Jedro

Vprašanje valorizacije je pravno vprašanje. Sodišče jo mora opraviti po uradni dolžnosti. Če se stranki ne dogovorita za način valorizacije, tudi tega izbere sodišče samo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. spremeni tako, da se znesek: „7.483,70“ zniža na znesek: „7.370,30 EUR“ v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 7.483,70 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.4.2012 in pravdne stroške v višini 374,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče ni upoštevalo valorizacije izplačanega dela odškodnine v višini 2.700,00 EUR z dne 15.2.2012 in tega ni pojasnilo. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in napačna uporaba materialnega prava. Vprašanje valorizacije je stvar materialnega prava. Opraviti jo mora sodišče samo. Navedeni so bili bistveni podatki o višini in datumu plačila. Znesek je treba valorizirati zaradi ugotovitve realne vrednosti v času sojenja. Odločeno je tudi preko meja tožbenega zahtevka. Sodišče je prisodilo več kot je zahteval tožnik. Zahteval je 9.783,70 EUR, sodišče je njegovo škodo ocenilo na 10.183,70 EUR. Odštelo je 2.700,00 EUR in mu prisodilo še 7.483,70 EUR. Previsoko je odmerjena odškodnina za skaženost. Ta ni tako huda, kot jo je prikazala tožeča stranka, saj ne vzbuja posebnega zgražanja pri tretjih osebah. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev. Valorizacija ni potrebna. Upoštevana so merila v času plačila in ne današnja. Plača se ni dvignila toliko, kot je znašala inflacija. Prisojeno je v okviru postavljenega zahtevka. Za skaženost je odmerjena primerna odškodnina. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje denarno odškodnino za nematerilno in materialno škodo iz škodnega dogodka z dne 27.5.2011, ko se je tedaj 23-letni tožnik kot voznik motornega kolesa telesno poškodoval v prometni nesreči. Ni bilo sporno, da mu tožena stranka odgovarja za škodo na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe po pogojih Pg – aass -+/086. Prav tako ni bilo sporno dejstvo, da mu je zanjo nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 2.700,00 EUR izplačala že pred pravdo.

6. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Res je tožnikovo skupno škodo ocenilo na 10.183,70 EUR, kar je več, kot je vtoževal (9.783,70 EUR). Toda pritožba primerja neprimerljiva zneska. Prezre, da je tožnik v tožbi najprej ocenil svojo celotno škodo, in sicer na 12.483,83 EUR (4.000,00 EUR za telesne bolečine, 1.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 1.500,00 EUR za skaženost – skupaj za nepremoženjsko škodo 7.000,00 EUR – ter za premoženjsko škodo še 5.483,00 EUR). Glede na že izplačanih 2.700,00 EUR pa je v pravdi vtoževal le še razliko v višini 9.7893,70 EUR. V okviru tako podane trditvene podlage in postavljenega tožbenega zahtevka je zato tudi sodišče pravilno najprej ocenilo škodo po posameznih oblikah škode, jo skupno ocenilo na 10.183,70 EUR (za telesne bolečine v višini 4.000,00 EUR, za skaženost 700,00 EUR – skupaj za nepremoženjsko škodo 4.700,00 EUR – ter za premoženjsko škodo v višini 5.483,00 EUR). Od tega zneska je odštelo plačani nesporni del odškodnine 2.700,00 EUR in v okviru postavljenega tožbenega zahtevka tudi samo dosodilo le še razliko v višini 7.370,30 EUR. Očitane bistvene kršitve 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni. Primerjati je mogoče le oceno celotne škode v tožbi (12.483,00 EUR) in v sodbi (10.183,70 EUR) ter tožbeni zahtevek, ki je upošteval delno plačilo in zahteval le še razliko do celotne škode (9.783,70 EUR) z dosojenim zneskom, ki upošteva enak princip (7.370,30 EUR). Ta primerjava pokaže, da prekoračitve tožbenega zahtevka ni.

7. Za pritožbo je sporno dosojena odškodnina za skaženost v višini 700,00 EUR, medtem ko odškodnine za telesne bolečine (4.000,00 EUR) in za premoženjsko škodo (5.483,00 EUR) ne izpodbija.

8. Sodišče je na podlagi izvedeniških mnenj, fotografij v spisu in lastnega zaznavanja ugotovilo, da ima tožnik po poškodbi spremenjeno obliko nosu, ki je objektivno gledano kozmetični defekt (zadebeljen in asimetričen nos), ter 5 centimetrov dolgo in 5 milimetrov široko brazgotino na sprednji strani desnega stegna, ki je vidna na pogovorni razdalji, kadar je ta del telesa odkrit (razlogi v točki 23 sodbe). Drži torej, da v objektivnem smislu ne gre za hujše spremembe v tožnikovi zunanjosti. Vendar se je sodišče z njegovim zaslišanjem zanesljivo prepričalo, da ga obe spremembi (zlasti na nosu) motita in da je zaradi spremenjenega videza prizadet. Skladno s 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo poleg objektivnega merila (razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami) upošteva tudi subjektivno merilo. Upoštevati je treba konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in mu glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin zaradi skaženosti s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ko gre v objektivnem smislu za manjšo škodo, tožnikovo duševno trpljenje pa je kljub temu znatno in bo glede na njegovo mladost dolgotrajno, je sodišče obe merili upoštevalo primerno. Za dosojeno odškodnino v višini 700,00 EUR mu je namenilo primerno zadoščenje, zato je ni treba zniževati. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena.

9. Pritrditi ji je le v delu, ko opozarja, da bi moralo sodišče nesporno delno plačilo v višini 2.700,00 EUR valorizirati. Tožena stranka je ugovor upoštevanja valorizirane vrednosti podala v odgovoru na tožbo. Kljub temu je sodišče materialnopravno zmotno od priznanega zneska odštelo le nominalni znesek – 2.700,00 EUR plačane odškodnine.

10. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ). S tem se zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine. Z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, pač pa predvsem, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala in v kakšnem še obstaja. Po ustaljenih stališčih sodne prakse je treba to v pravdi ugotoviti z valorizacijo (II Ip 738/2007 z dne 28.2.2008 in sklep II Dor 141/2010 z dne 9.6.2010 z navedenimi še drugimi odločbami VS RS.

11. Pravilna je pritožbena navedba, da je vprašanje valorizacije pravno vprašanje. Sodišče jo mora opraviti po uradni dolžnosti. Če se stranki ne dogovorita za način valorizacije, tudi tega izbere sodišče samo. Ker v obravnavanem primeru v podatkih spisa ni podatkov o morebitnem sporazumu strank glede izbire metode valorizacije, jo je pritožbeno sodišče opravilo na podlagi gibanja indeksov cen življenjskih potrebščin. Ta zagotavlja objektivni odraz cen v valorizacijskem obdobju in se uporablja kot merilo inflacije (VS RS II Ips 79/2007).

12. Pri izračunu je upoštevalo tožbene navedbe, da je tožnik prejel nesporni znesek dne 17.2.2012. Dokazov o nakazilu dne 15.2.2012 namreč tožena stranka ni predložila. Zato je bilo treba upoštevati priznani datum plačila. Po izračunu pritožbenega sodišča znaša valorizirana vrednost zneska 2.700,00 EUR, plačanega 17.2.2012, na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje (13.11.2014) 2.813,40 EUR. Od odmerjenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo 4.700,00 EUR je odštelo ta znesek in tožeči stranki za nepremoženjsko škodo dosodilo 1.886,60 EUR. Ob upoštevanju dosojenega zneska za premoženjsko škodo 5.483,70 EUR je tožena stranka dolžna plačati tožeči še 7.370,30 EUR namesto prvotno dosojenega zneska 7.483,70 EUR.

13. V tem obsegu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Dosojena odškodnina se je znižala le za 113,40 EUR, kar ni bistveno vplivalo na uspeh strank v postopku. Zato sprememba odločbe o glavni stvari ni terjala posega v odločitev glede stroškov postopka na prvi stopnji.

15. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Minimalen pritožbeni uspeh tožene stranke ne opravičuje povračila njenih pritožbenih stroškov. Po drugi strani tudi tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bila v celoti uspešna, v ostalem pa njene navedbe niso pripomogle k odločanju na drugi stopnji. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.