Jedro

Odpust obveznosti dolžniku upnikom krati pravico do poplačila terjatev, kar je sicer zakonsko dopustno, vendar pa je odpust obveznosti dopusten le v primeru, ko dolžnik izpolnjuje svoje obveznosti, ne pa tudi v primeru, ko jih očitno krši.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da meni, da sodišče in stečajni upravitelj ne moreta ravnati proti svojim prvotnim odločitvam, sodišče je s svojo odločitvijo prekršilo vse ustavne določbe o človekovih pravicah, ni primerno obravnavalo dolžnikove izjave in je vehementno sledilo stečajnemu upravitelju, ki je ves čas kazal sovražen odnos do dolžnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje in stečajni upravitelj z izpodbijanim sklepom nikakor nista ravnala „proti svojim prvotnim odločitvam“. Sodišče prve stopnje je sicer res začelo postopek odpusta obveznosti in dolžniku določilo preizkusno obdobje. Vendar pa dolžnik ves čas pozablja, očitno celo zanika, da ima tudi sam določene dolžnosti, s katerimi je bil seznanjen. Teh dolžnosti pa ni izpolnjeval in v pritožbi niti ne navaja, da kateri od očitkov upravitelja in katera od ugotovitev sodišča prve stopnje ne bi držal. Dolžnik v pritožbi tudi očita sodišču prve stopnje, da naj bi s svojo odločitvijo prekršilo vse ustavne določbe o človekovih pravicah, pri tem pa ne pojasni, katero ustavno pravico ima v mislih. Odpust obveznosti prezadolženemu dolžniku pa tudi ni pravica, ampak je to pravna dobrota, ki naj bi prezadolženemu dolžniku, ki nikakor, kljub vsemu trudu, ne more poplačati vseh svojih dolgov, omogočila, da normalno zaživi. Pri tem pa se od dolžnika pričakuje, da se bo potrudil po svojih najboljših močeh, da bo upnike vsaj delno poplačal. Nikakor pa ni namen odpusta obveznosti, da bi se dolžnik izognil plačilu dolgov, ne da bi se kakorkoli potrudil. Še več, dolžnik očitno skriva premoženje, porablja ga v nasprotju s določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pri tem pa se ne ozira na upnike, katerih pravice so z njegovim ravnanjem prikrajšane. Že tako ali tako odpust obveznosti dolžniku upnikom krati pravico do poplačila terjatev, kar je sicer zakonsko dopustno. Vendar pa je odpust obveznosti dopusten le v primeru, ko dolžnik izpolnjuje svoje obveznosti, ne pa tudi v primeru, ko jih tako očitno krši kot v obravnavanem primeru.

5. Protispisen je tudi očitek, da naj sodišče prve stopnje ne bi primerno obravnavalo dolžnikove izjave in bi zgolj sledilo upravitelju. Opozoriti velja, da se dolžnik niti ni udeležil naroka za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti. Dolžnikova pisna izjava pa je bila obravnavana, vendar pa iz izpodbijanega sklepa tudi jasno izhaja, da ni resnična in da ni utemeljena. O tem se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi iz listin, ki jih podrobno našteva in na katerih vsebino in zaključke se v izogib ponavljanja sklicuje tudi višje sodišče. Upraviteljeva zahteva, naj dolžnik spoštuje svoje dolžnosti in da mora sporočiti tudi naslov bivališča, pa je upraviteljeva zakonska dolžnost in nikakor ne more predstavljati sovražnega odnosa do dolžnika.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Dolžnik, ki tako zelo krši svoje obveznosti, pač ne more biti deležen odpusta obveznosti. Višje sodišče je zato ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).