Jedro

V postopku za varstvo koristi otroka, kakršen je obravnavani, sodišče odloča po pravilih nepravdnega postopka. Zanj je značilno, da gre za manj formaliziran postopek, z bolj celostnim pristopom k vsebinski ureditvi spornega razmerja med udeleženci, ki se sami niso uspeli sporazumeti. Sodišče pri tem upošteva pobude in interese vseh udeležencev, vendar pa na njihove predloge vsebinsko ni vezano.

Sodišče postavi izvedenca, če samo ne razpolaga s potrebnim znanjem za odločitev o določenem vprašanju. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, center mnenje pripravi na podlagi ugotovljenih dejstev, ki jih oceni s stališča stroke oziroma pravil znanosti. Takšno mnenje je zato po strukturi in bistvenih značilnostih podobno izvedenskemu mnenju.

To, da so stiki s staršem, s katerim otrok ne živi, določeni preskromno, lahko vodi do odtujitve, kar zagotovo ni v otrokovo korist. Stiska, ki jo A. občuti ob stikih, je občasna in obvladljiva in gre za 'normalno in pričakovano' stisko otroka, ki je razpet med starša in si želi ugajati obema.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Predlagatelj in nasprotna udeleženka sta bivša zunajzakonska partnerja in starša devetletne A. Deklica je bila zaupana v vzgojo in varstvo nasprotni udeleženki, s predlagateljem pa so bili urejeni stiki.1 Ti potekajo vsak drugi vikend od petka do nedelje in ob sredah popoldan; v tednu, ko ni vikend stika, pa ob torkih in četrtkih popoldan. Oče je predlagal razširitev stikov, tako da bi A. z njim preživela dva tedna v juliju in dva tedna v avgustu; v času ostalih počitnic pa tako, da bi polovico vsakih počitnic preživela pri predlagatelju, polovico pa pri nasprotni udeleženki.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom spremenilo dosedanji način izvajanja stikov med predlagateljem in mladoletno hčerko A., tako da jih je razširilo še na čas poletnih počitnic in praznikov. Določilo je, da se stiki izvajajo en teden v juliju in en teden v avgustu, pri čemer mora predlagatelj nasprotni udeleženki termin sporočiti najkasneje do 30. junija tekočega leta. Preživljanje praznikov, kot so božič, novo leto, velikonočna nedelja in prvi maj pa je določilo izmenično. Hkrati je predlagatelja zavezalo, da v času daljših stikov hčerki omogoči vsakodnevni telefonski pogovor z nasprotno udeleženko in na željo deklice stik predčasno zaključi. V preostalem delu je predlagateljev predlog zavrnilo in sklenilo, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške postopka.

3. Zoper sklep (smiselno zgolj zoper odločitev iz I. točke izreka) se pritožuje nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.2 Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrnitev predloga, podredno vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Pritožnica meni, da so obstoječi stiki zadostni, uravnoteženi in nikakor preskromni, njihova razširitev pa bi A. povzročila večjo stisko, kar ne bi bilo v njeno korist. Sodišče je nekritično sledilo predlagatelju, da mu trenutni obseg stikov ne omogoča kvalitetnega preživljanja časa s hčerko. Nasprotna udeleženka izpostavlja, da je predlagatelj brezposeln in si lahko čas organizira brez ovir. Prepričana je, da si tudi v primeru razširitve stikov ne bo prizadeval, da bi bili ti kvalitetnejši in aktivnejši, ampak bo odločitve, kako preživljati čas na stikih še naprej prelagal na mladoletno A. Nasprotna udeleženka izpostavlja namen stikov, ki ni dosežen, saj je deklica na stikih prepuščena sama sebi ali pa neprestano v družbi predlagateljevih družinskih članov in prijateljev. Aktivnosti, ki jih je opisal predlagatelj (kino, daljši sprehod, obisk trgovine ali prijateljev) pa po mnenju nasprotne udeleženke ne morejo poglobiti njunega odnosa. Zato je stališče sodišča, da bi daljši poletni stiki in stiki med prazniki omogočili kvalitetnejše preživljanje časa, zmotno. Ravno v krajšem času se lahko roditelj otroku bolj posveti in mu v celoti nameni svoj čas. V primeru daljših stikov se z otrokom dejansko ne ukvarja ves čas.

Sodišču očita, da se ni dovolj kritično opredelilo do sprememb v obnašanju in vedenju A., za katere je bilo zatrjevano, da se pojavijo po koncu stikov s predlagateljem. Ravno zaradi tega A. obiskuje psihologinjo, iz njenega mnenja je ugotoviti, da se A. na stikih ne počuti varno, da je večkrat žalostna in v hudi stiski, da bi morala prav ona izboljšati očeta. S tem v zvezi je bilo predlagano zaslišanje psihologinje, kot tudi postavitev izvedenca klinične psihologije. Oboje je sodišče neutemeljeno zavrnilo, ker je ocenilo, da je na podlagi mnenja psihologinje in mnenja Centra za socialno delo3 dovolj podlage za odločitev. Posledično je bilo dejansko stanje, kar se tiče počutja in mišljenja A. glede izvrševanja stikov z očetom, nepopolno ugotovljeno. Sodišče se je nekritično oprlo na mnenje centra, čeprav je to pomanjkljivo, nejasno in ponekod ni obrazloženo. Center zgolj z enim obiskom na domu udeležencev ni mogel dobiti vpogleda v celotno dogajanje. V mnenju niti ni pojasnjeno, kako je center prišel do zaključka, da bodo razširjeni stiki A. v korist, ob pogoju, da ji ne povzročijo večje stiske. S kakšno stisko se sooča, ni obrazloženo ne v mnenju centra, ne v sklepu sodišča. Sodišče je kljub ugotovitvam, da A. ob stikih doživlja stisko, da se predlagatelj vzkipljivo in neprimerno obnaša, da ne zna organizirati skupnega časa in da A. nikoli ni izrazila želje po podaljšanju stikov, predlogu vseeno (delno) ugodilo. Pri tem pa ravnalo v nasprotju z načelom otrokove največje koristi.

Hkrati dodaja, da je sodišče prekoračilo predlagateljev zahtevek, s tem ko je določilo, da se stiki izmenično izvajajo tudi za božič, novo leto, velikonočno nedeljo in prvi maj. Predlagatelj je namreč slednje zahteval zgolj za božič in veliko noč. Posledično je podana bistvena kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

4. Predlagatelj je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Očitana kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Obrazložitev izpodbijanega sklepa vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki so jasni in popolni ter ne nasprotujejo njegovemu izreku. Kako naj bi prekoračitev predloga pomenila kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pritožnica ne pojasni. Tudi sicer pa v postopku za varstvo koristi otroka, kakršen je obravnavani, sodišče odloča po pravilih nepravdnega postopka. Zanj je značilno, da gre za manj formaliziran postopek, z bolj celostnim pristopom k vsebinski ureditvi spornega razmerja med udeleženci, ki se sami niso uspeli sporazumeti. Sodišče pri tem upošteva pobude in interese vseh udeležencev, vendar pa na njihove predloge vsebinsko ni vezano.4

7. Sodišče prve stopnje prav tako ni storilo očitane kršitve določb postopka, s tem ko je zavrnilo izvedbo preostalih dokaznih predlogov, med drugim postavitev izvedenca klinične psihologije. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da strokovno mnenje centra ter poročilo klinične psihologinje, ki jo A. obiskuje, zadoščata za odločitev. Nasprotna udeleženka je kot razlog za postavitev izvedenca klinične psihologije navedla, da bi v razgovoru z njim lahko A. sama predstavila svoje videnje o izvrševanju stikov. To ji je bilo omogočeno ob neformalnem razgovoru s psihologinjo, katere poročilo je del strokovnega mnenja centra.5 Ponovljeno pridobivanje mnenja bi deklico po nepotrebnem obremenjevalo. Sodišče postavi izvedenca, če samo ne razpolaga s potrebnim znanjem za odločitev o določenem vprašanju. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, center mnenje pripravi na podlagi ugotovljenih dejstev, ki jih oceni s stališča stroke oziroma pravil znanosti. Takšno mnenje je zato po strukturi in bistvenih značilnostih podobno izvedenskemu mnenju.6 Oba dajeta odgovore na dejanska vprašanja. To pa pomeni, da ju mora sodišče pred sprejemom končne odločitve (še) oceniti in kritično presojati tudi v povezavi z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. V obravnavani zadevi je ključno vprašanje, ali je razširitev stikov A. v korist, presoja tega vprašanja pa je v domeni dokazne ocene sodišča. Ker se je sodišče o A. obnašanju, počutju in zatrjevanih vedenjskih težavah prepričalo že z zgoraj navedenimi dokazi (in zaslišanjem udeležencev), v materine navedbe o dekličinem počutju pa ni dvomilo, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predlaganih zaslišanj prič (staršev in sestre nasprotne udeleženke ter A. klinične psihologinje).

8. Sodišče se je utemeljeno oprlo na mnenje centra, pri čemer je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Ne drži, da je mnenje centra pomanjkljivo zgolj zato, ker si strokovni delavki z enkratnim obiskom domov udeležencev nista mogli ustvariti celotne slike. Ni namreč osnovano zgolj na enkratnih neposrednih zaznavah strokovnih delavk. Pripravljeno je celovito, upoštevajoč predhodna razgovora s predlagateljem in nasprotno udeleženko, poročila osnovne šole in poročila s psihološkega pogovora z A. Vsebinsko mu prav tako ni mogoče očitati nejasnosti. Obstoječi obseg stikov je bil določen, ko je bila A. stara 2 leti, zdaj je v drugačnem razvojnem obdobju, ko je pristen stik z obema staršema zelo pomemben.

9. Okoliščina, da sta se starša za daljše (strnjene) stike med poletnimi počitnicami že dve leti zapored dogovorila, kaže na to, da sta dekličino korist prepoznala tudi sama. Kot je upravičeno izpostavilo sodišče prve stopnje, pa v situaciji, ko se starša težje dogovarjata, ni prav, da bi bili stiki odvisni izključno od zmožnosti staršev za dogovor, ampak jih je prav ustrezno določiti. Zlasti upoštevajoč splošno znano dejstvo, da se odnos odraščajočih otrok s starši spreminja hitro. To, da so stiki s staršem, s katerim otrok ne živi, določeni preskromno, pa lahko vodi do odtujitve, kar zagotovo ni v otrokovo korist. 10. Ne drži, da iz mnenja centra niso razvidni razlogi v prid razširitvi stikov, ko pa je v mnenju povzeto, da se (med drugim) opira tudi na poročilo s psihološkega pogovora z A. Z vpogledom vanj se je pritožbeno sodišče prepričalo, da je A. (jasno izraženo) mnenje spoštovano tako v podanem mnenju centra, kot v izpodbijanem sklepu sodišča. Posledično (upoštevajoč tudi druge razloge) je bil predlagateljev predlog, ki se je nanašal na preostale počitnice, zavrnjen.

11. Nasprotna udeleženka v pritožbi v glavnem ponavlja navedbe, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje, do katerih se je to v izpodbijanem sklepu argumentirano opredelilo. Razloge sprejema tudi pritožbeno sodišče, samo pa dodaja še naslednje. Res je nasprotna udeleženka zatrjevala, da je A. večkrat žalostna in da kaže določene vedenjske spremembe, zlasti ob koncu stikov s predlagateljem. Takšne navedbe potrjujeta tako poročilo psihološkega razgovora z A. kot tudi mnenje lečeče psihologinje. Izvajanje stikov jo nedvomno spravlja v občasno stisko. Kljub temu pa je treba upoštevati tudi druge pokazatelje njenega počutja, kot so na primer podano mnenje osnovne šole, iz katerega izhaja, da gre za deklico, ki odstopanj od ostalih vrstnikov ne kaže. V šoli je aktivna in uspešna, s sošolci pa neguje dobre odnose. To nakazuje, da je stiska, ki jo A. občuti ob stikih, občasna in obvladljiva in da gre za 'normalno in pričakovano' stisko otroka, ki je razpet med starša in si želi ugajati obema. Kot je poudarjeno v mnenju centra, je močnejša navezanost na nasprotno udeleženko (zlasti v zgodnjem razvojnem obdobju) nekaj naravnega. To pa ne pomeni, da A. predlagatelja nima rada (nenazadnje tega ne oporeka niti nasprotna udeleženka). Nasprotna udeleženka predlagatelju očita predvsem pasivno in nekvalitetno preživljanje stikov. Vendar je odločitev o aktivnostih, ki se jih bosta predlagatelj in A. lotila v času stikov, v svobodni domeni predlagatelja, da le ne škodijo deklici. Pritožbeno sodišče je že večkrat7 pojasnilo, da sodišče samo ne more določati, na kakšen način bo posamezen od staršev z otroki preživljal čas. Seveda upoštevajoč časovni okvir sodne ureditve stikov in dejstvo, da izbrane aktivnosti otroku ne povzročajo škode oziroma so mu v korist. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da A. občasna žalost in dolgočasje na stikih nista občutji, ki ju otroci ne bi smeli doživljati in bi (praviloma) vodili v škodljive posledice. Kot že izpostavljeno, je določena mera vedenjskih težav in stisk v situacijah, ko je otrok razpet med dvema staršema, pričakovana. Po pregledu spisovne dokumentacije je pritožbeno sodišče prepričano, da A. prav v ničemer ne kaže takšnih odstopanj, ki bi potrebovala poglobljeno obravnavo izvedenca klinične psihologije. V 3. alineji I. točke izreka sklepa sprejeta možnost vsakodnevnega telefonskega stika z nasprotno udeleženko in predčasne prekinitve stika, pa ji bo zagotovo omogočile, da se bo tudi ob počitniških stikih počutila varno in bo morebitno stisko lažje premagala.

12. Pritožbeno sodišče še poudarja, da ugotovitve centra kažejo, da je izvor težav v pomanjkanju osnovne komunikacije med predlagateljem in nasprotno udeleženko, ki ovira njuno starševsko sodelovanje. Ravno izboljšanje njune medsebojne komunikacije in poenoteno ravnanje bi A. prineslo večjo sproščenost, manjši občutek razpetosti med staršema in odgovornosti za njuno počutje, posledično pa manjšo stisko. To potrjujejo tudi ugotovitve s psihološkega razgovora. Po vsem povedanem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sprememba stikov določena tako, da lahko A. tudi s predlagateljem gradi in ohranja trajno vez, kar je v njeno največjo korist. 13. Ker niso podane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

14. Pri odločitvi o stroških postopka za varstvo koristi otroka sodišče odloči po prostem preudarku (101. člen ZNP-1). V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče kot kriterij upoštevalo uspeh udeležencev v postopku. Ker je pritožba nasprotne udeleženke neutemeljena, je sama dolžna kriti stroške pritožbenega postopka, predlagatelj pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k dodatni razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Sprva s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 33/105 s 5. 5. 2015, nato s sklepom sodišča o dopustitvi sodne poravnave N 112/2015-16 s 14. 3. 2016. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 V nadaljevanju center. 4 Medtem ko je v pravdnih postopkih zahtevek bistvena sestavina tožbe in je sodišče nanj vezano, pa podaja zahtevka v predlogu ni nujna, zadostuje že opis spornega razmerja. 5 Upoštevajoč 177. člen DZ, pa je center presodil, da je v otrokovo korist, da vsebina pogovora ostane zaupna in udeleženca vanjo nimata vpogleda. 6 Z. Strajnar, Pomen mnenja centra za socialno delo pri odločanju o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok v postopku razveze zakonske zveze, Pravosodni bilten št. 4/2000, str. 67. 7 Glej VSL Sklep IV Cp 1577/2017, VSL Sklep IV Cp 1608/2019.