za neprodajo njenih umetniških del zasičenost trga, ne pa pomanjkanje kvalitete teh izdelkov. Glede na njeno starost ni pričakovati, da bi na Zavodu RS za zaposlovanje dobila kakršnokoli drugo delo, s katerim bi uspela pridobiti dovolj visoka sredstva za svoje preživljanje. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je drugi odstavek 15. člena ZSVarPre protiustaven. Osebam, ki opravljajo samostojno dejavnost, se namreč fiktivno pripiše določeno višino dohodka, ne da bi jim bilo omogočeno, da dokažejo nasprotno. Denarna socialna pomoč predstavlja sredstva za golo preživetje. Tožnica je sedaj tudi brez teh sredstev, kar pomeni, da je dejansko ogrožena njena eksistenca. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa ne navaja.

6. V obravnavanem primeru sta predmet spora dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 25. 8. 2014 in odločba CSD A. št. ... z dne 10. 7. 2014. S slednjo odločbo z dne 10. 7. 2014, potrjeno z dokončno odločbo z dne 25. 8. 2014, je CSD A. odločil, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči, ni upravičena do pravice do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in ni upravičena do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Iz obeh odločb izhaja, da je do zavrnitve vseh treh pravic prišlo, ker tožničin lastni dohodek presega minimalni dohodek po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke. Sporno v obravnavanem primeru je vrednotenje tožničinega dohodka po drugem odstavku 15. člena ZSVarPre, v zvezi s spornim vprašanjem, pa je tudi vprašanje uporabe te določbe.

7. V drugem odstavku 15. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec dejavnost šele začel opravljati ali če je njegov mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, kot njegov dohodek, upošteva dohodek v višini 75 % bruto minimalne plače. Po tej določbi se torej upošteva fiktiven dohodek in ne njegov dejanski dohodek.

8. Takšno določbo je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-161/12-16 z dne 20. 2. 2014 presodilo, da je v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Presodilo je, da za ureditev, kjer samostojni podjetnik do neke pravice ni upravičen že na podlagi fikcije, ne glede na višino svojega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti, ni najti razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Glede na takšno stališče Ustavnega sodišča RS se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da je razumen in stvaren razlog za različno obravnavo dohodka iz dejavnosti, to je s pripisom razlike do 75 % bruto minimalne plače na podlagi drugega odstavka 15. člena ZSVarPre.

9. Čeprav je Ustavno sodišče RS presojalo citirano določbo z vidika Zakona o brezplačni pravni pomoči, je do takšnega stališča prišlo za primer, ko samostojni podjetnik ni upravičen do neke pravice in ne zgolj do brezplačne pravne pomoči. Posebej je poudarilo, da je nerazumno, da osebe, ki se iz različnih razlogov, v določenem obdobju znajdejo v okoliščinah, ko s samostojnim opravljanjem svojega dela ne dosegajo dohodka v višini bruto minimalne plače in bi jim zato lahko pripadala pravica, ki pa je ne dobijo, ker se kot njihov dohodek, ki je pomemben za ugotovitev njihovega materialnega položaja, upošteva neki fiktivni dohodek in ne njihov dejanski dohodek.

10. Ne glede na to, da je brezplačna pravna pomoč zagotovljena za drug namen kot denarna socialna pomoč, pa je tudi pravica do denarne socialne pomoči namenjena vsem, ki so se znašli v situaciji, ko nimajo omogočena preživetja oziroma, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati (tretji odstavek 6. člena ZSVarPre). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica tudi v primeru denarne socialne pomoči kot samostojna delavka v kulturi že na podlagi same določbe drugega odstavka 15. člena ZSVarPre v primeru, da so njeni dohodki nižji od višine bruto minimalne plače, ni upravičena do denarne socialne pomoči že na podlagi sporne fikcije, ne glede na višino njenega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti. Zato je pravilno zaključilo, da bi glede na drugi odstavek 15. člena zakona, za katerega je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, tožena stranka ob upoštevanju namena zakona, morala upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice določbe 20. do 23. člena ZSVarPre.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi v primeru, da posamezniku dohodek iz dejavnosti ne zagotavlja neto minimalne plače, obstajala dolžnost, da dejavnost zapre in skuša pridobiti sredstva za preživetje na drug način, sicer bi bil na njegovi strani podan krivdni razlog, ker ne bi izpolnjeval pogoja, da si ne more preživetja zagotoviti sam z delom oziroma iz razlogov, na katere ni mogel oziroma ne more vplivati. Brez podlage pritožba vztraja, da je na strani tožnice podan tak krivdni razlog, ker bi na socialno stisko lahko vplivala, pri čemer toženec razlogov, na katere bi tožnica lahko vplivala, ne navaja oziroma to vprašanje ni bilo sporno. Sicer pa je že Ustavno sodišče RS navedlo, da je najmanj nerazumno izhajati iz stališča, da je nekdo, ki opravlja svoje delo oziroma poklic na način samozaposlitve, vedno in v celoti odgovoren za svoj položaj samozaposlenega. Predvsem pa je poudarilo, da pridobivanje lastnega dohodka z opravljanjem samostojne pridobitne dejavnosti, ne more biti izključevalni kriterij.

12. Glede na vse obrazloženo, ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 354. člena ZPP in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 155. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.