Jedro

Smisel programa razreševanja trajno presežnih delavcev je v sami vsebini in ne zgolj v obliki. Ob tem, da je šlo pri toženi stranki za organizacijo z nekaj več kot 10 delavci, se v takšnem primeru ne more šteti za nepravilno, če je upravni odbor tožene stranke, po predhodni ugotovitvi pomanjkanja dela na področju, kjer je bil tožnik razporejen, zadolžil direktorja za pripravo programa reševanja tožnikove zaposlitve, posebno ob dejstvu, ko je šlo za postopek razreševanja samo enega delavca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 25.4.1994 in 1.7.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnika iz nujnih operativnih razlogov in ugotovilo, da tožniku to pri toženi stranki ni prenehalo in mu traja do dne 31.1.1996, zaradi česar mu je tožena stranka dolžna vpisati v delovno knjižico manjkajočo delovno dobo ter mu izplačati zaostalo nadomestilo plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska do plačila, nadalje poravnati tudi vse dajatve in prispevke, ki se plačujejo iz bruto plač ter mu plačati stroške postopka v višini 75.600,00 SIT, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določilih 2. in 3. tč. 1. odstavka 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je ravnala v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), saj je sprejela program razreševanja presežnih delavcev po delodajalcu. Zato ni pomembno, kateri organ dejansko sprejme takšen program. V dopolnitvi pritožbe je predložila zapisnik seje upravnega odbora, ki je zadolžil direktorja za pripravo programa in izvedbo postopka za razreševanje tožnika, kot presežnega delavca.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da dvomi v verodostojnost predloženih novih dokazil in da so bili zapisniki naknadno napravljeni za potrebe postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP).

Sodba sodišča prve stopnje zmotno ugotavlja, ko navaja, da Statut tožene stranke nikjer ne določa, kdo lahko sprejme program razreševanja presežnih delavcev, saj so v določilu 30. čl. navedenega akta opredeljene pristojnosti upravnega odbora. Med ostalim je tudi določeno, da upravni odbor sprejema program dela, letni plan ter razvojne načrte družbe, v kar se po ugotovitvi pritožbenega sodišča lahko šteje tudi pristojnost odločanja o sprejemu programa oz.

izvajanju postopka razreševanja presežnih delavcev. Ob tem, da je šlo pri toženi stranki za družbo z nekaj več kot 10 zaposlenimi delavci (po izpovedbi direktorja je bilo takrat zaposlenih 16 delavcev), se v takšni situaciji ne more šteti za nepravilno, če je upravni odbor po predhodni ugotovitvi pomanjkanja dela na področju, kjer je bil tožnik razporejen, zadolžil direktorja za pripravo programa reševanja tožnikove zaposlitve, posebno ob dejstvu, ko je šlo za postopek razreševanja samo enega presežnega delavca. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je namreč smisel programa razreševanja trajno presežnih delavcev v vsebini in ne samo v njegovi obliki.

Zato se ob navedenih dejstvih, ko niso podane nobene možnosti za morebitno drugačno odločitev, lahko sprejme program tudi v manj formalni obliki, kot to zahteva določilo 35. čl. ZDR (enako stališče tudi v sodbah Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 82/95 in VIII Ips 112/98). Tožena stranka je po izvedenem postopku reševanja presežnega delavca izdala tožniku odločbi o prenehanju delovnega razmerja s priznanjem pravic, do katerih je bil upravičen po zakonu in kolektivni pogodbi. Glede na navedena dejstva, kot listinskih dokazov, ki ju je v pritožbi predložila tožena stranka, v sporu dejansko stanje tako ni popolno ugotovljeno, od tega pa je odvisna tudi pravilna uporaba materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z izvedbo predlaganih dokazov, predvsem pa z zaslišanjem pristojne osebe tožene stranke razčistiti vse okoliščine ugotavljanja presežnega delavca za tožnika in po ugotovljenih dejstvih v zadevi ponovno odločiti.

Izrek o stroških postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP.