Jedro

Tožena stranka je s Pravilnikom o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini določila, da v času opravljanja nalog v tujini, pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izrabi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Tožena stranka tožniku ne more odrekati pravice, ki mu jo je sama izrecno zagotovila. Tožena stranka tožniku ni omogočila izkoristiti tedenskega počitka, zato je tožnik upravičen do vtoževanega nadomestila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki naj tožniku plača znesek 4.788,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. 3. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je za 48,79 EUR višji tožbeni zahtevek (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne 1.154,05 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga po zakonitem zastopniku pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo drugi odstavek 53. člena ZSSloV, ki je specialni predpis. Delo pripadnikov Slovenske vojske (SV) na MOM je vezano na konkretni mandat in s tem povezane obveznosti, ki jih tožena stranka prevzame v zvezi z udeležbo v MOM s svojimi enotami, zato je treba upoštevati naravo mednarodnih operacij oziroma misij ter naravo dela na MOM. Pove, da je ta takšna, da iz objektivnih razlogov in same logike posamične mirovne operacije oziroma misije pripadnikom MOM ni mogoče vedno zagotoviti tedenskega počitka na način in v obsegu kot ga opredeljuje splošna delovnopravna zakonodaja. Zaradi tega opozarja na Evropsko Direktivo ES 2003/88/ES in Direktivo sveta 89/391/EGS, ki dopuščata odstopanje od sicer splošnih pravil za zagotavljanje tedenskega počitka. Določba 53. člena ZSSloV je bila v zakon umeščena ravno zaradi upoštevanja specifičnosti dela na MOM in z namenom, da se pravica do tedenskega počitka pripadnikov MOM deloma nekoliko zoži. Soobstajata namreč dve drugi pravici, ki zasledujeta enak cilj in namen kot pravica do tedenskega počitka, in sicer pravica do posebnega dopusta na MOM in poseben odmor v trajanju 96 neprekinjenih ur. Glede na to določbo ZSSloV tožena stranka meni, da tožniku za čas opravljanja nalog v tujini, če razmere in naloge tega ne bi dopuščale, ni bila dolžna zagotoviti dneva tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje se po njenem mnenju do pojma potrebnega počitka ni opredelilo, čeprav gre za nov pravni institut. Jezikovna razlaga določbe 53. člena ZSSloV pokaže, da je imel tožnik v spornem obdobju pravico do potrebnega počitka in ne do tedenskega počitka. Odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času misije prikrajšan za tedenski počitek, je materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pravnega vidika delovanja pripadnikov na MOM. Pritožba poudarja, da stalno in neprekinjeno delovanje tožnika na MOM ni posledica odrejanja odvečnih nalog, temveč gre za izvajanje pravnih obveznosti naše države, ki jih uokvirja Resolucija Varnostnega sveta 1244 kot lex specialis. Meni, da dikcija 53. člena ZSSloV nesporno določa, da se „potreben počitek na MOM zagotavlja glede na vrsto nalog in druge razmere“ in je zato pravica do tedenskega počitka na MOM v primerjavi s splošno ureditvijo praviloma nekoliko omejena oziroma celo izključena. Pritožba še poudarja, da pravice do tedenskega počitka oziroma 24-urnega počitka na misiji ni mogoče tolmačiti absolutno, torej da je pravica do počitka zagotovljena tudi v primerih, ko se je pripadnik moral udeležiti le postroja, čistiti orožje, vzdrževati opremo itd., bil pa je prost svojih siceršnjih zadolžitev. Pritožba nadalje opozarja, da je skladno z veljavno zakonodajo plača na misiji določena fiksno, zato je sodišče prve stopnje, s tem ko je tožniku priznalo nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka na misiji, zmotno uporabilo določila ZObr in Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, saj na tej podlagi pripadniku ne pripada plačilo za delo preko polnega delovnega časa, zato tožniku posledično ne pripada plačilo za morebitno dejansko delo na sedmi dan v tednu in tudi ne odškodnina v višini takega plačila, saj je prejel plačilo za vsak dan v mesecu, ko se je nahajal na misiji in na posebnem dopustu. Navaja še, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri zavzetju stališča, da gre po temelju za posebno vrsto odškodnine, pri tem pa ni ugotavljajo elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, po drugi strani pa je tožniku priznalo pravico do odškodnine za vtoževane dni domnevno neizrabljenih dni tedenskega počitka, čeprav je za vsak mesec v spornem obdobju prejel plačo v enaki višini za 30 dni. Po njenem mnenju je za sporno obdobje sodišče tako dejansko priznalo tožniku plačilo za delo v višjem znesku od določenega v Uredbi, le da je zameglilo dosojeni znesek pod pojmom odškodnina, čeprav gre po teoriji in sodni praksi lahko le za nadomestilo. Sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev nepravilno oprlo na Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, ki bi lahko postal pravnoveljaven le v primeru predhodne objave v Uradnem listu. Ker Pravilnik ni bil objavljen, po njenem mnenju nima pravnih učinkov in ga sodišče ne bi smelo uporabiti, pri tem pa se sklicuje na sodno prakso opr. št. Pdp 813/2012. Zatrjuje tudi neskladnost navedenega Pravilnika z določbo 53. člena ZSSloV, ki je kasnejši in višji predpis. Trdi, da je sodišče sprejelo dokazno oceno le z enostranskim upoštevanjem navedb tožeče stranke z njene strani predlaganih dveh sodelavcev A.A. ter B.B., ne pa z upoštevanjem izpovedi tožniku nadrejenega C.C. Nasprotuje zaključku, da tožena stranka ni predložila listinskega dokaza o zagotovitvi tedenskega počitka tožniku, saj tožena stranka lahko prosto izbere dokazna sredstva, s katerimi dokazuje svoje trditve, in ena dokazna sredstva nimajo manjše dokazne vrednosti od drugih. Opozarja na materialnopravno normo 53. člena ZSSloV, ki govori o potrebnem počitku in ne o tedenskem počitku. Meni, da ni odločilno, da je moral biti tožnik dosegljiv tudi med rekreacijo ali ko je bil v kavarni. Dalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo število prostih dni, saj je štelo, da gre za 21 dni neizrabljenega tedenskega počitka. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo, da je bil tožnik 22 dni na izrabi posebnega dopusta v Republiki Sloveniji, napačen pa je izračun, da bi mu morala zagotoviti 21 dni tedenskega počitka (število dni, ko je bil tožnik prisoten na misiji : 7). Dalje navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora zastaranja tožene stranke, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Uveljavlja še, da formula za izračun nadomestila odškodnine ni primerna zaradi pripadajoče fiksne plače za celoten mesec dela, zaradi česar je bilo tožniku napačno prisojeno nadomestilo, ki presega znesek njegove plače. Ne strinja se niti s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožniku škoda nastala z dnem vrnitve z misije, zaradi česar bi moralo upoštevati 5-letni zastaralni rok, pri čemer je zahtevek za nadomestilo zaradi onemogočenih prostih dni v mesecu v oktobru 2009 zastaral s koncem novembra 2014, enako pa velja za ostale mesece. Tožena stranka tudi izpostavlja, da tožniku ni nastala premoženjska škoda, saj se mu premoženje, ki ga je imel pred škodnim dogodkom, zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka ni zmanjšalo, utrpel pa tudi ni izgube na dohodku, torej mu škoda sploh ni nastala. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka v plačilo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Na podlagi izpovedi zaslišanih prič, listinskih dokazov v spisu in dejstva, da tožena stranka ni predložila nobenih listinskih dokazov, iz katerih bi izhajalo drugače, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik na misiji ni imel možnosti koristiti tedenskega počitka. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka za tožnika tedenskega počitka niti ni predvidevala, saj so vsi zaslišani izpovedali, da s to pravico v času misije niso bili seznanjeni.

7. Pritožbeno sodišče se glede pravice do nadomestila zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka vojaka na mednarodni misiji sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki izhaja tudi iz stališč, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka je na ravni Evropske unije (EU) urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom (v nadaljevanju: Direktiva). Namen tega usklajevanja na ravni Unije glede organizacije delovnega časa je zagotavljanje boljše zaščite varnosti in zdravja delavcev, tako da se jim zagotovi pravica do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega, in do primernih odmorov ter da se določi zgornja meja tedenskega delovnega časa. Sodišče Evropske Unije je glede tega večkrat zavzelo stališče, da pojmov „delovni čas“ in „počitek“ v smislu Direktive ni mogoče razumeti glede na določbe različnih ureditev držav članic, ampak da sta to pojma prava Skupnosti, ki jih je treba opredeliti glede na namen Direktive. Prav tako je tudi večkrat poudarilo, da so določbe Direktive glede maksimalnega delovnega časa in minimalnega počitka, pravila socialnega prava Skupnosti posebnega pomena, ki jih mora uživati vsak delavec kot minimalne zahteve, potrebne za zagotavljanje njegove varnosti in zdravja. Pravica do minimalnega počitka je torej pomembna pravica delavca, ki se lahko omeji ali izključi le v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji.

8. Glede tedenskega počitka Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. – ZDR) v skladu s 5. členom Direktive določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl. – ZObr) v 97f. členu vsebuje podobno določbo, s tem da uporabi besedo „praviloma“. Zakon o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. – ZSSloV) pa v drugem odstavku 53. člena glede opravljanja vojaške službe izven države določa, da mora nadrejeni poveljnik omogočiti pripadnikom potreben počitek, glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Navedene zakonske določbe so pri toženi stranki za pripadnike stalne sestave Slovenske vojske pri opravljanju nalog v zvezi z obveznostmi Republike Slovenije, sprejetih v mednarodnih organizacijah, konkretizirane s Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju: Pravilnik), v katerem je tožena stranka določila, da v času opravljanja nalog v tujini, pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge (drugi odstavek 8. člena Pravilnika).

Sicer drži, da v času sprejema Pravilnika, določba 53. člena ZSSloV še ni veljala, vendar pa to dejstvo na njegovo veljavnost ne vpliva. S sprejemom ZSSloV namreč Pravilnik ni bil izrecno razveljavljen, prav tako pa drugi odstavek 8. člena Pravilnika ni v nasprotju z določbo 53. člena ZSSloV, kakor tudi ne z ZObr ali Resolucijo Varnostnega sveta OZN št. 1244, kakor zatrjuje tožena stranka. Drugi odstavek 53. člena ZSSloV potrebnega počitka ne definira, na podlagi Pravilnika tožene stranke pa je treba zaključiti, da je tak potreben počitek v tožnikovem primeru en dan na teden. Tožena stranka tožniku ne more odrekati pravice, ki mu jo je sama izrecno zagotovila. Pri tem je nepomembno, ali je bil Pravilnik objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije ali ne. Gre za akt, ki ga je tožena stranka kot delodajalec sprejela za ureditev pravic njenih delavcev oziroma za vrsto internega akta delodajalca.

9. Pa tudi sicer je potrebno poudariti, da je, glede na pomembnost pravice do minimalnega počitka, ta lahko omejena ali celo izključena zgolj izjemoma in v posebnih okoliščinah. Tožena stranka zgolj teoretično navaja okoliščine, ki naj bi opravičevale izključitev tožnikove pravice do tedenskega počitka, ki mu jo je s Pravilnikom zagotovila, ne pojasni pa, zaradi katerih konkretnih (izrednih) okoliščin tožniku v določenem tednu niti kasneje na misiji minimalnega tedenskega počitka ni mogla omogočiti. Nasprotno - ugotovljeno je bilo, da tožena stranka za tožnika tedenskega počitka že vnaprej sploh ni predvidela, čeprav bi to v skladu s Pravilnikom morala storiti.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je določba 53. člena ZSSloV lex specialis, saj naj bi bilo to določilo v zakon umeščeno ravno zaradi upoštevanja specifičnosti dela v misijah in z namenom, da se pravica do tedenskega počitka pripadnikov misij nekoliko zoži. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi oprlo na pravilno materialno pravno podlago, iz katere izhaja, da pripada tudi pripadniku stalne sestave v času opravljanja nalog v tujini 24 ur oziroma en dan tedenskega počitka. Oprlo se je na določbo 156. člena ZDR, na določbi drugega in tretjega odstavka 97.f člena ZObr, na določbo 53. člena ZSSloV ter 8. člena Pravilnika in ugotovilo, da tudi iz Direktive 2003/88/ES ne izhaja, da bi šlo za kakršnokoli izjemo, ker določa, da je treba delavcem zagotoviti tedenski počitek ter da države članice sprejemajo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico najmanj 24 ur neprekinjenega počitka. Ta direktiva je glede na Direktivo Sveta 89/391/ EGS z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu kasnejši in bolj specialen predpis, zato jo je treba uporabiti, inkorporirana pa je v ZDR. Tako je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo materialno pravno podlago, na podlagi katere je tožnik upravičen do tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je resolucija Varnostnega sveta 1244 lex specialis, saj ta določb o tedenskem počitku nima in glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da je z dikcijo »potreben počitek na MOM glede na vrsto nalog in druge razmere«, pravica do tedenskega počitka na misijah v primerjavi s splošno ureditvijo praviloma nekoliko omejena ali celo izključena.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je plača na misiji določena fiksno, in je ravno na podlagi te fiksno določene plače ugotovilo višino nadomestila, do katerega je tožnik upravičen, ker mu tožena stranka ni omogočila izkoristiti 21 dni tedenskega počitka. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) je bila sprejeta na podlagi 98.c člena ZObr ter prvega odstavka 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZSPJS). Po prvem odstavku 98.c člena ZObr pripadniku pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše vlada, po drugem odstavku istega člena pa se plača pripadniku obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal 174 ur mesečno. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je imel tožnik plačane vse dni, ko je bil na misiji in da zato ni upravičen do nadomestila oziroma odškodnine za dni, ko ni mogel izkoristiti tedenskih počitkov.

12. Višina odškodnine je določena v višini nadomestila, zato ne gre za klasično odškodnino za premoženjsko škodo, kot to skuša prikazati tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je samo višino prikrajšanja tožnika pravilno izračunala, postopek izračuna pa je tudi natančno obrazložila, zaradi česar je treba pritožbene navedbe o nepravilnosti izračuna zavrniti kot neutemeljene. Neutemeljena je tudi splošna pritožbena navedba, da tožniku ne pripada odškodnina/nadomestilo za 21 dni tedenskega počitka, saj tožena stranka ne navaja, kakšen način izračuna števila dni neizrabljenega tedenskega počitka pa bi bil ustrezen. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ugovor tožene stranke o zastaranju glavnice, za svojo odločitev pa je navedlo ustrezne razloge. Tožniku škoda še ni mogla nastati, dokler je bil na misiji, saj mu je nastala šele po vrnitvi v domovino, ker takrat tedenskega počitka za čas sodelovanja na misiji ni več mogel koristiti.

13. Pritožnica izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter predloženih listin. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnika ter prič A.A., B.B. in D.D. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

14. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).