Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki poleg že prisojene odškodnine še odškodnino v znesku 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 4.753,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2007 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 6.558,00 EUR od 10.12.2008 (pravilno 2007) do 11.1.2008, vse v 15 dneh ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 450,84 EUR s pripadajočimi obrestmi. Presežek tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku, saj so bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe po 282. in 318. členu ZPP. Sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati višine odškodnine, saj se v postopku izdaje zamudne sodbe šteje, da tožena stranka priznava dejstva, navedena v tožbi. Tožnik je v tem primeru na slabšem, saj bi po izvedenem dokaznem postopku lahko dokazal, da je njegov zahtevek v celoti utemeljen. Sodišče prve stopnje je izven pooblastil preverjalo višino odškodnine, zato je odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v prenizkem znesku. Ni tudi jasno, zakaj ni prisodilo celotne zahtevane odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, če je sprejelo zatrjevana tožnikova dejstva. Neutemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za povrnitev materialne škode, ki je tožniku nastala, ker je moral plačati stroške voženj s traktorjem. Ta strošek je nastal, saj tožnik ni mogel voziti. Sodišče prve stopnje ne bi smelo samo presojati, ali je vožnjo zmogel ali ne. Pritožnik opozarja na napako v izreku glede teka zamudnih obresti od 10.2.2008 do 11.1.2008. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki ni vložila odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je v zapisu datuma, od katerega tečejo zamudne obresti od zneska 6.558,00 EUR v 1. odstavku izreka sodbe, nastala očitna pisna pomota v zapisu letnice, saj je tako iz razlogov sodbe, kot tudi iz samega izreka sodbe glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine mogoče povsem jasno zaključiti, da so zakonske zamudne obresti začele teči od dneva zamude, to pa je od 10.12.2007 dalje. Navedeno očitno pisno pomoto bo sodišče prve stopnje odpravilo s popravnim sklepom v skladu z določbo 328. člena ZPP v nadaljevanju postopka.

V obravnavani zadevi je tožena stranka sicer odgovorila na tožbo, vendar se ni udeležila prvega naroka za glavno obravnavo dne 22.10.2008, čeprav je bila nanjo pravočasno in pravilno povabljena. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi spremenjene določbe 2. odst. 282. člena ZPP pravilno izdalo zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, določeni v 318. členu ZPP. Na podlagi navedene določbe ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost toženca je torej eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe. Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in prakse, se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev logično sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. člena ZPP). Drugače pa je pri uporabi prava. Tu ravna sodišče v bistvu enako takrat, ko izda zamudno sodbo, kot takrat, ko je sodba rezultat kontradiktorne obravnave. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil tudi materialno pravo uporabiti na enak način kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo. Sodišče mora poiskati pravno normo, ki jo bo uporabilo ter opraviti subsumcijo pravnorelevantnih dejstev pod to pravno normo, narediti mora torej subsumcijski sklep (glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. 201/01-23, Ur. l. RS, št. 117/2003). Glede na povedano je zmotno stališče pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti tudi po višini, ker je ugotovilo, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj presoja utemeljenosti zahtevka po višini predstavlja uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovih navedb ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan v prometni nezgodi kot pešec, saj ga je v desno stran telesa in glave zadelo vozilo zavarovanca tožene stranke. Odpeljan je bil v Splošno bolnico B., kjer je bilo po opravljenih preiskavah ugotovljeno, da ni zanesljivih znakov kostne poškodbe. Oskrbeli so mu rano na komolcu, svetovali jemanje analgetikov in mirovanje ter ga naročili na ponoven pregled čez tri dni. Pri ponovnem pregledu so tožniku opravili toaleto in prevez rane na komolcu. Ugotovljeno je bilo, da je gibljivost desne rame močno omejena, zato je bil napoten na ultrazvočni pregled. Ob tem pregledu je bila ugotovljena prekinitev kontinuitete desnega supraspinatusa v njegovi celotni višini v približno 4/5 mišice, opazna je bila tudi tekočina subdeltoidni bursi ter ob kiti dolge glave bicepsa in pred desnim subscapularisom. Ker konservativno zdravljenje ni bilo uspešno, so mu rupturo supraspinatusa artroskopsko rekonstruirali dne 5.2.2007 v Splošni bolnici Novo mesto. Tožnik je ostal na zdravljenju dva dni. Po operaciji so mu namestili ortozo, katero je moral nositi ves čas, ter predpisali jemanje analgetikov. Tožnik je bil na pregledih v Splošni bolnici Novo mesto še večkrat. Zdravljenje je bilo zaključeno 28.8.2007. Tožnik je izvajal fizioterapijo in bil na 14-dnevni rehabilitaciji v Termah v Dolenjskih toplicah. Tožnik je trpel hude bolečine, saj ni mogel početi z roko praktično ničesar, ni mogel opravljati dela v sadovnjakih, saj imajo doma veliko nasadov, zato je moral plačevati tujo delovno silo. Potreboval je pomoč pri svoji oskrbi. Zaradi bolečin se je prebujal, bil je neprespan in slabe volje. Telesne bolečine so trajale najmanj 30 dni v hudi obliki, obdobje srednje hudih bolečin je trajalo 60 dni, obdobje manj intenzivnih bolečin pa do konca zdravljenja, pri čemer tožnik še vedno čuti vsakodnevne bolečine. Ob samem škodnem dogodku je tožnik utrpel hud primarni strah, saj ga je popolnoma nepričakovano zadel voznik kombi vozila in ga je naenkrat vrglo po cesti. Občutil je tudi hud sekundarni strah glede izida samega zdravljenja, saj se je izkazalo, da ima praktično povsem raztrgano mišico, katero so najprej zdravili konzervativno, nato pa operativno.

Tožnik uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Pravno podlago za določitev pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo predstavljata določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih podobnih odškodninskih zadevah. Temeljni načeli za odmero odškodnino za nepremoženjsko škodo so načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu in načelu objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti gre oškodovancu, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, če so močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Ob tem mora biti občasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 618/2005). Iz tožnikovih dejanskih navedb ne izhaja, da bi bile njegove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane. Tudi začasno zmanjšanje ni bilo takšne intenzitete in ni trajalo tako dolgo, da bi bila prisoja denarne odškodnine za to vrsto škode sploh upravičena. Ker pa jo je sodišče prve stopnje prisodilo, tožena stranka pa odločitve ne izpodbija, pritožbeno sodišče v odločitev v skladu z določbo 359. člena ZPP ni posegalo. Ob upoštevanju dejstva, da je bila tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 7.500,00 EUR, pritožbeno sodišče ocenjuje, da takšen znesek predstavlja pravično denarno odškodnino za vso škodo, ki jo je tožnik utrpel. Ob presoji pravilnosti uporabe materialnega prava je namreč potrebno upoštevati skupno odmerjeno odškodnino, zato eventuelno nižje prisojena odškodnina za eno od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode ni razlog za zvišanje v pritožbenem postopku (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 977/2006). Na podlagi navedenih ugotovitev pritožbeno sodišče sodi, da je bila tožniku z zneskom 7.500,00 EUR prisojena pravična denarna odškodnina za vso nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, saj v zatrjevanih dejstvih ni podlage za zvišanje prisojene denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker mora sodišče prve stopnje ob izdaji zamudne sodbe upoštevati dejanske navedbe tožnika v tožbi in tožbenemu zahtevku ugoditi, če presodi, da je utemeljen po materialnem pravu, pa tožnik utemeljeno opozarja, da je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi dela zahtevka, ki se nanaša na plačilo stroškov traktorista v višini 200,00 EUR, nepravilna. Tožnik je v tožbi trdil, da tudi prevozov s traktorjem ni mogel opravljati, zato je moral najeti tujo delovno silo in jo plačati. Ker se v postopku izdaje zamudne sodbe šteje, da so zatrjevana dejstva resnična, bi moralo sodišče prve stopnje tudi v tem delu tožbenemu zahtevku ugoditi in ne samo presojati, ali so zatrjevana dejstva resnična. Prav to pa je storilo z ugotovitvijo, da vožnja traktorja ne predstavlja takšne fizične obremenitve roke, da tožnik v času obiranja sadja tega dela ne bi mogel opraviti sam. Ker je tožnik na podlagi določbe 169. člena OZ upravičen do plačila odškodnine za premoženjsko škodo v takšnem znesku, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja, je tudi zahtevek po plačilu stroškov, ki so mu nastali, ker sam ni mogel voziti traktorja, utemeljen. Sodišče druge stopnje je pritožbi v tem delu ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je zahtevku po plačilu 200,00 EUR z obrestmi, kot jih je sodišče prve stopnje prisodilo za preostali zahtevani znesek 3.300,00 EUR, ugodilo.

Tožnik je s pritožbo le deloma uspel z majhnim zneskom 200,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. odst. 154. člena ZPP odločilo, da kljub delni spremembi sodbe in delni ugoditvi pritožbi sam nosi stroške pritožbenega postopka, pritožbeno sodišče pa ni posegalo niti v odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka na prvi stopnji. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 2. odst. 165. člena ZPP.