Jedro

Nadomestilo, ki ga prejema delavec - invalid zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne predstavlja dela plače niti nadomestila plače, ki bi se vštelo v osnovo za odmero odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja prednostna terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova glavnice v višini 1.138,45 EUR, navadnih terjatev iz naslova kapitaliziranih obresti do začetka stečaja v znesku 358,99 EUR in pravdnih stroškov v znesku 80,26 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja, to je od 12. 10. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v presežku, to je, da se ugotovi, da obstaja prednostna terjatev iz naslova glavnice v višini 3.269,76 EUR, navadnih terjatev iz naslova kapitaliziranih obresti do začetka stečaja v znesku 1.175,41 EUR in pravdnih stroškov v znesku 200,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja, to je od 12. 10. 2009 dalje do plačila (1. odstavek II. točke izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 123,58 EUR, v roku osem dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. odstavek II. točke izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na izplačilo razlike v odpravnini ter s tem povezane kapitalizirane zamudne obresti in priglašene stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena od 4. 1. 1971 do 30. 6. 2006, ko ji je po 35 letih delovne dobe pri istem delodajalcu prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V času trajanja delovnega razmerja je postala invalid III. kategorije in na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 26. 11. 2002 pridobila pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo, ter pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ji pripada odpravnina glede na višino dejansko prejete plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Razlogov za zavrnitev pravice do celotne odpravnine ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje le povzelo razloge odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah opr. št. VIII Ips 301/2009 in VIII Ips 227/2009, pri tem pa ni navedlo odločilnih razlogov za zavrnitev zahtevka, ob upoštevanju, da je pritožnica opravljala svoje delo s polnim delovnim časom na lažjih delih in praviloma na slabše plačanem delovnem mestu in za to prejemala nadomestilo od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Opozarja, da invalidom, ki ohranijo pravico do dela s polnim delovnim časom, vendar na lažjih delih (v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo), pripada pravica do sorazmerne odpravnine po 4. odstavku 90. člena ZDR. V obravnavani zadevi tožena stranka tožnici ni izplačala ničesar, čeprav tožnica tudi izpostavlja, da uporaba 90. člena ZDR ni povsem upravičena, glede na naravo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki se obdobno preizkušajo. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da tožnica kot invalid III. kategorije ni imela druge možnosti kot da sprejme slabše plačano delo glede na preostalo zdravstveno zmožnost in ni upoštevalo namena zakonodajalca, kot izhaja iz drugega odstavka 66. člena ZDR, saj je v času uveljavitve 66. člena ZDR veljala ustaljena sodna praksa, po kateri se je v osnovo za odmero odpravnine trajno presežnim delavcem – invalidom, vštevalo nadomestilo plač ali delna invalidska pokojnina. Osnova za odmero pokojnine se ni spremenila, glede na določbe ZDR/90, kakor tudi ne način obračunavanja in izplačevanja navedenih pravic iz ZPIZ. V takšnem kontekstu je potrebno 2. stavek prvega odstavka 109. člena ZDR razlagati drugače kot je to storilo Vrhovno sodišče RS v zgoraj navedenih zadevah. V obravnavanem primeru se pokaže pravna praznina, saj ZDR v 66. členu določa le pravice delavcev, ki delajo krajši delovni čas, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Sodišče mora, zaradi zagotavljanja enakosti pred zakonom, to praznino zapolniti tako, da zagotovi delavcem v enakem položaju enake pravice, med te pa sodi tudi pravica do odpravnine iz 109. člena ZDR. Ker je v primeru invalidov pri uresničevanju drugih pravic iz delovnega razmerja siceršnje pravilo sorazmernosti izključeno, 109. člena ZDR ni dopustno gramatikalno razlagati tako, da se izniči namen zakonodajalca (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-243/02-11 z dne 6. 11. 2003). Namen zakonodajalca je bil ohranitev sorazmernih pravic, kot so glede na veljavno zakonodajo in ustaljeno sodno prakso veljale v času sprejema novega ZDR. Vendar se s tem, ko odločitvi Vrhovnega sodišča RS zavzemata stališče, da se za določitev osnove za odmero odpravnine upošteva le dejansko prejeta plača, pravica do odpravnine prepolovi. Smisel 66. člena ZDR je zagotoviti po višini enako pravico, ki delavcu – invalidu zagotovi socialno in ekonomsko pomoč ob brezposelnosti, in to v višini, kot pripada ostalim delavcem. Zato je treba pri invalidih, ki delajo krajši delovni čas od polnega, dejansko prejeto plačo preračunati na polni delovni čas, torej znesek za izračun osnove podvojiti, pri invalidih, ki delajo na lažjih delih, pa dejansko prejeti plači prišteti nadomestilo, ki ga prejemajo iz naslova invalidnosti. Nadalje se sklicuje na obrazložitev sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 526/2008, v kateri je sodišče druge stopnje zavzelo enako stališče, da je torej treba pri izračunu osnove za izračun odpravnine iz 109. člena ZDR upoštevati obe vrsti prejemkov. Izpostavlja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 35 let, od tega je imela le manj kot štiri leta kot invalid III. kategorije pravico do lažjega dela s polnim delovnim časom, odločitev pa bi jo postavila v neenak položaj, v nasprotju z ustavnim načelom enakosti iz 14. člena URS.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

Čeprav tožnica v pritožbi uvodoma uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pa v nadaljevanju pritožbe s tem, ko navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima odločilnih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka, temveč da le povzema razloge sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 301/2009 in VIII Ips 227/2009, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, uveljavlja tudi pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje sodbo ustrezno obrazložilo in jo je mogoče preizkusiti. Zato je mogoče pritožbene očitke tožeče stranke v tej smeri razumeti kot nestrinjanje pritožnice z materialnopravnimi zaključki prvostopnega sodišča ter dejanskimi ugotovitvami.

Izpodbijana sodba je bila izdana po izvedenem vzorčnem postopku po 40. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 – ZDSS-1). V obravnavanem individualnem delovnem sporu je namreč sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. Pd 197/2007 z dne 21. 2. 2008 postopek prekinilo zaradi izvedbe vzorčnega postopka v zadevi opr. št. Pd 198/2007. V zadevah, povezanih z vzorčno zadevo, o kateri se odloča po t.i. vzorčnem postopku, prekinitev postopka (glede na določbo 40. člena ZDSS-1) traja do pravnomočnosti odločbe, izdane v vzorčnem postopku. Izpodbijana sodba je bila izdana dne 12. 10. 2010, to pa je po pravnomočnosti odločbe, izdane v vzorčnem postopku. V vzorčni zadevi opr. št. Pd 198/2007 je sodišče prve stopnje 30. 10. 2007 zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo bruto odpravnine (zahtevek se je nanašal na plačilo razlike med izplačano neto odpravnino in bruto odpravnino), takšno odločitev pa je po pritožbi tožeče stranke potrdilo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 1593/2007 dne 29. 10. 2007. Ustavno sodišče Republike Slovenije je po ustavni pritožbi tožeče stranke navedeni sodbi razveljavilo ter z odločbo št. U-I-214/09 Up-2988/08-29 z dne 8. 7. 2010 odločilo, da je tretji odstavek 3. člena člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96, in nasl.) v neskladju z Ustavo RS. Zavzelo je stališče, da se od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Takšno odločitev je upoštevalo sodišče prve stopnje, ko je tožnici prisodilo vtoževano razliko do bruto zneska odpravnine v višini 1.138,45 EUR kot prednostno terjatev iz naslova glavnice in kapitalizirane obresti do začetka stečaja v znesku 358,99 EUR.

Sodišče prve stopnje je nadalje zavzelo pravilno stališče, da v osnovo za odmero odpravnine iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) ni mogoče šteti denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. V prvem odstavku 109. člena ZDR je kot osnova za odmero odpravnine določena povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Jedro spora je vsebina pojma "povprečna mesečna plača" (in s tem osnova za odmero odpravnine) tožeče stranke, ki je invalid in je poleg plače iz naslova (za polni delovni čas) sklenjene pogodbe o zaposlitvi istočasno prejemala tudi nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu (133. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je upoštevalo stališče, ki ga je s tem v zvezi zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 227/2009 z dne 2. 11. 2009. Iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da je plača protidajatev za osebno opravljanje dela, za katerega sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi, ter da zaradi pogodbenega principa delovnega razmerja (prvi odstavek 1. člena ZDR), oziroma načela enake vrednosti vzajemnih dajatev iz 8. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji; OZ) ni mogoče v plačo šteti denarnih nadomestil iz invalidskega (in pokojninskega) zavarovanja, saj je njihov namen drugačen in izven okvirov pogodbenega koncepta delovnega razmerja: z obveznim zavarovanjem se zavarovancem na podlagi dela, prispevkov in po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice za primer starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi (prvi odstavek 3. člena ZPIZ-1). Gre za protidajatev, ki jo Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izplača zavarovancu, ker ta plačuje prispevek za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, ne pa za plačilo za osebno opravljanje dela. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tudi štelo, da v takem primeru delavec invalid ni diskriminiran v smislu prvega in drugega odstavka 6. člena ZDR, ki delavcu invalidu zagotavljata enako obravnavo med drugim tudi pri plačah in ostalih prejemkih iz delovnega razmerja. Glede na to, da je plača protidajatev za osebno opravljanje dela, je pri ugotavljanju, ali je kršeno načelo enakega obravnavanja delavcev v zvezi s plačilom za delo, potrebno izhajati iz tega, ali so delavci (ne glede na to, ali so invalidi ali ne), ki opravljajo po vsebini enako delo, za to delo tudi enako plačani.

Upoštevajoč takšno stališče Vrhovnega sodišča RS niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnica kot invalid III. kategorije ni imela druge možnosti, kot da sprejme slabše plačano delo glede na preostalo zdravstveno zmožnost in da ni bil upoštevan namen zakonodajalca, kot izhaja iz drugega odstavka 66. člena ZDR, saj je v času uveljavitve 66. člena ZDR veljala ustaljena sodna praksa, po kateri se je v osnovo za odmero odpravnine trajno presežnim delavcem – invalidom, vštevalo nadomestilo plač ali delna invalidska pokojnina, oziroma da se glede na določbe ZDR/90 ni spremenila niti osnova za odmero pokojnine niti način obračunavanja in izplačevanja navedenih pravic iz ZPIZ. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je treba v takšnem kontekstu 2. stavek prvega odstavka 109. člena ZDR razlagati drugače kot ga razlaga Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Ker je treba izhajati iz pogodbenega principa urejanja delovnih razmerjih (ne glede na to, ali delavci invalidi delajo polovico polnega delovnega časa ali pa poln delovni čas na drugem ustreznem delu) in upoštevanja dejansko prejete plače, glede določitve osnove za odpravnino iz 109. člena ZDR ni mogoče govoriti o pravni praznini (ker se ZDR v 66. členu izrecno nanaša le na pravice delavcev, ki delajo krajši delovni čas). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da takšna razlaga plače, ki se upošteva kot osnova za odmero odpravnine po 109. členu ZDR, pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/1991, s spremembami; URS), saj je bilo pri določitvi osnove upoštevano celotno obdobje zaposlitve tožeče stranke pri toženi stranki. Upoštevanje dejanskega plačila (v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) pa ne pomeni diskriminacije. Zato tudi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-243/02-11 z dne 6. 11. 2003 in na drugačno sodno odločitev sodišča druge stopnje v zadevi opr. št. Pdp 526/2008, saj je bila odločitev v tej zadevi spremenjena prav s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 227/2009. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zavrnilo del tožbenega zahtevka za izplačilo višje odpravnine ob upoštevanju nadomestila, ki ga je prejela zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).