Jedro

Začasna odredba po 62. členu v skladu z 69. členom ZUS je predvidena le v upravnem sporu, ki je začet s tožbo, vloženo po 3. odstavku 1. člena ZUS, pa še to le v primeru, če je z njo izpodbijano dejanje, ki še traja (3. odstavek 62. člena ZUS). Začasni odredbi po 1. in 2. odstavku 69. člena ZUS sta vezani na tožbo in odločbo, izpodbijano v istem upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 252/99-14 z dne 19.10.2000.

Obrazložitev

V tem upravnem sporu je izpodbijana odločba z dne 3.12.1998, s katero je tožena stranka zavrnila predlog obeh tožnikov za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 29.1.1996. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi zavezanca Mestne občine Ljubljana in o pritožbi B.N., vlagatelja zahteve za denacionalizacijo premoženja pok. J.M. zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 30.5.1995 o denacionalizaciji dela nepremičnine, vpisane v z.k. vl. št. 101, k.o. T. Tožba zoper odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, je bila zavrnjena s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 252/99-8 z dne 2.8.2000. S pritožbo zoper to sodbo sta tožnika zahtevala še, "da naslovno sodišče po 3. odstavku 62. člena v zvezi z 69. členom ZUS po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanih denacionalizacijskih odločb EU Ljubljana z dne 30.5.1995 in tožene stranke z dne 29.1.1996 do izdaje pravnomočne sodne odločbe v predmetnem upravnem sporu in v upravnem sporu pred VS RS v Ljubljani, opr. št. I Up 226/00." Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo. Po presoji upravnega sodišča zahtevane začasne odredbe, ob upoštevanju 1. odstavka 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS), v tem upravnem sporu, v katerem je izpodbijana odločba tožene stranke z dne 3.12.1998, ni mogoče izdati. Zahtevala sta namreč odložitev izvršitve druge odločbe tožene stranke (in odločbe upravne enote Ljubljana), ki ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

V pritožbi, ki jo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov tožnika navajata, da je upravno sodišče ravnalo samovoljno in mimo zahtevka ter v nasprotju s postopkom in rokom, določenim za zahtevke iz 3. odstavka 1. člena ZUS v 62. členu ZUS. Navajata, da sta zahtevala izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena in 62. člena ZUS zaradi dolgotrajnosti postopka. Menita, da bi moralo sodišče izdati začasno odredbo po uradni dolžnosti že na začetku upravnega spora, če ni bilo sposobno odločiti o zahtevku iz 3. odstavka 1. člena ZUS brez odlašanja. Ker ni tako ravnalo, je kršilo njune človekove pravice, ker se s tem preprečuje pošteno in hitro sodno varstvo. Ni res, da je predmet spora le odločba o zavrnitvi predloga za obnovo postopka in da v tem upravnem sporu ne izpodbijata denacionalizacijske odločbe, ki še ni postala pravnomočna, saj jo izpodbijata poleg tožnikov v upravnem sporu št. U 800/98 (I Up 226/00) tudi obe stranki v denacionalizacijskem postopku (upravna spora pod št. U 434/96 in U 506/96, ki še nista končana). Odložitev izvršbe po 1. odstavku 69. člena v zvezi s 30. členom ZUS in začasno zavarovanje stanja glede spornega predmeta po 2. odstavku 69. člena ZUS sta dva ločena pojma in ju sodišče ne bi smelo zamenjati ali izenačevati. Sodišče ni upoštevalo dejstev, da se tožnikoma jemljeta stanovanji, ki ju uporabljata, da v denacionalizacijskem postopku nista mogla in smela z ustreznimi pravnimi sredstvi doseči zavrženja zahteve za denacionalizacijo, čeprav odvetnik Z.R. za vložitev zahteve ni imel pooblastila B.N., ki je tujec iz Južnoafriške republike in je med postopkom že umrl, poleg tega pa s pokojno lastnico ni bil v nobenem sorodstvenem razmerju. Predlagata, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da v skladu z 62. členom in 2. odstavkom 69. člena ZUS samo, po uradni dolžnosti, izda potrebno začasno odredbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje na naroku pred spremenjenim senatom.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predvsem pritožbeno sodišče zavrača ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje samo, po uradni dolžnosti, izdati začasno odredbo po 62. členu v skladu z 69. členom ZUS. Taka začasna odredba je predvidena v ZUS le v upravnem sporu, ki je začet s tožbo, vloženo po 3. odstavku 1. člena ZUS, pa še to le v primeru, če je z njo izpodbijano dejanje, ki še traja (3. odstavek 62. člena ZUS). Le v takem primeru sodišče zaradi varstva ustavnih pravic glede na zatrjevane okoliščine po potrebi tudi samo - do stopnje verjetnosti - preskrbi dokaze za ugotovitev potrebe za njeno izdajo. V vseh drugih primerih mora navajati in verjetno izkazati pogoje za začasno odredbo tožnik v vloženi zahtevi in v njej jasno predlagati, kakšno začasno odredbo zahteva.

V tem primeru je bila zahtevana začasna odredba v upravnem sporu, v katerem je izpodbijana dokončna upravna odločba. Čeprav tožnika zatrjujeta kršitev ustavnih pravic, to ni upravni spor iz 3. odstavka 1. člena ZUS, ampak upravni spor o zakonitosti dokončnega posamičnega akta (2. odstavek 1. člena ZUS). Ker sta tožnika zahtevala odložitev izvršitve denacionalizacijske odločbe, ki ni predmet presoje v tem upravnem sporu, saj bo o njeni zakonitosti presojeno v drugih upravnih sporih, upravno sodišče ni kršilo določb postopka, če je zahtevo presodilo z vidika 1. odstavka 69. člena ZUS. Tožnika sta namreč svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljevala tudi s 30. členom ZUS, katerega 2. odstavek se nanaša na pogoje za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena, ne pa po 2. odstavku istega člena, kot navaja pritožba. Sicer pa sta že tako obe možni obliki začasnih odredb iz 69. člena ZUS vezani na tožbo in odločbo, izpodbijano v istem upravnem sporu.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče, na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.