Jedro

Sodišče prve stopnje je predmetni postopek, ki se je sprva vodil kot redni postopek, po vložitvi dopolnitve tožbe in odgovora na tožbo vodilo po pravilih postopka v gospodarskih sporih majhne vrednosti. Ugotovilo je, da je tožnica s tožbo uveljavljala več denarnih tožbenih zahtevkov, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za njihovo seštevanje po prvem odstavku 41. člena ZPP.

Zahteva po sklepčnosti tožbe je opredeljena v 318. členu ZPP, ki določa, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi.

Tožnica ni podala konkretiziranih trditev oz. trditev, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, niti v zvezi z delno neizpolnitvijo (kaj konkretno bi morala tožena stranka še izdelati oz. opraviti) niti glede jamčevalnega zahtevka za znižanje kupnine (koliko manj je vredno delo z napakami v razmerju z delom brez napak) niti glede nastanka škode (kakšna škoda je tožeči stranki nastala zaradi napak).

Če je delo neuporabno, se predpostavlja, da ga ni mogoče sanirati z odpravljanjem napak in drugimi jamčevalnimi zahtevki, oz. odprava le-teh ni več smotrna. Jamčevalni zahtevki (odprava napak, znižanje plačila) so v osnovi namenjeni k vzdržanju pogodbe v veljavi, k popravi nepravilnosti pri njeni izpolnitvi, pri čemer se prav tako predpostavlja, da se s sanacijo napak naj ne bi v celoti porušilo osnovno pogodbeno razmerje med strankama, ki je dvostranske narave in, ki mora zato torej kljub napakam še vedno vsaj deloma izpolniti osnovni pogodbeni interes obeh pogodbenih strank. Pri podjemni pogodbi je to dobro opravljeno delo na eni strani in plačilo zanj na drugi strani. Če so napake tolikšne, da izpolnitev obojestranskega pogodbenega interesa ni več mogoča, potem ni nobenega razloga, da bi se takšna pogodba vzdržala v veljavi in jo je treba razdreti, naročnik pa ima še pravico do povračila škode. Povedano drugače, zahtevek za 100% znižanje plačila iz naslova jamčevanja za napake ne pride v poštev, saj je s tem zahtevkom, kot jasno izhaja že iz njegovega naziva, dopustno zahtevati le znižanje plačila na način, kot to določa 640. člen OZ, ki predpostavlja, da je stvar z izvršenimi deli kljub napakam vendar pridobila na vrednosti. Zahtevek za znižanje plačila zato ne more pomeniti popolne zavrnitve plačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja tožničina terjatev v znesku 835,33 EUR (I.), da obstaja toženkina terjatev v znesku 835,33 EUR (II.), zaradi pobota v I. in II. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 835,33 EUR (III.), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.217,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2018 do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 835,33 EUR od 11. 5. 2017 do plačila (IV.), ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 948,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V.).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je predmetni postopek, ki se je sprva vodil kot redni postopek, po vložitvi dopolnitve tožbe in odgovora na tožbo vodilo po pravilih postopka v gospodarskih sporih majhne vrednosti. Ugotovilo je, da je tožnica s tožbo uveljavljala več denarnih tožbenih zahtevkov, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za njihovo seštevanje po prvem odstavku 41. člena ZPP. Gre torej za tri denarne zahtevke v sporu majhne vrednosti. Pravdni stranki sta bili po vložitvi dopolnitve tožbe in odgovora nanjo z obvestilom sodišča prve stopnje obveščeni, da bo v nadaljevanju uporabilo pravila postopka v gospodarskih sporih majhne vrednosti (list. št. 60), in tudi izrecno opozorjeni, da sodišče v gospodarskih sporih majhne vrednosti praviloma odloči brez naroka, in da ga opravi le, če stranke tako zahtevajo (drugi odstavek 454. člena ZPP), da pa na naroku, tudi če bi ga izvedlo, navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov ni dopustno.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je sodbo izdalo brez razpisa naroka, čeprav naj bi ga stranki zahtevali. Pritožbeno sodišče take zahteve strank v spisu ne najde, pritožba pa tudi konkretno ne pojasni, v kateri vlogi je bila zahteva sodišču posredovana. Ob tem pripominja, da je sodna praksa zavzela enotno stališče (glej sklep VSRS III Ips 171/2009, sodba II Cpg 706/2020), da mora biti zahteva stranke, da sodišče izvede glavno obravnavo v smislu 2. odst. 454. člena ZPP izrecna, tj. jasna in eksplicitna, ter da ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje stranke ali priče vsebuje tudi že zahtevo za izvedbo naroka. Nedvomno jo implicitno vsebuje, vendar je v tem primeru odločitev o tem, ali bo razpisalo narok, v celoti prepuščena sodišču, saj je odvisna od njegove presoje, ali bo izvedlo predlagane dokaze. Izrecno zahtevo stranke, da razpiše narok,v smislu 2. odst. 454. člena ZPP, pa mora sodišče spoštovati, neodvisno od lastne ocene o potrebnosti naroka.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče prve stopnje ni imelo namena (razloga) ugoditi dokaznim predlogom tožeče stranke (predlaganemu zaslišanju direktorja A. A. in priče B. B.), saj je tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrnilo zaradi njegove nesklepčnosti oziroma nepopolne in nezadostne trditvene podlage tožeče stranke. Teh pomanjkljivosti tožeča stranka tudi ne bi mogla sanirati oziroma odpraviti na naroku za glavno obravnavo, saj na naroku v postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno navajati novih dejstev niti predlagati novih dokazov (450. člen in 456. člen ZPP). V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze že v tožbi, tožena pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP), kar pomeni, da bi morala tožeča stranka zahtevi po sklepčnosti in popolnosti tožbe zadostiti že v prvi pripravljalni vlogi - dopolnitvi tožbe, ki jo je na sodišče vložila dne 4. 7. 2018. 8. Zahteva po sklepčnosti tožbe je opredeljena v 318. členu ZPP, ki določa, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi. Z drugimi besedami, tožeča stranka je dolžna navesti tista pravnorelevantna dejstva, ki glede na relevantno materialno pravo, ki ga je treba ali ga je mogoče uporabiti v konkretnem spornem razmerju, utemeljujejo njen zahtevek. Tožba je nesklepčna, če npr. stranka v dejanski podlagi tožbe opiše življenjsko situacijo, iz katere ne izhaja nobena pravna posledica, ali pa vsaj ne tista, ki jo stranka uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Materialno procesno vodstvo sodišča (285. člen ZPP) je v primeru nesklepčnosti omejeno. Sodišče je dolžno stranki vzpodbuditi le k dopolnitvi določenih manjkajočih dejstev oz. pojasnitvi konkretnih spornih vprašanj, nikakor pa ne tudi k vzpostavitvi konceptualne skladnosti tožbenih navedb z zahtevkom.

9. Zaključek prvostopnega sodišča, da je tožba nesklepčna (razen v delu 804,22 EUR, ki se nanaša na akrilno barvo), je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen. Pravdni stranki sta poslovno sodelovali na treh projektih, v katerih je tožeča stranka nastopala kot naročnica del/glavna izvajalka, tožena stranka pa kot njihova izvajalka/podizvajalka. Na projektu C. je toženka po naročilu tožnice izvedla vgradnjo umetne trave na športnem igrišču in za opravljena dela izstavila račun št. 72/2016 z dne 20. 12. 2016 v znesku 3.395,26 EUR. Na projektu D. je toženka po naročilu tožnice izvedla prevleko zunanjega športnega igrišča v E. in ji za opravljena dela izstavila račun št. 53/2016 z dne 3. 11. 2016 v znesku 2.434,10 EUR. Tožeča stranka računov tožene ni plačala, pač pa je toženi stranki izstavila račun št. 100027, s katerim ji je zaračunala iste zneske (3.395,26 EUR in 2.434,10 EUR) kot znižanje plačila in povračilo škode, ki naj bi se medsebojno pobotali z zneski po toženkinih računih. Zatrjevala je, da v obeh primerih delo ni bilo dokončano in da je imelo napake.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni podala konkretiziranih trditev oz. trditev, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, niti v zvezi z delno neizpolnitvijo (kaj konkretno bi morala tožena stranka še izdelati oz. opraviti) niti glede jamčevalnega zahtevka za znižanje kupnine (koliko manj je vredno delo z napakami v razmerju z delom brez napak) niti glede nastanka škode (kakšna škoda je tožeči stranki nastala zaradi napak).

11. V pritožbi tožeča stranka zatrjuje, da je zahtevala 100% znižanje plačila, kar pomeni, da smiselno trdi, da je bilo delo tožene stranke v celoti neuporabno. Vendar tega v postopku na prvi stopnji ni trdila niti ni svojih zahtevkov gradila na tej podlagi. Naročnik ima namreč pravico odkloniti celotno plačilo za opravljeno delo le v primeru, če je to obremenjeno s takšnimi napakami, da je v celoti neuporabno (638. člen OZ) V takšnem primeru določila o jamčevanju za napake sploh ne pridejo v poštev, pač pa ima naročnik pravico (in dolžnost), da od pogodbe odstopi. Če je delo neuporabno, se predpostavlja, da ga ni mogoče sanirati z odpravljanjem napak in drugimi jamčevalnimi zahtevki, oz. odprava le-teh ni več smotrna. Jamčevalni zahtevki (odprava napak, znižanje plačila) so v osnovi namenjeni k vzdržanju pogodbe v veljavi, k popravi nepravilnosti pri njeni izpolnitvi, pri čemer se prav tako predpostavlja, da se s sanacijo napak naj ne bi v celoti porušilo osnovno pogodbeno razmerje med strankama, ki je dvostranske narave in, ki mora zato torej kljub napakam še vedno vsaj deloma izpolniti osnovni pogodbeni interes obeh pogodbenih strank. Pri podjemni pogodbi je to dobro opravljeno delo na eni strani in plačilo zanj na drugi strani. Če so napake tolikšne, da izpolnitev obojestranskega pogodbenega interesa ni več mogoča, potem ni nobenega razloga, da bi se takšna pogodba vzdržala v veljavi in jo je treba razdreti, naročnik pa ima še pravico do povračila škode. Povedano drugače, zahtevek za 100% znižanje plačila iz naslova jamčevanja za napake ne pride v poštev, saj je s tem zahtevkom, kot jasno izhaja že iz njegovega naziva, dopustno zahtevati le znižanje plačila na način, kot to določa 640. člen OZ, ki predpostavlja, da je stvar z izvršenimi deli kljub napakam vendar pridobila na vrednosti. Zahtevek za znižanje plačila zato ne more pomeniti popolne zavrnitve plačila.

12. Res je, da je bilo med pravdnima strankama sporno tudi, ali je tožeča stranka grajala napake na izvedenih delih in ali jih je tožena stranka sploh zagrešila, vendar so bila navedena dejstva z ozirom na zgoraj navedene zaključke prvostopnega sodišča le drugotnega pomena. Nerelevanten je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo nosilno trditev tožeče stranke, da investitorji niso prevzeli del, ki jih je izvedla tožena stranka kot podizvajalka tožeče stranke. Razmerje med tožečo stranko in njenimi naročniki ni odločilno za razmerje med pravdnima strankama.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo trditve tožeče stranke, da dela na obeh projektih niso bila dokončana in da so bila obremenjena s stvarnimi napakami, ki jih je tožeča stranka grajala in tudi zahtevala njihovo odpravo. Zatrjevala je torej delno neizpolnitev, delno pa izpolnitev z (odpravljivimi) napakami. 100 % neuporabnosti toženkinega dela ni zatrjevala niti smiselno, saj je trdila, da se je končni naročnik odločil, da bo dela dokončal sam in tudi sam odpravil napake. Tožeča stranka neuporabnosti dela ni izkazala niti posredno, tj. ni kvalitativno in kvantitativno opredelila stroška odprave napak v višini (najmanj) v vrednosti izvršenih del, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da je bilo toženkino delo neuporabno. V pritožbi navedena nova dejstva in dokazi v smeri izvedene sanacije predstavljajo nedopustne pritožbene novote, pri čemer tožeča stranka tudi ni izkazala razlogov, zaradi katerih teh dejstev ni mogla pravočasno navesti v postopku na prvi stopnji.

14. V F. je toženka izvedla dela na rokometnem igrišču in atletski stezi pri Osnovni šoli F. Tožeča stranka je zatrjevala, da je toženi stranki dne 29. 12. 2016 plačala znesek 804,22 EUR za akrilno barvo, toženka pa naj bi ji te barve nikoli ne izročila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni dokazala svojih trditev, da je navedeni znesek plačala z nakazilom dne 29. 12. 2016. Gre za dejstvo, ki ga v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Pritožba ima sicer prav, da dejstvo, da je tožeča stranka dne 29. 12. 2016 plačala 4.434,40 EUR po toženkinem računu št. 55/2016 z dne 4. 11. 2016, v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Vendar pa je bilo sporno, ali je v plačanem znesku zajeta tudi akrilna barva. Toženka je v drugi pripravljalni vlogi (in ne v tretji, kot trdi pritožba) jasno navedla, da s plačilom zneska 4.434,40 EUR ni bila plačana barva, kar je dokazovala s priloženim obračunom (B2) k računu št. 55/2016 z dne 4. 11. 2016, iz katerega izhaja, da akrilna barva, ki je bila sicer predmet obračuna, ki se je prvotno glasil na znesek 5.378,20 EUR, ni bila vključena tudi v račun št. 55/2016. Tožeča stranka je imela možnost v postopku na prvi stopnji odgovoriti na te navedbe tožene stranke, česar ni storila, zato je bila ugotovitev prvostopnega sodišča, da ni dokazala, da je akrilno barvo plačala, tudi povsem pravilna. V pritožbi zatrjevana nova dejstva in predlagani dokazi pa niso dopustni.

15. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s priloženim stroškovnikom v višini 500 odvetniških točk po odvetniški tarifi za sestavo odgovora, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).