Jedro

Po naravi stvari je mogoče preveriti izjave prosilcev za mednarodno zaščito glede nevarnosti, da bi bili v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, le tako, da tožena stranka v presojo vključi podatke o stanju v državi, v katero bi se tožniki v primeru zavrnilne odločbe morali vrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ugodilo tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 5. 2009, to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena v zvezi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ po izvedenem rednem postopku zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ter odredila, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo v sedmih dneh po pravnomočnosti odločbe.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer delno pritrdilo ugotovitvam in dokazni oceni tožene stranke v njeni odločbi, vendar je presodilo, da te ugotovitve ne zadoščajo za sprejeto dokazno oceno, da odrasla prosilca nista izkazala svoje splošne verodostojnosti v smislu 21. člena ZMZ in da zato pri odločanju o njuni prošnji ni bilo treba pridobiti in upoštevati informacije o izvorni državi.

3. Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja pritožbena razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba zavrne ter podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov:

6. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče že odločalo, in sicer je s sodbo I Up 425/2009 z dne 7. 10. 2009 ugodilo pritožbi tožene stranke, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje z dne 19. 8. 2009 pa spremenilo tako, da je tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 5. 2009 zavrnilo.

7. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-292/09-9, Up 1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 odločilo, da se tretji odstavek 22. člena ZMZ razveljavi. Ker je navedena sodba Vrhovnega sodišča z dne 7. 10. 2009 temeljila na določbi tretjega (v času odločanja četrtega) odstavka 22. člena ZMZ, za katero je Ustavno sodišče presodilo, da ni v skladu z 18. členom Ustave, je Ustavno sodišče ugodilo ustavni pritožbi tožnikov, razveljavilo navedeno sodbo Vrhovnega sodišča ter zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

8. Tožena stranka v postopku ugotavljanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite tožnikom ni ugotovila njihove splošne verodostojnosti. Zato ni preverjala informacij o Mongoliji (iz katere naj bi tožniki prišli v Slovenijo) in o Kitajski (v katero naj bi bili tožniki izgnani iz Mongolije) pred odločanjem o zavrnitvi njihove prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Ker torej tudi odločba tožene stranke z dne 20. 5. 2009, ki jo je sodišče prve stopnje v upravnem sporu s svojo sodbo I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009 odpravilo, temelji na z ustavno odločbo razveljavljeni določbi tretjega (v času odločanja četrtega) odstavka 22. člena ZMZ, je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje o odpravi te odločbe pravilna iz razlogov, ki jih navaja v svoji odločbi z dne 20. 10. 2011 Ustavno sodišče. 9. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku pred ponovno odločitvijo o prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite pridobiti informacije o izvorni državi iz 8. in 9. alineje 23. člena ZMZ. Odločitev o prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite (zlasti statusa subsidiarne oblike zaščite) mora namreč vsebovati tudi presojo, ali bo prisilna odstranitev povzročila ogroženost njihovega življenja ali svobode ter ali bodo v primeru vrnitve v izvorno državo v tej državi izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Po stališču Ustavnega sodišča v navedeni odločbi z dne 20. 10. 2011 je po naravi stvari mogoče preveriti izjave prosilcev za mednarodno zaščito glede nevarnosti, da bi bili v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, le tako, da tožena stranka v presojo vključi podatke o stanju v državi, v katero bi se tožniki v primeru zavrnilne odločbe morali vrniti.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje iz zgoraj navedenih razlogov.