Jedro

Kljub temu, da meja vodnega zemljišča ni določena, je jasno, da je tožnica s postavitvijo ovire – ograje na vodnem zemljišču - preprečila prost prehod ob vodnem dobru, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 38. člena ZV-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da mora tožeča stranka vzpostaviti prvotno sanje na desnem bregu vodnega in priobalnega zemljišča struge Likavičkega potoka na parc. št. 21/2 k.o. ... (Občina Ravne na Koroškem) na način, da bo omogočen prost prehod ob vodnem dobru (1. točka izreka). O odpravljenih nepravilnostih mora zavezanec obvestiti prvostopni organ (2. točka izreka). Odločeno je tudi bilo, da pritožba ne zadrži izvršitve (4. točka izreka), o morebitnih stroških pa bo izdan poseben sklep (3. točka izreka).

Z zgoraj navedeno drugostopno odločbo je drugostopni organ zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo (1. točka izreka), hkrati pa je z 2. točko izreka odločil, da se navedena prvostopna odločba v 1., 2., in 4. točki izreka odpravi ter nadomesti s 3. in 4. točko izreka drugostopne odločbe. Točka 3 izreka drugostopne odločbe glasi, da mora tožeča stranka v roku 30 dni od vročitve te odločbe na parc. št. 21/2 k.o. ... zagotoviti prost prehod na desnem bregu vodotoka Likavičkega potoka. S 4. točko izreka je bilo tožeči stranki naloženo, da o izpolnitvi obveznosti iz 2. točke izreka pisno obvesti inšpektorja, ki je izdal prvostopno odločbo, s 5. točko pa, da se zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrne.

Iz obrazložitve izhaja, da je bila prvostopna odločba izdana na podlagi 9. točke prvega odstavka 175. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) zaradi kršitev določila prvega in tretjega odstavka 38. člena ZV-1. Likavički potok po določbi drugega odstavka 8. člena ZV-1 sodi med vode drugega reda, zaradi česar ima lastnost vodnega javnega dobra. Na teh zemljiščih po določbi 37. člena ZV-1 ni dovoljeno posegati v prostor, razen v izrecno naštetih primerih. Likavički potok oziroma meje vodnega zemljišča Likavičkega postopka niso vpisane v vodni kataster, vendar pa je že na podlagi zakona, to je 10. člena ZV-1 vodno javno dobro.

Drugostopni organ ugotavlja, da je odločitev prvostopnega organa nejasna, saj ni mogoče ugotoviti, do katere meje (kako daleč vstran od struge) mora tožnica vzpostaviti prvotno stanje, nejasen pa je izrek tudi sam po sebi, saj sta vzpostavitev prvotnega stanja in omogočanje prostega prehoda vodotokov različna ukrepa. Jasne in nedvoumne pa so ugotovitve prvostopnega organa v delu, da je tožeča stranka postavila ograjo povsem do struge potoka in teh ugotovitev tožeča stranka ne prereka. Kljub temu, da meja vodnega zemljišča ni določena, je jasno, da je s tem postavila oviro – ograjo na vodno zemljišče, saj-le ta poteka do struge vode vključno z bregom, torej v pretočni profil vodotoka. S tem je tožnica preprečila prost prehod ob vodnem dobru, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 38. člena ZV-1. Drugostopni organ je zato iz tega razloga 1. točko izreka izpodbijane odločbe odpravil in nadomestil tako, kot je razvidno iz izreka drugostopne odločbe.

Drugostopni organ zavrača pritožbene navedbe, da je postavitev ograje dopustna zaradi tega, ker je tožeča stranka proizvajalec obrambne opreme. Po 7. točki prvega odstavka 37. člena je dovoljena gradnja objektov namenjenih obrambi države, zaščiti in reševanju ljudi, živali in premoženja ter izvajanju nalog policije. Objekti namenjeni obrambi države, so določeni v Uredbi o določitvi objektov in okolišev, ki so posebnega pomena za obrambo in ukrepih za njihovo varovanje. Vendar ta Uredba ne ureja objektov za proizvodnjo in promet z orožjem kot objektov namenjenih obrambi države. Prav tako obravnavana ograja ne predstavlja objekta namenjenega zaščiti in reševanju ljudi, živali in premoženja. Razen tega tožeča stranka tudi ni ničemer ni izkazala, da izvaja promet in proizvodnjo orožja na zemljišču s parc. št. 21/2 k.o. .... Priložila je sicer dve dovoljenji Ministrstva za obrambo z promet z vojaško opremo in orožjem ter eno soglasje za proizvodnjo in promet z vojaškim orožjem in opremo, vendar pa je iz teh dokumentov treba ugotoviti, da dovoljenje št. 2160-26/2007-4 z dne 3. 1. 2008 in soglasje št. 2160-30/2007-3 z dne 3. 1. 2008 nista bila izdana tožnici, temveč drugi gospodarski družbi, to je A. d.o.o., zato se tožnica na to ne more sklicevati. Dovoljenje št. 911/02-24/2003 je bilo sicer izdano tožeči stranki za dobo petih let, vendar pa je to dovoljenje zgolj za promet z vojaško opremo in orožji, ne pa tudi za gradnjo objektov oziroma posege v prostor.

Drugostopni organ še pojasnjuje, da so nerelevantne navedbe tožeče stranke, da bi imela z varovanjem ljudi in premoženja na drug način večje stroške. To namreč ni stvar tega upravnega postopka. Prav tako na odločitev ne vpliva okoliščina, da je dostop do vodnega dobra mogoč tudi z nasprotnega, to je desnega brega. Netočna pa je tudi navedba tožeče stranke, da ji je Ministrstvo za okolje in prostor Agencija RS za okolje, Urad za opravljanje z vodami, Oddelek porečja reke Drave izdalo vodno soglasje za postavitev ograje, ki ga prilaga pritožbi. Ta listina namreč ne predstavlja vodnega soglasja, temveč le mnenje. Po določbi sedmega odstavka 153. člena ZV-1 pa je vodno soglasje odločba, ki pa v primeru pozitivne odločitve ne vsebuje obrazložitve.

Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1. in 2. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da sta organa prve in druge stopnje nepravilno uporabila procesno in materialno pravo. Navaja, da organa pri svoji odločitvi nista upoštevala pojasnila, oziroma mnenja, ki ga je z dopisom št. 3550-176/2010-2 z dne 28. 1. 2010 izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, Urad za opravljanje z vodami – Oddelek porečja reke Drave. Iz tega mnenja izhaja, da se izjemoma dovoljuje, da varovalna ograja lahko stoji na obravnavani lokaciji, vendar ne sme posegati v strugo potoka. Navedeno je tudi, da je tožnik dolžan v primeru morebitnih ureditvenih, vzdrževalnih ali intervencijskih del v strugi Likavičkega potoka na obravnavanem odseku na svoje stroške odstraniti in eventualno ponovno vzpostaviti varovalno ograjo. Tožeča stranka meni, da bi morala organa pri svoji odločitvi navedeno mnenje upoštevati, saj iz tega izhaja, da tožeča stranka ni kršila določil ZV-1. V konkretnem primeru gre za specifičen primer, ko tožeča stranka zaradi svoje dejavnosti ne more oziroma ne sme vsakomur dopuščati prehoda čez njegovo zemljišče oziroma po njegovem zemljišču. Dejavnost tožeče stranke je namreč proizvodnja obrambne opreme, zaradi česar mora imeti tožnik še posebej dobro zagotovljeno varnost ljudi in premoženja in s tem tudi dobro varovane objekte in zemljišča. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Iz predloženih fotografij je razvidno, da ograja tožeče stranke poteka preko izrazite geomorfološke spremembe ob bregu same struge potoka. Posegi na vodno zemljišče so dovoljeni le pod pogoji iz 37. člena ZV-1, ki pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni.

Pri svojih stališčih je tožeča stranka vztraja tudi v vloženi pripravljalni vlogi Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena iz razlogov, ki so navedeni v drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Upravljanje z morjem, celinskimi in podzemnimi vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči ureja ZV-1. Likavički potok predstavlja tekočo vodo, s tem pa sodi med celinske vode (prvi in drugi odstavek 10. člena ZV-1). Zemljišče, na katerem je celinska voda trajno ali občasno prisotna in se zato oblikujejo posebne hidrološke, geomorfološke in biološke razmere, ki določajo vodni in obvodni sistem, je vodno zemljišče celinskih voda (prvi odstavek 11. člena ZV-1). Vodno zemljišče tekočih voda obsega osnovno strugo tekočih voda, vključno z bregom do izrazite geomorfološke spremembe (drugi odstavek 11. člena ZV-1). Mejo vodnega zemljišča določi na podlagi določi prejšnjega člena ministrstvo, pristojno za vode. Podatek o meji vodnega zemljišča se vodi v vodnem katastru (12. člen ZV-1). Določitev zemljiške parcele vodnega zemljišča lahko zahteva lastnik vodnega zemljišča, ministrstvo ali lokalna skupnost (13. člen ZV-1). Zemljišče, ki neposredno meji na vodno zemljišče, je priobalno zemljišče celinskih voda (14. člen ZV-1). Celinske vode in vodna zemljišča so naravno vodno javno dobro (prvi odstavek 15. člena ZV-1). Naravno in grajeno vodno javno dobro lahko na način in ob pogojih, ki jih določa ta zakon, uporablja vsakdo, tako da ne vpliva škodljivo na vode, vodni režim in naravno ravnovesje vodnih ter obvodnih ekosistemov in ne omejuje enake pravice drugim (prvi odstavek 21. člena ZV-1). Posebna raba vodnega dobra je mogoča samo na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije ob izpolnitvi pogojev iz prejšnjega odstavka in če bistveno ne omejuje splošne rabe (drugi odstavek 21. člena ZV-1).

Lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča, mora dopustiti vsakomur neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega ali morskega dobra ter dopustiti splošno rabo vodnega ali morskega dobra, razen če je na vodnem, priobalnem ali drugem zemljišču zgrajen objekt iz 5., 6. in 7. točke 37. člena (prvi odstavek 38. člena ZV-1). Na vodnem ali priobalnem zemljišču ni dovoljeno postavljati objektov ali drugih ovir, ki bi preprečevale prost prehod ob vodnem ali morskem dobru (tretji odstavek 38. člena ZV-1). Na vodnem in priobalnem zemljišču ter na območju presihajočih jezer ni dovoljeno posegati v prostor, razen v v 37. členu ZV-1 naštetih primerih. Pristojni inšpektor ima pooblastilo odrediti nujne ukrepe v skladu z ZV-1 ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi (9. točka prvega odstavka 175. člena ZV-1).

Tožeča stranka se sklicuje na 7. točko prvega odstavka 37. člena ZV-1, ki na vodnem in priobalnem zemljišču dopušča gradnjo objektov namenjenih obrambi države, zaščiti in reševanju ljudi, živali in premoženja ter izvajanju nalog policije. Pri tem se sklicuje na mnenje Agencije RS za okolje, Urada za opravljanje z vodami, Oddelka porečja reke Drave, št. 35500-176/2010-2 z dne 28. 1. 2010. To mnenje je bila izdano dne 28. 1. 2010, torej po izdaji prvostopne odločbe in ga je tožeča stranka priložila pritožbi v upravnem postopku. Glede na to ima ta listina naravo mnenja pridobljenega v upravnem postopku in ne pomeni, da je s tem tožeči stranki dano soglasje za postavitev predmetne ograje.

V predmetni zadevi ni sporno, da je Likavički potok glede na določila ZV-1 javno dobro, posestnik zemljišča ob javnem dobru pa je po določilu 38. člena ZV-1 dolžan dopustiti neškodljiv prehod čez to zemljišče. Struga Likavičkega potoka sicer ni vpisana v zemljiški kataster, to pa ni ovira za izrek inšpekcijskega ukrepa z namenom, da se vsakomur zagotovi prost prehod ob vodnem dobru (tako tudi Upravno sodišče RS v zadevi U 2492/2008 z dne 5. 6. 2009). Iz predloženih fotografij jasno izhaja, da predmetna ograja sega v strugo Likavičkega potoka. Glede na to je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev ob uporabi tretjega odstavka 38. člena in 9. točke prvega odstavka 175. člena ZV-1 pravilna.

Sodišče se strinja tudi s stališčem upravnih organov, da v predmetni zadevi ni podana izjema iz 7. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1, ki sicer dopušča na vodnem in priobalnem zemljišču gradnjo objektov, namenjenih obrambi države, zaščiti in reševanju ljudi, živali in premoženja, v ta okvir pa prostori, namenjeni proizvodnji orožja ne sodijo.

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.