Jedro

53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 8 dni po prejemu sodbe plačati 3.700,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2010 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka), zavrnilo je višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 23. 2. 2010 (drugi odstavek 1. točke izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni po prejemu sodbe plačati 721,22 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo drugi odstavek 53. člena ZSSloV. Iz objektivnih razlogov in logike misije pripadnikom ni mogoče vedno zagotoviti tedenskega počitka na način in v obsegu kot ga opredeljuje splošna zakonodaja. Zato opozarja na Direktivo 2003/88/ES in Direktivo 89/391/EGS, ki na vojaškem področju dopuščata odstopanje od splošnih pravil tedenskega počitka. Sodišče se ni opredelilo do pravnih okvirov izvajanja misije. Odmor in počitek sta pravici, ki zasledujeta enak cilj in namen kot pravica do tedenskega počitka. Sodišče se do pojma potrebni počitek ni opredelilo. Napačno je zaključilo, da ZSSloV tedenskega počitka ne ureja drugače kot splošni predpisi. Kot kompenzacija za poseg v pravico do tedenskega počitka je v 90. členu ZSSloV določena pravica do posebnega dopusta, ki uresničuje cilj zagotavljanja počitka pripadnikom na misijah. Tožniku je bilo omogočeno koriščenje posebnega dopusta (19 dni). Dejansko je šlo za zagotavljanje tedenskega počitka oziroma potrebnega počitka. Jezikovna in teleološka razlaga 53. člena ZSSloV kažeta na omejitev ali celo izključitev pravice do tedenskega počitka. Člen 53 ZSSloV niti ne uporablja izraza tedenski počitek. Izraba potrebnega počitka se lahko prilagodi razmeram na terenu. Te je sodišče zadosti razjasnilo in pritrdilo tožniku, da mu delo ni omogočilo izrabe tedenskega dopusta, bil pa je zagotovljen izreden počitek v trajanju nekaj ur dnevno. Kadar se je pripadnik npr. udeležil le postroja, čistil orožje, vzdrževal opremo in bil prost siceršnjih zadolžitev, mu je bila pravica do počitka zagotovljena. Zgolj omejenost gibanja v bazi in stanje pripravljenosti za delo ne pomeni, da počitek ni bil zagotovljen. Takšna stališča so bila že zavzeta v prvostopenjskih sodbah. Na misiji je plača določena fiksno (sodba VIII Ips 186/2013 z dne 25. 11. 2013). S priznanjem nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka so zmotno uporabljena določila ZObr in Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Pripadniku na misiji ne pripada dodatno plačilo za delo preko polnega delovnega časa (sodba in sklep Pdp 264/2014 z dne 3. 7. 2014), zato tožniku ne pripada plačilo za morebitno dejansko delo 7. dan v tednu in tako tudi ne vtoževana odškodnina, saj je prejel plačilo za vsak dan v mesecu, ko se je nahajal na misiji in ko je bil na posebnem dopustu. Sodišče je odločitev napačno oprlo na Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini. Pravilnik bi lahko postal veljaven le, če bi bil objavljen v Uradnem listu RS, kar pa ni bil. Ker ni bil, ne more imeti pravnih učinkov, sodišče ga ne bi smelo uporabiti (sodba in sklep Pdp 813/2012 z dne 3. 1. 2013). Pravilnik ni skladen s 53. členom ZSSloV. Sodišče se je postavilo na stališče, da gre za posebno vrsto odškodnine, ni pa ugotavljalo elementov odškodninske obveznosti. Tožniku je priznalo odškodnino za vtoževane dni neizrabljenega tedenskega počitka, čeprav je za vsak mesec dela prejel plačo v enaki višini, torej mu je priznalo plačilo za delo v višjem znesku, kot ga predvideva uredba. Tudi formula izračuna ni pravilna. Sodišče ni uporabilo 3. odstavka 97.f člena ZObr, po katerem je možno koriščenje tedenskega počitka tudi v naslednjem mesecu. Upoštevaje 5-letni zastaralni rok, je zahtevek za avgust 2009 zastaral koncem septembra 2014. Enako velja za ostale mesece. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbo zavrže ali tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Tožena stranka neutemeljeno predlaga zavrženje tožbe kot nedopustne (274. člen ZPP). Predmet spora je denarna terjatev, glede katere ni predpisana procesna predpostavka predsodnega varstva pravic pri delodajalcu. Gre za denarno terjatev, ki temelji na splošno veljavnih predpisih, zato tožnik ni bil dolžan zahtevati od delodajalca, da mu izda posebno odločbo o priznanju pravic iz naslova tedenskega počitka. Tako je dopustna vložitev tožbe neposredno na sodišče. 7. Neutemeljen je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, med strankama niti ni bilo sporno, da je bil tožnik od 24. 8. 2009 do 22. 2. 2010 na opravljanju vojaške službe izven države v mirovnih silah ..., da ta čas zajema 23 dni tedenskega počitka, da je od 7. 12. 2009 do 26. 12. 2009 v Sloveniji koristil 20 dni posebnega dopusta, ter da je znašala njegova povprečna mesečna plača 3.500,00 EUR neto. Med strankama je bilo sporno, ali je bil tožniku na misiji omogočen neprekinjeni 24-urni počitek (tedenski počitek), kar pa se že nanaša na ključno materialnopravno vprašanje tega spora, ali je bila tožena stranka sploh dolžna tožniku zagotavljati tedenski počitek. Tudi iz pritožbe izhaja, da je med strankama sporen predvsem temelj tožbenega zahtevka, posledično pa tudi višina.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tedenski počitek tožniku ni bil omogočen. Materialnopravno je pravilno izhajalo iz 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora delavec zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu. Minimalno trajanje tedenskega počitka se upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pravico do tedenskega počitka ureja tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in naslednji), ki v drugem in tretjem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih delovnih dni pa ima, poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora delavec zaradi službenih potreb, varnostnih razmer, nemotenega opravljanja zadev civilne obrambe ali izvajanja materialne in zdravstvene oskrbe vojske oziroma nemotenega izvajanja vojaškega izobraževanja in usposabljanja na dan tedenskega počitka delati, se mu zagotovi tedenski počitek v tekočem ali naslednjem mesecu. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedene možnosti prenosa koriščenja tedenskega počitka na naslednji mesec. Glede na to, da v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi tožniku koriščenje tedenskega počitka omogočala na takšen način, tudi pritožbeno zavzemanje v tej smeri ne more biti uspešno.

9. Tožena stranka vseskozi opozarja predvsem na objektivne razmere na misijah, zaradi katerih je koriščenje tedenskega počitka oteženo oziroma ni možno. Vendar pa navedeno tožene stranke ne more razbremeniti obveznosti plačila nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Nadomestilo namreč predstavlja odmeno ravno zato, ker tedenskega počitka ni bilo možno koristiti.

10. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno uporabo 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.). Določbe drugega odstavka tega člena, da mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih, namreč ni mogoče tolmačiti na način, da pripadnikom Slovenske vojske tedenski počitek sploh ne pripada. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, iz te določbe izhaja kvečjemu to, da ga je treba prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Sodišču prve stopnje se je v izpodbijani sodbi pri povzemanju vsebine 53. člena ZSSloV sicer pomotoma zapisalo ''poseben'' namesto ''potreben'' počitek, kar pa še ne pomeni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke o tem, da navedena določba predstavlja podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tudi iz prvega odstavka 53. člena ZSSloV, ki dopušča možnost, da je lahko med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov neenakomerno razporejen glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, ne izhaja, da tožnik ne bi bil upravičen do tedenskega počitka. Nenazadnje tožena stranka sama navaja, da 53. člen ZSSloV tedenskega počitka niti ne omenja. Zakonska dikcija potreben počitek ne zajema pojma tedenski počitek.

11. Tudi drugi odstavek 8. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini z dne 12. 5. 1997 (Pravilnik) določa, da pripadniku stalne sestave v času opravljanja nalog v tujini pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Pravilnik je bil sprejet pred uveljavitvijo ZSSloV, kar pa ne pomeni, da njegove določbe ne veljajo več, saj Pravilnik z ZSSloV ni bil razveljavljen, pa tudi sicer se z uveljavitvijo ZSSloV pravna podlaga glede pravice do tedenskega počitka ni spremenila. Pri tem ni pomembno, kot je poudarilo VSRS v sodbi VIII Ips 307/2016 z dne 8. 3. 2016, da Pravilnik ni bil objavljen v Uradnem listu RS, saj gre za akt, ki ga je tožena stranka sprejela za ureditev pravic delavcev, gre za vrsto internega akta delodajalca.

12. Zmotno je stališče pritožbe, da tožnik ni upravičen do tedenskega počitka zaradi obveznosti, ki jih državam udeleženkam nalaga Resolucija Varnostnega sveta ZN 1244 iz leta 1999. Zagotavljanje stalnega in neprekinjenega preventivnega delovanja je obveznost države udeleženke, ki pa je ne odvezuje spoštovati zakonskih določb, ki se nanašajo na zagotavljanje tedenskega počitka pripadnikom Slovenske vojske. Sodišče prve stopnje se je v nasprotju s pritožbenimi očitki opredelilo tudi do vsebine Direktive 2003/88/ES in Direktive sveta 89/391/EGS 89 ter pravilno zaključilo, da ne dajeta podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka.

13. Na tožnikovo upravičenje do tedenskega počitka ne vpliva dejstvo, da mu je tožena stranka zagotavljala fiksno plačo, redni in še posebni dopust. Gre za različne pravne institute, ki se med seboj ne izključujejo in jih tudi ni mogoče enačiti s pravico do tedenskega počitka. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da omejenost gibanja v bazi in stanje pripravljenosti za delo še ne pomeni, da tedenski počitek ni zagotovljen. Prav tako ne drži, da je bil tožniku tedenski počitek zagotovljen, če se je npr. udeležil le postroja, čistil orožje ali vzdrževal opremo, sicer pa je bil prost ostalih zadolžitev. Tudi če mu je bil izreden počitek v trajanju nekaj ur dnevno, to ne pomeni zagotovitve pravice do tedenskega počitka.

14. Sodišče prve stopnje je, sklicujoč se na ustaljeno sodno prakso, pravilno upoštevalo, da gre v primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji v tujini za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti. S tem v zvezi tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o višini zahtevka in pri tem uporabilo napačno formulo izračuna. Glede na to, da je imel tožnik pravico do 23 dni tedenskega počitka in da je vrednost prikrajšanja za posamezen dan znašala 160,88 EUR, je upravičen do 3.700,24 EUR. Tožba je bila vložena 26. 11. 2014, tožnik je zahteval zamudne obresti od 22. 2. 2010 (od zadnjega dneva misije), sodišče prve stopnje mu jih je pravilno priznalo od naslednjega dne (165. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) in tako ni sledilo ugovoru tožene stranke, da bi bil tožnik po 299. členu OZ upravičen do zamudnih obresti kvečjemu šele od dneva vložitve tožbe.

15. Tožena stranka v pritožbi, sklicujoč se na 3. odstavek 97.f člena ZObr, neutemeljeno opozarja na upoštevanje 5-letnega zastaralnega roka (da je npr. zahtevek za avgust 2009 zastaral koncem septembra 2014). V postopku na prvi stopnji takšnega zastaranja ni ugovarjala, zato gre v tem delu za pritožbeno novoto, ki je ni dopustno upoštevati (337. člen ZPP).

16. Ker niso uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (154., 155. in 165. člen ZPP).