Jedro

Lastniki stanovanja ne morejo zahtevati od občine in delodajalca, da najemniku dodeli drugo primerno stanovanje, če slednji ob uveljavitvi SZ ni imel pravice do sklenitve najemne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

V drugem odločanju je sodišče prve stopnje naložilo drugotožencu izselitev in izročitev dvosobnega stanovanja v četrti etaži v hiši ....., Ljubljana in zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da sta prvo in tretjetožena stranka dolžni priskrbeti drugotožencu drugo primerno stanovanje, ter zahtevek za plačilo 1.965.482,20 SIT, ki ga tožeča stranka uveljavlja nasproti prvotoženi stranki in na plačilo v bodoče dospevajočih mesečnih obrokov do izselitve drugotoženca ter zahtevek drugotoženca iz nasprotne tožbe za sklenitev najemne pogodbe. Glede stroškov je odločilo, da so tožniki dolžni povrniti tretjetožeči stranki 203.385,50 SIT pravdnih stroškov, ter drugotoženec tožeči stranki 143.857,60 SIT.

Zoper tako sodbo se pritožujeta tožeča stranka in drugotožena stranka.

Drugotoženec v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek za njegovo izselitev in ugodi zahtevku za sklenitev najemne pogodbe. V pritožbi navaja, da je sporno stanovanje uporabljala njegova mati od leta 1965 do svoje smrti aprila 1991, skupaj z njo pa je živel tudi drugotoženec kot edini sin. Drugotoženec je bil uporabnik stanovanja in je člen 18 ZSR dovoljeval, da imajo uporabniki pravico uporabljati stanovanje po smrti imetnika stanovanjske pravice. Zaradi tega je stališče prvega sodišča, da stanovanje uporablja brez naslova, neutemeljeno.

Zahtevek za izselitev je tudi prepozen, saj je tožbo po členu 82/2 ZSR možno vložiti v enem letu po smrti imetnika pravice uporabe.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede zahtevka, da sta prvo in tretjetožena stranka dolžni drugotožencu dodeliti drugo primerno stanovanje in v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 1.965.482,20 SIT z zamudnimi obrestmi in plačilo bodoče obrokov za razliko med profitno in neprofitno najemnino in odločitev o pravdnih stroških in sicer iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je sporno stanovanje dodelila pokojni M. A. prvotožena stranka, saj iz dopisa z dne 26.11.1985 sledi, da je prvotožena stranka razpolagala s spornim stanovanjem, saj je sprejela odločitev o dodelitvi spornega stanovanja. Dodelitev spornega stanovanja M. je potrdila tudi M.V. , ki je predsedovala stanovanjski komisiji prvotožene stranke. Iz njene pisne izjave, ki jo je prvo sodišče vpogledalo, v razlogih pa prezrlo, sledi, da je prvotožena stranka sporno stanovanje dodelila M. potem, ko se je B. R. iz njega preselil v stanovanje na ulici X. 28, ki je bilo sprva namenjeno M.. Lastnica stanovanja z M. ni sklenila najemne pogodbe, če bi ga dodelila sama, bi to gotovo storila. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe čl. 155/2 in 156 SZ in v posledici tega napačno zavrnilo zahtevek za dodelitev drugega primernega stanovanja (za izpodbijanje tega dela ima tožeča stranka pravni interes v zvezi z morebitno pritožbo druge tožene stranke) in za plačilo zapadle in bodoče razlike med profitno in neprofitno najemnino.

Pritožbi nista utemeljeni.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v izvedenih dokazih izhaja: -da je v spornem stanovanju na podlagi najemne pogodbe, sklenjene s pravnimi predniki tožeče stranke že pred drugo svetovno vojno živel pokojni B. R. s svojo družino, ter da je bil uslužbenec pravne prednice prvotožene stranke, kjer je bila zaposlena tudi mati drugotoženca M. A. (takratna Narodna banka Jugoslavije, centrala v Ljubljani); -v letu 1965 je bilo A. M. dodeljeno stanovanje na ulici X. 28, ki je bilo last pravnega prednika prvotožene stranke; -v soglasju z delodajalcem in takratno lastnico R. F. (izjava z dne 21.11.1965; priloga B5) se je v sporno stanovanje preselila namesto B. R., A. M. s svojo družino, v stanovanje na ulici X. 28 pa B. R.; -da je A. M. umrla aprila 1991 in da je z njo vseskozi živel njen sin M. S. s svojo družino.

Ob teh ugotovitvah so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka ni dodelila spornega stanovanja pokojni A. M., saj je slednja vstopila v pravice in obveznosti bivšega najemnika B. R., ki je imel pred tem sklenjeno najemno pogodbo še iz pred druge svetovne vojne. V času smrti A. M. je bila slednja imetnica pravice uporabe na spornem stanovanju (prvi odstavek 8. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih - Ur.l. RSR 35/82; v nadaljevanju ZSR). Drugotoženec kot odrasel in polnoleten, čeprav je bil uporabnik, ni imel pravice nadaljnega bivanja v spornem stanovanju, saj ni spadal v krog oseb, ki obdržijo pravico do uporabe stanovanja in bi tožeča stranka lahko zahtevala njegovo izselitev v roku enega leta (člen 82 ZSR). Na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS 18/91 - 23/96; v nadaljevanju besedila SZ) 19.10.1991, enoletni rok za vložitev tožbe še ni potekel, tako da tožeča stranka kot lastnik ni bila dolžna z drugotožencem skleniti najemne pogodbe (čl. 148 SZ). Čim pa je temu tako, prvo in tretjetožena stranka nista zavezanki za dodelitev drugega stanovanja iz razloga po čl. 155/3 in 156/3 SZ. Ker prvo in tretjetožena stranka nista zavezanki za dodelitev drugega primernega stanovanja, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike med profitno in neprofitno najemnino (drugi odstavek čl. 150 SZ). Ker tožeča stranka kot lastnik stanovanja ni bila dolžna z drugotožencem skleniti najemne pogodbe, saj drugotoženec ne spada v krog oseb, ki imajo stanovanjsko zaščito, saj enoletni rok od smrti matere M. A. še ni potekel (prvi in drugi odstavek čl. 82 ZSR), drugotoženec v spornem stanovanju biva nezakonito in je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravilna, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za izselitev in zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe drugotoženca za sklenitev najemne pogodbe. Pritožba tožeče stranke sicer utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni zavzelo stališča do pismene izjave M. V., vendar glede na ostale izvedene dokaze in ugotovitve sodišča prve stopnje ta izjava ne more biti odločilna glede utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. Glede na navedeno pravno situacijo tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je sporno stanovanje pokojni A. dodelila prvotožena stranka, ko je slednja samo vstopila v pravice prejšnjega najemnika, je pa to glede na čl. 82 ZSR tudi irelevantno.

Napako glede odločitve o stroških postopka je sodišče popravilo s popravnim sklepom, tako da je pritožba tožeče stranke neutemeljena tudi v tem delu. Drugotoženec se po povedanem glede na določilo čl. 82 ZSR ne more uspešno sklicevati na ostale določbe čl. 5/1 in 18 ZSR, ko pa so te glede na to, da gre za stanovanje v zasebni lasti, veljale samo smiselno (drugi odstavek čl. 8 ZSR). Enoletni rok iz čl. 82/2 ZSR pa na dan uveljavitve SZ 19.10.1991, kot odločilnega momenta še ni potekel (drugotoženečeva mati je umrla 9.4.1991).

Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).