Jedro

V predhodnem postopku preizkusa predloga za obnovo postopka ne gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, temveč za preizkus, ali je predlagan nov dokaz tak kvalificiran dokaz, da bi v obnovi carinskega postopka pripeljal do drugačne odločbe, če bi bil uporabljen v prejšnjem postopku (3. odstavek 256. člena ZUP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Carinarnice Koper št. ... z dne 01.02.1993, s katero je zavrnila njen predlog za obnovo postopka, končanega z njeno dokončno in pravnomočno odločbo št. ... z dne 08.12.1992 o plačilu carine in drugih uvoznih davščin v skupnem znesku ..., zaradi voznikove nepredaje namembni carinarnici barvnega televizorja znamke T. v vrednosti ..., prijavljenega po UCP vstopni Carinski izpostavi Škofije in na podlagi tožničine poroštvene izjave. Ugotovila je, da je prvostopni organ pravilno zavrnil tožničin predlog za obnovo postopka, ker izjava prevoznika blaga ni podkrepljena z nobenim drugim dokazom in ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, saj je bilo v prejšnjem postopku po podatkih namembne carinarnice ugotovljeno, da ji blago ni bilo predano z rokom predaje dne 09.02.1992, ostale navedbe pa ne vplivajo na odločitev v tej upravni stvari.

Tožnica uveljavlja tožbene ugovore nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve upravnega postopka. V tožbi ponavlja pritožbene ugovore in navaja, da bi tožena stranka ob pomanjkanju drugih dokazov morala upoštevati izjavo prevoznika oziroma lastnika blaga v smislu zakona o splošnem upravnem postopku. Carinarnica je napačno ravnala, ko je prevozniku - tujemu državljanu na mejnem prehodu naložila prijavo barvnega TV sprejemnika kot blago, saj bi mu morala blago pustiti v skladu s pravilnikom o carinskem postopku v potniškem prometu. Prevoznik in lastnik televizorja Š.D. je na mejnem prehodu Škofije povedal, da ga bo peljal čez mejni prehod Sočerga, v pismeni izjavi v postopku o prekršku pa je tudi povedal, da na tem mejnem prehodu carinika ni bilo, policaj, kateremu je pokazal prijavo in televizor, pa je rekel, da je vse v redu in naj nadaljuje pot. Tožnica meni, da bi tožena stranka navedeno izjavo morala upoštevati kot dokaz, da je bil televizor odpeljan iz Republike Slovenije, saj je vsakomur jasno, da oseba, ki kupi televizor, ga kupi zase in ne za nadaljnjo prodajo. Carinski zakon določa le, da je treba plačati carino za blago, ki se uvaža in je uporabljeno na ozemlju Republike Slovenije, za tranzitno blago pa ta obveza ne obstaja. Tudi določba 249. člena carinskega zakona ne določa, da je carinarnica dolžna obračunati in izterjati uvozne davščine za nepredajo blaga, ampak je dolžna izvesti carinski postopek in v tem postopku ugotoviti dejstva, pomembna za odločanje. Glede na navedeno in glede na to, da je Republika Slovenija pravna država, tožnica meni, da je tožba v celoti utemeljena in predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Navaja še, da lahko dvomi v verodostojnost prevoznikove izjave, ker nima dokaza hrvaških carinikov, da je blago prinesel na Hrvaško. Po določbah 5. člena carinskega zakona so carinsko blago vse stvari, ki se uvažajo oziroma prinašajo, izvažajo oziroma odnašajo ali v tranzitu prevažajo preko carinskega območja Republike Slovenije. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V navedeni zadevi je sporno vprašanje, ali je pismena izjava prevoznika, da je policaju pri namembni carinarnici ob izhodu iz države pokazal prijavo za tranzit blaga in blago, ker carinika ni bilo in je ta rekel, da je vse v redu in naj nadaljuje pot, tak kvalificiran dokaz, da bi v obnovi carinskega postopka pripeljal do drugačne odločbe, če bi bil uporabljen v prejšnjem postopku (3. odstavek 256. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Ni mogoče pritrditi tožbenim ugovorom, da je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, da so bile kršene določbe zakona o splošnem upravnem postopku in carinskega zakona, ker v predhodnem postopku preizkusa predloga za obnovo postopka ne gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, temveč za preizkus, ali bi predlagan nov dokaz - prevoznikova izjava lahko pripeljala do drugačne odločbe. V tem postopku se samo presoja ali bi uveljavljani nov dokaz lahko pripeljal do drugačne odločbe. Zato tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava v postopku, katerega obnova se predlaga, morebitna napačna uporaba predpisa ni obnovitveni razlog. Carinska izpostava Sočerga, to je namembna carinarnica, je potrdila, da ji blago ni bilo predano. Tožnica s prevoznikovo pismeno izjavo dokazuje nasprotno, vendar je pritrditi oceni tožene stranke, da samo ta izjava, tudi, če bi bila znana v prejšnjem postopku, ne bi pripeljala do drugačne odločbe. Drugih dokazil pa tožnica v upravnem postopku ni predložila, na primer listin ali potrdil hrvaških carinikov. Po določbi 3. odstavka 256. člena ZUP namreč pristojni organ preizkusi, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. če ugotovi, da niso, zavrne predlog s svojo odločbo. To presojo sta prvostopni organ in tožena stranka kot drugostopni organ pravilno opravila in niso bile kršene določbe ZUP kot zatrjuje tožnica, zato ne more uspeti v tem upravnem sporu.

Na podlagi obrazloženega sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).