Jedro

Obtoženec je ob enakih razmerah izvrševal obe kaznivi dejanji pred in po dopolnjenem 14. letu oškodovanke, pri čemer je šlo v obeh primerih za istovrstno kriminalno dejavnost, ki se je ponavljala v relativno kratkih časovnih obdobjih, ob izkoriščanju iste priložnosti in ob enakem enotnem naklepu, zato je pritožbeno sodišče ravnanje obtoženca v celoti opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi obtoženčevih zagovornikov in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da je obtoženec

I. k r i v , da je spolno občeval in storil druga spolna dejanja s slabotno osebo drugega spola, ki še ni bila stara 14 let, tako, da je zlorabil njeno stanje, zaradi katerega se ni mogla upirati, dejanja pa so bila storjena v nadaljevanju s tem, da je od 23.4.1992 do septembra 2000 v stanovanjski hiši v Kranju, Kokršni log 19, z namenom zadovoljitve spolnega nagona najmanj enkrat tedensko storil nad sestrično T. P., roj. 15.12.1983, različna spolna dejanja in sicer jo je najprej otipaval po prsih in spolovilu, jo prijel za roko ter jo dal na svoje spolovilo, da ga je masturbirala, jo lizal po spolovilu, od septembra 1993 jo je tudi prijel za glavo ter jo potisnil k svojemu spolnemu udu, da ji je občeval v usta, od septembra 1996 dalje je s P. najmanj enkrat tedensko tudi spolno občeval, najmanj enkrat tedensko pa je z njo spolno ali oralno občeval tudi od 15.12.1997 do septembra 2000, pri čemer je ves čas zlorabljal njeno stanje, ko se mu zaradi pretekle spolne zlorabe, ki je trajala od leta 1989 dalje, ni mogla upirati, njen odpor pa je strl tudi tako, da ji je že na začetku zagrozil, da bo o dejanjih povedal njenim staršem, s tem je storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let po čl. 103/II in I Kazenskega zakona Socialistične Republike Slovenije (KZ RS) v nadaljevanju v zvezi s čl. 3/II Kazenskega zakonika (KZ),

II.

kaznivo dejanje pod III v izpodbijani sodbi se pravno opredeli tako, da je obtoženec storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let po čl. 103/II in I KZ RS v nadaljevanju v zvezi s čl. 3/II KZ,

III.

Obtožencu se za spremenjeno kaznivo dejanje v škodo T. P. po čl. 103/II KZ RS določi kazen 5 (pet) let zapora, za kaznivo dejanje v škodo U. K. se po čl. 103/II KZ RS določi kazen 4 (štiri) leta zapora, po čl. 47/II tč. 2 KZ se obtožencu izreče e n o t n a k a z e n 8 (osem) let in 6 (šest) mesecev zapora,

IV.

v preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo pod I in III spoznalo obtoženca za krivega dveh kaznivih dejanj po čl. 183/II in I KZ v nadaljevanju, za kateri mu je za vsako določilo kazen štiri leta zapora, pod II pa ga je spoznalo za krivega zaradi kaznivega dejanja po čl. 182/I KZ v nadaljevanju in mu določilo kazen dve leti zapora ter mu izreklo enotno kazen devet let in deset mesecev zapora.

Oškodovanko T. P. je napotilo s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo in odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Zoper sodbo sta vložila pritožbo obtoženčeva zagovornika odvetnika F. in M. G. iz vseh pritožbenih razlogov po 370. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z oprostitvijo obtoženca, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma uporabo druge pravne kvalifikacije in izrek milejše kazenske sankcije.

Višja državna tožilka S. P. je v pisnem predlogu, ki je bil posredovan tudi obtožencu in njegovima zagovornikoma, predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in natančno ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze, svoje zaključke prepričljivo obrazložilo in z gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, spoznalo obtoženca za krivega kaznivih dejanj v škodo obeh oškodovancev.

Nobenih pomislekov ni v zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z dejanskim stanjem in so neutemeljene pritožbene navedbe, ki izpodbijajo verodostojnost oškodovanke T. P. zaradi tega, ker je nekaj časa uživala trde droge, sodišče pa naj bi ji postavljalo tudi sugestivna vprašanja. Sodišče je utemeljeno ocenilo izpovedi obeh oškodovancev kot verodostojni glede na to, da sta ves čas postopka izpovedovala enako, pač pa sta zlorabo doživljala vsak od njiju na njun lasten način. Oškodovanka je zaradi posledic zlorab prišla v stik s številnimi strokovnimi delavkami in je o svojih doživetjih pripovedovala vidno prizadeta, medtem ko oškodovanec o doživetem, razen v kazenskem postopku, ni želel govoriti. Iz izvedenskega mnenja prof. dr. M. T., katerega je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot strokovno neoporečno in ga sprejelo v celoti, je razvidno, da je oškodovanka bila zaradi ravnanja obtoženca v strašni stiski, v času svojega razvoja pa je izkazovala vrsto značilnosti, ki so posledica spolne zlorabe in doživljanj čustvene stiske ob tem, bila je anoreksična, psihosomatsko naravnana, pri njej se je razvila simptomatika motenj hranjenja, do svojega telesa je čutila odpor ter imela izrazito negativno samopodobo, zaradi česar je večkrat poskušala narediti tudi samomor, droge pa je jemala z namenom, da bi pozabila dejanje. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da naj bi bila zlorabljena tudi s strani starejših sosedov, kar je povedala tudi A. A. in D. K., vendar pa je zlorabo s strani obtoženca tako natančno opisala, da je logičen zgolj zaključek, da si stvari ni izmišljala, kot so potrdili tudi izvedenka in zaslišane priče, niti se dogodki niso prekrivali, kar bi bilo sicer možno, kot je razvidno iz izvedenskega mnenja ter ni dvoma, da je obtoženec dejansko ravnal tako, kot je izpovedala. Njena izpoved je skladna tudi z izpovedbo U. K., ki je skozi ključavnico opazoval ravnanje obtoženca v nekaterih primerih. Pritožbene navedbe, da naj bi bila vsa dejanja naprtena obtožencu, čeprav naj ne bi vseh izvršil, so po oceni pritožbenega sodišča zato neutemeljene, kot tudi domnevno postavljanje sugestivnih vprašanj oškodovanki, saj vprašanju, ki ga izpostavljata pritožnika, te lastnosti ni mogoče pripisati.

Po oceni pritožbenega sodišča so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da obtoženec nad oškodovancema ni izvajal nobenega nasilja in da oškodovancev ni mogoče obravnavati kot slabotni osebi. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je obtoženec bratranec obeh oškodovancev devet let starejši od njiju in je tako nedvomno za oba predstavljal tisto starejšo, večjo in močnejšo osebo, kar mu je dajalo potrebno avtoriteto, da je dejanja lahko izvršil. Oba oškodovanca sta tudi izrecno izpovedala o grožnjah in sili, ki jo je pri tem uporabljal, oškodovanki je grozil, da bo povedal njenim staršem, kaj počne z njim, če ga ne bo ubogala, grozil ji je, da bo kaj naredil njeni materi in da ji itak nihče ne bo verjel, zaradi groženj da bo to počel z mlajšimi bratranci v hiši, če se mu bo upirala, pa se je končno odločila, da mora to preprečiti in povedala, kaj se z njo dogaja. Zoper oškodovanca je uporabil tudi silo, kot je izpovedal sam. Zloraba je trajala izjemno dolgo, toliko časa, da se ji oškodovanca nista mogla upreti, saj se je začela že, ko sta bila še v mali šoli, storjena je bila v hiši, kjer so živeli vsi skupaj, oba oškodovanca pa doma očitno nista imela ustrezne podpore ter je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta se obtoženca bala. Glede na vso navedeno specifiko odnosov in njihovo dolgotrajnost, razvidno iz tega, da je obtoženec, ki je bratranec oškodovancev, živel z njima v isti hiši, zato tudi natančno vedel, koliko sta stara, glede na svojo starost jima je predstavljal avtoriteto, kot je poudarjeno že zgoraj, od njiju je bil tudi fizično močnejši, zaradi česar mu nista mogla nuditi ustreznega odpora, je po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila oba oškodovanca slabotni osebi.

Pritožbene navedbe, da je ravnanje obtoženca v škodo oškodovanke potrebno opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, pa so po oceni pritožbenega sodišča utemeljene. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec ob enakih razmerah obe kaznivi dejanji izvrševal pred in po dopolnjenem 14. letu oškodovanke, pri čemer je šlo v obeh primerih za istovrstno kriminalno dejavnost, ki se je ponavljala v relativno kratkih časovnih obdobjih, ob izkoriščanju iste priložnosti in ob enakem enotnem naklepu, zato je potrebno ravnanje obtoženca v celoti opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let in ne po čl. 183/II in I KZ in 182/I KZ, kot je obtoženčevo ravnanje opredelilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in s tem kršilo kazenski zakon v obtoženčevo škodo. Tako v Kazenskem zakoniku Socialistične Republike Slovenije v čl. 103/II, kot tudi v Kazenskem zakoniku v čl. 183/II je sicer določena kazen zapora najmanj treh let, vendar pa čl. 103/II KZ RS določa kot element kaznivega dejanja slabotno osebo, ki še ni stara 14 let, medtem ko spremembe KZ, ki veljajo od 23.4.1999, določajo starost 15 let, s tem pa je ta zakon za obtoženca strožji. II. odst. 3. čl. KZ izrecno določa, da se uporablja zakon, ki je milejši za storilca, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon enkrat ali večkrat spremeni, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pravno opredelilo ravnanje obtoženca v škodo obeh oškodovancev kot dve nadaljevani kaznivi dejanji po čl. 103/II in I KZ RS.

Po oceni pritožbenega sodišča tudi v nobenem pogledu ni vprašljiva obtoženčeva prištevnost. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ki je obtoženca pregledala in tudi glede na samo naravo kaznivih dejanj in način storitve ugotovila, da je obtoženec v času, ko je bil še mladoletnik, razmišljal, da je to, kar počne z oškodovancema, igra, pri čemer je sam povedal, da je enkrat potrebno s to igro prekiniti, po 18. letu pa se lastnosti, ki so značilne za njegovo osebnost, sicer kažejo še vedno, vendar z leti vedno manj in je zaključila, da je bil obtoženec manj sposoben razumeti dejanje, njegove sposobnosti razumevanja so bile omejene, vendar pa ne bistveno, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe in zaključilo, da je obtoženec ravnal z direktnim namenom ter da je razumel pomen svojih dejanj in imel v oblasti svoje ravnanje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi obtožencu izrečeno kazensko sankcijo in ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in natančno ugotovilo vse relevantne okoliščine. Pravilno je upoštevalo kot obteževalne okoliščine obtoženčevo vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj in hude posledice, ki jih je njegovo ravnanje pustilo na obeh oškodovancih, oškodovanka se mora zaradi njih še vedno zdraviti in kot je navedeno že zgoraj, je zaradi obtoženčevega ravnanja nekaj časa jemala celo heroin, kar je sicer opustila, vendar je njeno stanje še danes tako kritično, da po oceni izvedenke ni bila sposobna za zaslišanje na glavni obravnavi. Tudi oškodovanec ima posledice zaradi obtoženčevih dejanj, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj o dejanju, razen v kazenskem postopku, sploh ni hotel govoriti in svojih težav noče zaupati strokovnim delavcem. Sodišče prve stopnje je kot olajševalno okoliščino upoštevalo obtoženčevo nekaznovanost. Zaradi spremembe obtoženčevega ravnanja v škodo oškodovanke v eno samo nadaljevano kaznivo dejanje, kar je obtožencu v korist, je pritožbeno sodišče obtožencu ob upoštevanju tudi posebnosti njegove osebnosti in glede na vse ostale ugotovljene okoliščine določilo kot primerno kazen pet let zapora in mu nato ob upoštevanju primerne določene kazni štirih let zapora za ravnanje v zvezi z oškodovancem izreklo kot primerno enotno kazen osem let in šest mesecev zapora.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v zgoraj navedenem obsegu delno ugodilo pritožbi obtoženčevih zagovornikov, delno pa po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo, v preostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je delno ugodilo pritožnikoma, v skladu z določilom II. odst. 98. čl. ZKP tudi ni določilo plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka.