Jedro

Če je stranka pred uveljavitvijo ZVPSBNO v postopku, ki je še tekel, vložila nadzorstveno pritožbo po ZS (čl. 72), je izpolnjena procesna predpostavka za uveljavljanje pravičnega zadoščenja zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 15. čl. ZVPSBNO.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala, da jima toženka plača vsakemu 6.000 EUR z zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2008 dalje do plačila. Hkrati je sodišče prve stopnje tožnikoma naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 446,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Tožnika sta uveljavljala izplačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in ki naj bi jima nastala v postopku zaradi ureditve meje N 233/2000, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in se je končal s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani 21. 5. 2008 (začel pa se je 30. 6. 2000). Zahtevek je bil zavrnjen, ker je prvo sodišče ocenilo, da tožnikoma po splošnih predpisih odškodnina ne pripada, za odškodnino, ki bi jima morebiti pripadala po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/2006; ZVPSBNO), pa nista izpolnila potrebnih predpostavk, in sicer izkoristila predvidenih pospešitvenih sredstev.

2. Proti sodbi se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njunemu zahtevku. Opredeljujeta svoje pritožbene stroške. Navajata, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je menilo, da Evropska konvencija o temeljnih človekovih pravicah ni neposredno uporabljiva, saj se na podlagi 8. čl. Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami; URS) uporablja neposredno. Zmotna je tudi ocena, da tožnikoma ne pripada odškodnina po 23. in 25. čl. URS. Uporaba določb Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ) za interpretacijo URS ne pride v poštev, zato je brezpredmetno ugotavljanje, da pozna OZ numerus clausus oblik pravno priznane nepremoženjske škode. Izpodbijana odločitev temelji na praksi Vrhovnega sodišča RS, ki pa je bila presežena z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-297/08 oziroma Up 2168/08 dne 18. 3. 2010. Iz te odločbe URS izhaja, da je da 25. člen ZVPSBNO

v neskladju z ustavo, v kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje pred mednarodnim sodiščem. Kršitev sta tožnika časovno doživljala pred 1. 1. 2007. Nadzorstvene pritožbe ne bi nič zalegle, saj je pooblaščenka tožnikov vlagala številne takšne pritožbe, uspela pa je le enkrat. Evropsko sodišče za človekove pravice pa je izreklo, da mora biti pravno sredstvo učinkovito tudi v praksi. Pritožnika navajata, kaj sta vse storila v postopku zaradi ureditve meje, da bi se ta prej končal, in sicer sta večkrat urgirala in prosila za pospešitev ter za razpis obravnave. Posebej izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka, saj menita, da ni pojasnjeno, zakaj gre toženki nagrada v višini 443,20 EUR.

3. Pritožba je bila v skladu s 1. odst. 344. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP) vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravico do povračila škode, ki je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja, zagotavlja 26. čl. Ustave RS, ki pa odškodninsko odgovornost opredeljuje le okvirno. Varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja, kot lex specialis ureja Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/06-58/09; ZVPSBNO). Ta zakon je brez dvoma treba uporabiti tudi v konkretnem primeru. Razpravljanje o prehodni določbi 25. čl. ZVPSBNO je zato v obravnavanem primeru odveč. Tožnika sta namreč že po njegovi uveljavitvi uveljavljala svojo pravico, in tudi postopek, za katerega tožnika trdita, da je trajal nerazumno dolgo, se je končal po njegovi uveljavitvi, zato ni pomembno, da je trajal tudi prej in da jima je bila njuna pravica do sojenja v razumnem roku prej tudi kršena.

6. Tudi sklicevanje (tako prve sodbe kot pritožbe) na določbo 26. čl. Ustave RS v povezavi s členi 179. do 182. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001; OZ) ter na sodno prakso v primerih, v katerih je oškodovancem kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje pred mednarodnim sodiščem, je brezpredmetno, saj, kot je že poudarjeno, konkretni primer ni tak. Oškodovanca bi lahko in tudi sta zahtevala odškodnino v skladu s predpisom, s katerim je RS zagotovila uresničevanje svoje dolžnosti do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

7. Ključna ocena prvega sodišča v tem primeru je, da niso izpolnjene procesne predpostavke iz 15. čl. ZVPSBNO, in sicer da po 1. 1. 2007 tožnika v spornem postopku nista vložila niti nadzorstvene pritožbe niti rokovnega predloga. Vendar je tako izhodišče napačno.

8.ZVPSBNO ne določa, da so upoštevne le tiste nadzorstvene pritožbe, ki so vložene v času po njegovi uveljavitvi. Pomembno je, ali je bila v spornem postopku, v katerem naj bi bila stranki kršena pravica do sojenja v razumnem roku, vložena nadzorstvena pritožba ter ali ji je bilo ugodeno. Pritožnika glede tega utemeljeno opozarjata, da sta v tem postopku vložila številne urgence ter prošnje za pospešitev. Iz listin, ki sta jih tožnika predložila, in jih je prvo sodišče vpogledalo (dopis z dne 28. 3. 2006 v prilogi A 27), izhaja, da je o njuni zahtevi (sicer preko Ministrstva za pravosodje) predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani poročala predsedniku Višjega sodišča v Ljubljani, ta pa je ocenil, da zadeva traja nerazumno dolgo in je zato predsednici Okrajnega sodišča v Ljubljani naročil uporabo strožjih ukrepov, in sicer tako, da se sodniku ki zadevo obravnava, določijo roki za opravo procesnih dejanj in mesečno poročanje o njenem poteku (2. odst. tedaj veljavnega 72. čl. Zakona o sodiščih). Stranka je torej ravnala po veljavnih predpisih, njena nadzorstvena pritožba pa je bila tudi uspešna.

9. Predpostavka za uveljavljanje zahtevka tožnikov je tako podana. Ker pa zaradi napačne uporabe materialnega prava prvo sodišče ni presojalo meril, ki so pomembna za presojo, ali stranki pripada pravično zadoščenje (in kakšno), je bilo treba pritožbi tožnikov ugoditi, po 355. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje, da bo to lahko storilo.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.