Jedro

Tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke je oblikovalni in ne ugotovitveni tožbeni zahtevek.

Nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem ni razlog za ponovitev dokaza z drugim izvedencem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da oporoka zapustnice F. N. z dne 06. 09. 2006, ki je bila razglašena pri Okrajnem sodišču na J. Dne 11. 06. 2007, ni veljavna. Tožniku je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.219,64 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in navaja, da je sodišče izvedencu psihiatrične stroke sledilo, četudi je zapisal, da je zapustnica vedela, da umira. Dejansko izvedenec pokojne nikoli ni videl, ugotovitve, ki izhajajo iz njegovega mnenja, pa so v popolnem nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Izvedenec prav tako ni pribavil relevantne zdravniške dokumentacije iz katere bi bilo razvidno, da se je zapustnica meseca januarja zdravila v Bolnišnici J., nato pa je bila hospitalizirana v Bolnišnici 1. V tem času se je pri zapustnici kazalo močno napredovanje maligne bolezni, bila je labilna in slabega zdravja. Kontradiktorna je ugotovitev izvedenca, da zapustnica zadnje dni pred smrtjo pomoči ni potrebovala. Ne gre prezreti, da so zaslišane priče izpovedale, da se z materjo dedičev ni razumela in da z njo ni imela stikov. Oporočna dediča živita že ves čas v tujini in z zapustnico nista imela nobenih kontaktov. Izvedenec grafolog je ugotovil le, da sporne oporoke ni pisala A. P., ostali zaključki pa so nedorečeni. Prav tako ni ugotovil kakšnega psihičnega stanja je bila zapustnica v času pisanja oporoke. Tožnik je zahteval postavitev izvedenca medicinske stroke in ne izvedenca nevropsihiatra, mnenju pa je poleg tega nasprotoval. Tožnik je še vedno prepričan, da je zapisana oporoka falsifikat. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v predmetni pravdi terjal ugotovitev neveljavnosti oporoke, saj naj bi bila ta ponaredek, poleg tega pa naj ne bi odražala prave volje zapustnice, vendar svojih trditev ni uspel dokazati. Izvedenec grafolog je izvirnik oporoke pregledal tako s stereo-mikroskopom, UV in IR svetilko, pa niso pokazale sledi uporabe kemijskih ali fizikalnih sredstev. Tudi s primerjavo različnih zapisov pokojne je zaključil, da je oporoko zapisala ona, ker gre za enako formo tako velikih kot malih črk, pri čemer je izvedenec natančno analiziral značilnosti zapustničine pisave. Drži sicer, da so črke nekoliko manjše in da je zapustnica nekatere izpustila, kar pa po prepričanju izvedenca ni znak ponarejanja, temveč živčnega stanja pisca. To je mogoče pripisati tremi, živčno-mišičnemu obolenju, lahko pa tudi zaužitju opojne substance, vendar tega izvedenec grafolog ni mogel zanesljivo potrditi. Poudaril je, da bo zdravstveno stanje zapustnice razvidno le iz medicinske dokumentacije. Tožeča stranka je to izvedeniško mnenje sprejela, prav zaradi zaključkov grafologa pa je sama predlagala tudi postavitev izvedenca medicinske stroke.

Izvedenec psihiater prav tako ni potrdil navedb tožeče stranke, da naj zapustnica zaradi zlorabe alkohola ne bi bila sposobna oblikovati svoje poslednje volje oziroma da oporoka ni izraz njene prave volje. Že iz samega zapisa oporoke je izvedenec zaključil, da je zapisana skrbno in da je takoj vidno, da ga je pisala trezna oseba. Izvedenec je sicer potrdil, da je bil izražen sum na abusus alkohola, saj so bili jetrni testi patološki, vendar pa zapustnica nikoli ni kazala iztirjenega vedenja, zdravljenje ni bilo svetovano, kot tudi ni bila nikoli neprištevna. Da je oporoka izražala zapustničino pravo voljo izhaja tudi iz zaslišanja prič, ki jim sodišče prve stopnje utemeljeno sledi. Priče T., P. H. in P., ki so bile zapustničine sosede, so potrdile, da težav z alkoholom pri pokojni niso zaznale, bila je urejena in razumna ženska. Vse tri so tudi izpovedale o pogovorih s pokojno glede oporoke, pri čemer sta priči P. H. in P. potrdili, da je svoje premoženje zapustila tožencema. Glede na navedeno Višje sodišče nima nikakršnih pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje v zvezi z veljavnostjo sporne oporoke.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, s katerimi želi tožnik izpodbiti mnenje izvedenca psihiatra. Že iz pisno izdelanega mnenja izhaja, da je izvedenec pribavil in vpogledal vso relevantno medicinsko dokumentacijo, tudi tisto, na katero opozarja pritožba. Izvedenec je v svojem zaslišanju odgovoril na pripombe tožeče stranke in njena vprašanja, tako da v njegovem mnenju ni zaslediti nejasnosti, nepopolnosti ali neskladij (drugi odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Zato je sodišče prve stopnje predlog za postavitev novega izvedenca psihiatra utemeljeno zavrnilo. Zgolj dejstvo, da se stranka z izvedeniškim mnenjem ne strinja, namreč ni razlog, da sodišče dokazovanje ponovi z drugim izvedencem (prim. II Cp 359/2009, III Cp 976/2009, II Cp 3172/2008). Vsa ostala pritožbena izvajanja, ki izpodbijajo ugotovitve izvedenca glede potrebne skrbi za zapustnico v času njene hospitalizacije in pred smrtjo, kot tudi njeno zdravstveno stanje v tem obdobju, pa za odločitev v zadevi niso relevantne. Odločilna je namreč le njena sposobnost oblikovanja in izražanja svoje volje v času sestave oporoke (tretji odstavek 59. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju: ZD).

Pritožbeno sodišče pa ne glede na obravnavano dodaja, da bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti tudi iz razloga nesklepčnosti. Tožeča stranka je namreč postavila ugotovitveni tožbeni zahtevek, četudi materialno pravo (61. člen Zakona o dedovanju) jasno predvideva postavitev zahtevka na razveljavitev oporoke (zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje), torej postavitev oblikovalnega tožbenega zahtevka (prim. II Ips 336/2009). Gre za neodpravljivo obliko nesklepčnosti, zato sodišče v okviru materialnega vodstva pravde (285. člen ZPP) ni bilo dolžno tožečo stranko pozvati k ustrezni popravi tožbenega predloga. Če bi stranko spodbudilo k spremembi dotedanjih navedb ali tožbenega zahtevka, bi namreč preseglo okvir navedene zakonske določbe (prim. II Cp 1775/2010).

Odločitev sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP.

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP. Pritožnik mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa na podlagi 155. člena svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti niso prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje.