Jedro

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvoumno izhaja, da gre v konkretnem primeru za nedovoljeno (neskladno) gradnjo v smislu določb ZGO-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo pod točko ena odločil, da mora tožeča stranka takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo objekta na parc. št. 664/33 in 664/34 k.o. ..., ki je izvedena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem Upravne enote Koper, št. 351-328/2003-bž z dne 13. 4. 2004. Ustavitev gradnje velja, dokler si zavezanec ne pridobi ustrezno spremenjenega gradbenega dovoljenja. Pot točko dva je odločil, da mora tožeča stranka spremembo gradbenega dovoljenja zahtevati v roku enega meseca, v točki tri izreka izpodbijane odločbe je upravni organ prve stopnje za objekt iz prve točke izreka izrekel prepovedi po prvem odstavku 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Pod točko štiri izreka pa je odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da je v ponovnem postopku gradbeni inšpektor sledil napotkom sodbe št. U 236/2007-7 Upravnega sodišča RS in na kraju samem ugotovil, da ima sporni objekt štiri etaže. Prva etaža je klet približne tlorisne površine 500 m2, in sicer z obodnim AB zidom in AB stebri in nosilci ter AB zunanje stopnišče znotraj tlorisa, medtem ko je dovoljenja zazidana površina po gradbenem dovoljenju 96 m2 z dodanim zunanjim stopniščem površine cca 6 m2, tako da se razporeditev dejansko zgrajenih konstrukcijskih elementov ne ujema z dovoljenjem po gradbenem dovoljenju (v nadaljnjem besedilu GD) oziroma projektu gradbenih del (v nadaljnjem besedilu PGD). Nadalje je ugotovil, da je druga etaža približne tlorisne površine 200 m2, z dodatnim rasterjem AB stebrov in nosilcev na severni strani objekta približne površine 90 m2, medtem ko je dovoljena zazidalna površina zaprtih prostorov po GD 96 m2, balkona 40 m2 in stopnišča cca 6 m2. Tlorisna razporeditev dejansko zgrajenih konstrukcijskih elementov se ne ujema z dovoljeno po GD oziroma PGD. Tretja etaža je približne tlorisne površine 140 m2, z dodatnim zunanjim AB stopniščem, medtem ko je dovoljena zazidana površina zaprtih prostorov po GD 102 m, balkona približno 40 m2 in stopnišča cca 6 m2. Tlorisna razporeditev dejansko zgrajenih konstrukcijskih elementov razen osnovne ubodne kulture 8 x 12 m se ne ujema z dovoljeno po GD oziroma PGD. Nadalje je ugotovil, da je četrta etaža približne tlorisne površine in izgleda kot tretja etaža. Četrta etaža pa po GD in PGD ni predvidena in dovoljena.

Upravni organ prve stopnje je ugotovil, da v zadevi ni bilo izdano spremenjeno gradbeno dovoljenje, sporna gradnja pa je bila izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi v veljavnem gradbenem dovoljenju, zato gre za neskladno gradnjo kot je določeno v točki 12.2., prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Ministrstvo za okolje in prostor je s svojo odločbo št. 0612-67/2007-15 z dne 17. 2. 2011 odločilo, da se v izreku izpodbijane odločbe doda nova peta točka, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev materialnega prava in kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da je predmet inšpekcijskega postopka gradnja objekta s številko 119, ki je bil zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem št. 351-328/2003 z dne 13. 4. 2004, s katerim je bila dovoljena gradnja sedemnajstih stanovanjskih individualnih objektov, med katere sodi tudi sporni objekt št. 119, to je objekt tipa B s tlorisnimi gabariti 12,00 x 8 m in etažnostjo K + P + 1. Nadalje navaja, da je bilo zaradi geološke sestave tal potrebno dodatno temeljenje, ki pa ne predstavlja dodatne etaže, saj prostor, ki je s temeljenjem nastal, ni dostopen z zunanje strani. Objekt ima tako le tri etaže in ne štiri, kot navaja inšpekcijski organ. Iz izpodbijane odločbe pa ni mogoče zaključiti, na podlagi katerih podatkov je tožena stranka prišla do podatkov o domnevni I. etaži. V nadaljevanju tožbe ugovarja ugotovljeni zazidani površini druge, tretje in četrte etaže, saj se balkoni, stopnišča in tudi senčnice ne bi smeli šteti v osnovni gabarit objekta. Glede odstopanja od tlorisne razporeditve dejansko zgrajenih konstrukcijskih elementov pa navaja, da je tako stališče le pavšalno in ga ni mogoče preveriti. V nadaljevanju očita, da inšpekcijski organ v ponovnem postopku ni sledil napotkom Upravnega sodišča RS iz sodbe opr. št. U 236/2007, saj dejanskega stanja ni dopolnil v nakazani smeri. V ponovnem postopku ni ugotovil in ustrezno obrazložil, ali gre pri obravnavani gradnji za gradnjo samostojnega objekta ali pa je ta gradnja del gradnje stanovanjskih objektov, ki se sicer gradijo na podlagi gradbenega dovoljenja. Inšpekcijski organ se namreč ni opredelil do bistvenih lastnosti objekta, kot so njegova statična in funkcionalna povezanost z drugimi, na podlagi gradbenega dovoljenja zgrajenimi objekti.

Upravni organ prve stopnje je ponovni ogled opravil sam, pred izdajo izpodbijane odločbe pa ji ni omogočil, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, saj se tožena stranka ni mogla izjaviti o bistvenih okoliščinah prilagajanje gradnje kot določa 37. člen ZGO-1, kakor tudi poglobljenem temelju, ki ga narekujejo strokovne analize in mnenja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev, sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku, potem ko je bila s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici opr. št. U 236/2007-7 z dne 4. 6. 2010 odpravljena odločba upravnega organa prve stopnje v delu izreka od točke 1. do točke 8. in zadeva v tem delu vrnjena upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek, zaradi nepopolno ugotovljenih dejstev, pomembnih za odločitev o zadevi, predvsem o tem ali predstavlja sporna gradnja neskladno gradnjo. Tudi po mnenju sodišča je upravni organ prve stopnje sledil napotilom sodišča in dopolnil ugotovitve v zvezi z nedovoljeno gradnjo objekta na parc. št. 664/33 in 664/34 obe k.o. ..., ki se nanaša na skladnost gradnje objekta z oznako tip B in številko 119 z gradbenim dovoljenjem Upravne enote Koper št. 351-328/2003-bž z dne 13. 4. 2004, s katero je bila dovoljena gradnja objekta v gabaritih 12,00 x 8,00 m etažnosti K + P + 1 s podstrešjem in delom strehe v obliki terase.

ZGO-1 v prvem in drugem odstavku 153. člena določa, da v primeru neskladne gradnje, ki se izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se takšna gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja oziroma prepove uporabo objekta oziroma tistega dela objekta, ki se uporablja v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja in novega uporabnega dovoljenja. Investitor pa mora v enem mesecu, potem ko je inšpektor odredil ustavitev gradnje, zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja. Šele, če investitor v danem roku ne zahteva spremembe gradbenega dovoljenja, oziroma če pristojni organ za gradbene zadeve njegovo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrne ali zavrže, odredi pristojni inšpektor, da se tisti del objekta, ki je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani ter vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedoumno izhaja, da gre v konkretnem primeru za nedovoljeno gradnjo v smislu določb ZGO-1. Iz zapisnika inšpektorja in priloženih skic ogleda, fotografij in izračuna površin izhaja, da je investitor na že navedenih zemljiščih zgradil objekt z štirimi etažami, pri čemer tudi po mnenju sodišča predstavlja prvo etažo klet, kljub temu da je tožeča stranka zazidala odprtino, prvotno namenjeno za uvoz na parkirišče, saj ima etaža tlak in strop in tako ne gre le za temeljenje, kakor skuša v tožbi predstaviti tožeča stranka. Kakor izhaja iz zapisnika inšpektorja je predmet obravnave le objekt tipa B z oznako številka 119 stoječ na parc. št. 664/33 in 664/34. Navedena gradnja predstavlja samostojen nelegalno zgrajen objekt, zato je odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna.

Glede na navedeno so vsi ugovori tožeče stranke, glede tega, da za postavitev osenčenja (pergole) in drugih dodatkov k osnovnemu objektu ni potrebno gradbeno dovoljenje, neutemeljeni. Glede kršitev določb 37. člena ZGO-1 sodišče pripominja, da so bili členi 37. - 39. črtani z novelo ZGO-1B. Neutemeljeni pa so tudi ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka, saj je bila izpodbijana odločba izdana že v drugem ponovljenem postopku in je tožeča stranka svoje ugovore, ki jih ponavlja tudi v tožbi, že uveljavljala v predhodnih postopkih in na samo odločitev o stvari ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.