Jedro

Sklenitev pogodbe o nakupu podjetja ob hkratnem dogovoru, da bo kupnina poravnana s pobotom kupčevih že zapadlih terjatev do prodajalca smiselno predstavlja dogovor o nadomestni izpolnitvi (308 člen ZOR), zaradi česar je izpodbojen, saj je kupec tako prišel do 100 % poplačila svojih terjatev v škodo stečajne mase.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1,, 2., 3. in 5. točka izreka) potrdi.

Drugotožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: "1.Ugotovi se, da pogodba o odprodaji podjetja z dne 15.2.1996, ki so jo sklenili G. p.o., skupina delavcev prvotožena, drugotožena in tretjetožena stranka glede nakupa podjetja P. d.d., nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke.

2.Prvotožena stranka je dolžna v stečajno maso tožeče stranke plačati znesek 6.496.000,00 SIT z zakonitimi zaudnimi obrestmi od 29.2.1996 do plačila vse v roku 8 dni in pod izvršbo.

3.Drugotožena stranka je dolžna v stečajno maso tožeče stranke plačati znesek 6.496.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.2.1996 do plačila vse v roku 8 dni in pod izvršbo.

4.Tretjetožena stranka je dolžna v stečajno maso tožeče stranke plačati znesek 2.492.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.2.1996 do plačila vse v roku 8 dni in pod izvršbo.

5.Tožene stranke so dolžne tožeči stranki nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 1.063.762,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodne odločbe, t.j. od 22.2.1999 do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo." Zoper sodbo v točki 1., 2. in 5. točki izreka se je pravočasno pritožila prvotožena stranka, zoper sodbo v 1., 3., in 5. točki izreka pa se je pravočasno pritožila drugotožena stranka. Obe pritožnici uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odst. 353. člena ZPP/77. Prvotožena stranka je navedla, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo dejstva, da je tožeča stranka prodajala podjetje P. d.d., z javnim razpisom, s čemer tožeča stranka ni omejila morebitne kupce le na svoje upnike. Zato ne pridejo v poštev določbe ZPPSL. V pritožbi vztraja, da je kupnino plačala z gotovinskimi nakazili, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati.

Drugotožena stranka je v svoji pritožbi navedla, da je bil pobot njene terjatve do tožeče stranke s terjatvijo tožeče stranke do nje iz naslova pogodbe o prodaji podjetja zakonit (336. člen ZOR). Zato niso izpolnjeni pogoji iz 125. člena ZPPSL. Pri tem ZPPSL še celo napotuje, naj se zapadle terjatve pobotajo (117. člen). Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da pobot predstavlja neobičajno izpolnitev, prav tako pa tudi, da je vedela za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP).

ZPPSL v 1. odst. 125. člena določa, da imajo upniki in stečajni upravitelj pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če ima dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov oz. s katerim je prišel posamezni upnik v ugodnejši položaj ter če je druga stranka v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje.

Tožeča stranka je s pogodbo o odprodaji podjetja z dne 15.2.1996 prodala podjetje P. d.d., različnim kupcem za kupnino v skupni višini 28.000.000,00 SIT. Prvo in drugotožena stranka sta po tej pogodbi pridobili vsaka po 23,20 % delež za kupnino vsake po 6.496.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta prva in drugotožena stranka kupnino plačali tako, da sta pobotali svoje do takrat že zapadle terjatve, ki sta jih obe imeli napram tožeči stranki v enaki višini kot je znašala kupnina.

V zvezi s pritožbenimi navedbami prvotožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja sledeče: Sodišče prve stopnje je obravnavalo trditve prvotožene stranke, da je plačala kupnino z gotovinskimi nakazili, vendar je pravilno ugotovilo, da tega ni izkazala. Pri tem je ocenilo, da iz dokazov, ki so bili predloženi za dokazovanje tega dejstva, kaj takega ne izhaja.

Z oceno teh dokazov, ki jo je sodišče prve stopnje podalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče soglaša. Te ocene pritožba zgolj z navedbo, da je bila kupnina nakazana z gotovinskimi nakazili, ni uspela omajati. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da iz predloženih dveh sporočil o obremenitvi z dne 29.2.1996 in 1.3.1996 (B2) tudi sicer ne izhaja, da bi bili sploh predloženi Agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje RS v izvršitev. Prvotožena stranka je šele v pritožbi prvič podala navedbe o tem, da se je podjetje, ki je predmet izpodbijane pogodbe, prodajalo z zbiranjem ponudb na podlagi javnega razpisa, zato predstavljajo nedovoljene novote po določbi 1. odst. 496.a člena ZPP/77. Zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz predloga za kompenzacijo z dne 8.5.1999 (A4) izhaja, da je bila kupnina za nakup podjetja plačana s pobotom njenih terjatev do tožeče stranke v višini 6.496.000,00 SIT, saj se je s tem predlogom strinjala in predlagala izvršitev prav prvotožena stranka, kar je potrdila s svojim podpisom in žigom.

Sodišče je pravilno materialnopravno ocenilo, da sklenitev pogodbe o nakupu in dogovor o pobotu predstavljata ekonomsko celoto, ki smiselno predstavljata dogovor o nadomestni izpolnitvi (308. člen). S pogodbo o nakupu podjetja sta namreč stranki ustvarili denarno obveznost kupca (prvotožene stranke), ki je sicer prodajalčev (tožeča stranka) upnik, s tem pa pogoje za pobot le-te s kupčevimi prej že zapadlimi terjatvami do prodajalca. To pa pomeni, da sta se stranki dogovorili o pobotu še pred zapadlostjo denarne terjatve iz pogodbe o nakupu, saj prvotožena stranka že ob sklenitvi pogodbe ni imela namena kupnine plačati. S tem pa so izpolnjeni objektivni pogoji iz 1. odst. 125. člena ZPPSL za izpodbijanje dejanj, saj je prvotožena stranka prišla s tem dejanjem do 100 % poplačila svoje terjatve v škodo ostalih stečajnih upnikov. Sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, je tožena stranka z izpodbijanim dejanjem sprejela izpolnitev svoje zapadle obveznosti do tožeče stranke na nenavaden način. S tem pa je podana domneva iz 4. odst. 125. člena ZPPSL, da je tožena stranka vedela za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. To pa pomeni, da so podani vsi pogoji iz 1. odst. 125. člena ZPPSL, zaradi česar je materialnopravno pravilna odločitev, da izpodbijano pravno dejanje nima pravnega učinka nasproti stečajni masi. V posledici tega pa, da je tožena stranka dolžna plačati v stečajno maso kupnino.

V zvezi s pritožbo drugotožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da za njo ni sporno, da je sklenila pogodbo o nakupu podjetja (njenega dela), zato, da bi svojo obveznost na plačilo kupnine pobotala s svojo že zapadlo terjatvijo, ki jo je imela napram tožeči stranki, ki je bil sicer prodajalec. Zato so materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje o izpodbojnosti tega posla, ki predstavlja ekonomsko celoto, pravilni. Pri tem se zaključki pritožbenega sodišča o tem v zvezi s pritožbo prvotožene stranke nanašajo tudi na pritožbo drugotožene stranke. Glede na to, da je v tem primeru šlo smiselno za dogovor o nadomestni izpolnitvi, do pobota sploh ne bi moglo priti, zato je pritožbeno sklicevanje na 117. člen ZPPSL neupoštevno. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da drugotožena stranka, ni uspela izpodbiti zakonske domneve iz 4. odst. 125. člena ZPP. O tem je podalo prepričljive razloge v obrazložitvi izpodbijane sodbe. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša in ugotavlja, da jih drugotožena stranka s pavšalnimi pritožbenimi trditvami, da ni vedela za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke ni uspela izpodbiti. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge, ki jih je podalo v zvezi s pritožbo prvotožene stranke.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (368. člen ZPP/77).

Drugotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nositi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP/77).