Jedro

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na določbo prvega odstavka 610. člena OZ, ki določa, da pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem izročena komu drugemu v zakup, stopi pridobitelj stvari na mesto zakupodajalca; in da potlej obstajajo pravice in obveznosti iz zakupa med njim in zakupnikom. Stanovanje (stvar) namreč ni bilo odtujeno (prodano) in na njem ni prišlo do sprememb v stanju lastninske pravice. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pravni prednik tožeče stranke s pogodbo z dne 13. 8. 2011 ustanovil služnost stanovanja in realno breme preužitka v korist tožeče stranke, kar je omejena stvarna pravica na tuji stvari, ki bi lahko eventualno konkurirala z rabo stanovanja tožene stranke na podlagi najemne pogodbe z dne 1. 3. 1999, česar pa ne zatrjuje nobena od pravdnih strank.

Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik o odstopu obvestiti. Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop, sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka še vedno dolguje najemnine za obdobje od maja do julija 2012. To pomeni, da jih ni plačala ne odstopniku, ne prevzemniku terjatve, zaradi česar ni pravno pomembno, kdaj pred pravdo je bila tožena stranka obveščena o cesiji.

Na procesno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila pravilno zastopana, ne pa njen nasprotnik. Ker pa je obstoj procesne sposobnosti procesna predpostavka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče kljub temu opravilo uradne poizvedbe.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ne more kaznovati pravne osebe, ker ta nima svoje volje, temveč lahko kaznuje le njenega zakonitega zastopnika. Ta trditev izhaja iz zmotne predpostavke, da pravna oseba ne more oblikovati in izjaviti svoje volje, kar pa ne drži. Svojo voljo namreč oblikuje in izjavi preko svojega personalnega substrata (v konkretnem primeru torej zakonitega zastopnika).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu III. točke izreka in v IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka ter v ugodilnem delu III. točke izreka potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da ima tožeča stranka do tožene stranke terjatev v višini 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2012 in je v tem delu, ter še za izvršilne stroške v višini 22,00 EUR, odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 110723/2012 z dne 27. 7. 2012 ostane v veljavi (I. točka in ugodilni del III. točke izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (zavrnilni del III. točke izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka nima terjatve do tožeče stranke v višini 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2012 (II. točka izreka) in je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni povrne pravdne stroške v višini 230,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožečo stranko zaradi žalitve pooblaščenke tožene stranke in sodišča kaznovalo z denarno kaznijo v višini 500,00 EUR, ki jo je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni poravnati na račun sodišča (V. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper zavrnilni del III. točke izreka in zoper IV. in V. točko izreka odločbe vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Tožena stranka je zoper I. in II. točko izreka ter zoper ugodilni del III. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbah tožeče in tožene stranke zoper I., II., III. in IV. točko izreka odločbe:

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Po prepričanju višjega sodišča ima namreč izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni najti nobenega nasprotja, niti ga ni najti med izrekom in obrazložitvijo, izpodbijano sodbo pa je mogoče v celoti preizkusiti. Iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da se tožbeni zahtevek nanaša na obdobje od maja do julija 2012, kar izhaja iz trditev tožeče stranke in priloženih dokazov (prim. list. št. 180 spisa in IOP na prilogi A1), kakor tudi iz ugotovitev tožene stranke (prim. list. št. 186 spisa). Zato se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe tožene stranke, da vtoževano obdobje ni razvidno niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe, niti iz trditev tožeče stranke. Tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obrestnega dela tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je zahtevala zakonske zamudne obresti od dne 26. 7. 2012, vendar jim tožena stranka ni konkretizirano nasprotovala, zaradi česar se tudi sodišču prve stopnje do njih ni bilo treba posebej opredeljevati (drugi odstavek 214. člena ZPP).

8. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke v postopku odvzema poslovne sposobnosti, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 205. člena ZPP prekiniti pravdni postopek, s čemer uveljavlja procesno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to procesno kršitev se lahko namreč sklicuje le stranka, ki ni bila pravilno zastopana (torej tožeča stranka), ne pa njen nasprotnik (tožena stranka)(1). Ker pa je obstoj procesne sposobnosti procesna predpostavka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti (78. in 80. člen ZPP), je višje sodišče kljub temu opravilo uradne poizvedbe in ugotovilo, da pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. N 385/2014 zoper zakonitega zastopnika tožeče stranke teče postopek odvzema poslovne sposobnosti, ki ob odločanju o pritožbi še ni končan. Še vedno se torej domneva, da ima zakoniti zastopnik tožeče stranke poslovno sposobnost. Po prepričanju višjega sodišča v konkretnem sodnem postopku ni najti opore za dvom v to domnevo. Zakoniti zastopnik je namreč v imenu tožeče stranke pravočasno vlagal vloge in pravna sredstva, prosil za oprostitev plačila sodnih taks, navajal pravno relevantna dejstva, v pritožbi pa je navajal smiselne pritožbene razloge. Razumel je pomen trditev tožene stranke in je nanje odgovarjal, svoje navedbe pa je podkrepil z dokazi. Listinska dokumentacija v spisu kaže, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke sposoben doumeti dogajanja v zvezi s postopkom in pravno veljavno izražati voljo tožeče stranke.

9. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na določbo prvega odstavka 610. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ki določa, da pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem izročena komu drugemu v zakup, stopi pridobitelj stvari na mesto zakupodajalca; in da potlej obstajajo pravice in obveznosti iz zakupa med njim in zakupnikom. Stanovanje (stvar) namreč ni bilo odtujeno (prodano) in na njem ni prišlo do sprememb v stanju lastninske pravice. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pravni prednik tožeče stranke s pogodbo z dne 13. 8. 2011 ustanovil služnost stanovanja in realno breme preužitka v korist tožeče stranke, kar je omejena stvarna pravica na tuji stvari, ki bi lahko eventualno konkurirala z rabo stanovanja tožene stranke na podlagi najemne pogodbe z dne 1. 3. 1999, česar pa ne zatrjuje nobena od pravdnih strank.

10. Vendar je kljub temu presoja sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za vtoževano terjatev (plačilo najemnin), pravilna. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, iz 2. člena aneksa k Služnostni pogodbi(2) (priloga A3 spisa) izhaja, da je treba tožečo stranko šteti kot novega najemodajalca, kar tudi sicer za toženo stranko ni bilo sporno. Sprva je sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da pogodbe o prenosu terjatev ni videla in da se bo do tega opredelila kasneje, vendar tega ni storila, čeprav je po tem tožeča stranka k dopolnitvi tožbe priložila aneks in služnostno pogodbo (priloga A2 in A3 spisa). Zato tudi sedaj v pritožbi neutemeljeno navaja, da iz pogodbe ne izhaja, da bi bila tožeča stranka upravičena do terjatev iz naslova najemnine, ker se v 3. alineji 2. člena pogodbe omenjajo samo terjatve iz pravd (pri čemer višje sodišče pojasnjuje, da je o najemninah govora v aneksu, ne v pogodbi).

11. Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik o odstopu obvestiti (prvi odstavek 419. člena OZ). Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop, sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku (drugi odstavek 419. člena OZ). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka še vedno dolguje najemnine za obdobje od maja do julija 2012. To pomeni, da jih ni plačala ne odstopniku, ne prevzemniku terjatve, zaradi česar ni pravno pomembno kdaj pred pravdo je bila tožena stranka obveščena o cesiji. Zato so za konkretni sodni postopek pravno nepomembne pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi s tem, da je bila tožena stranka o prenosu terjatve obveščena že v postopku, ki je tekel zaradi plačila najemnine za mesec februar 2012. 12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo z aneksom z dne 25. 10. 2004 dogovorjeno, da bo tožena stranka plačevala 200,00 EUR najemnine mesečno. To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je ni mogoče izpodbiti. Tožeča stranka v pritožbi ponovno izpostavlja, da je dogovorjena najemnina prenizka in posledica goljufije oz. prevare tožene stranke, vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Njena trditvena podlaga v zvezi s tem je bila namreč prešibka, da bi jo lahko sodišče prve stopnje presojalo z vidika neveljavnosti pogodbe zaradi zmote (46. člen OZ) oziroma prevare (49. člen OZ), tožeča stranka pa tudi ni postavila ustreznega oblikovalnega tožbenega zahtevka. Pa tudi sicer pravica zahtevati razveljavitev pogodbe preneha v roku treh let od dne, ko je bila pogodba sklenjena (drugi odstavek 99. člena OZ).

13. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je razlog, da vtoževana terjatev ni mogla prenehati s pobotom nasprotne terjatve iz naslova pravdnih stroškov(3) v tem, da ima tožena stranka nasprotno terjatev do pravnega prednika tožeče stranke, in ne do tožeče stranke. Dolžnik odstopljene terjatve namreč lahko uveljavlja v pobot s prevzemnikom tudi tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko do obvestila o odstopu pobotal z odstopnikom (prvi odstavek 315. člena OZ). Vendar vtoževana terjatev kljub temu ni prenehala s pobotom, saj dne 12. 9. 2011, ko naj bi bila dana pobotna izjava (priloga B6 spisa), vtoževana terjatev (ki se nanaša na najemnino za obdobje od maja do julija 2012) še ni zapadla. Dolžnik lahko namreč pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti, in če sta obe zapadli (311. člen OZ). Ob povedanem se izkaže, da pobotna izjava z dne 12. 9. 2011 (priloga B6 spisa) ni imela pravnih učinkov na vtoževano terjatev, ker je ta v plačilo zapadla kasneje. Pri tem velja pripomniti, da tožena stranka ni postavila procesnega pobotnega ugovora.

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep o kaznovanju (V. točka odločbe):

14. Pravdno sodišče tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, kaznuje z denarno kaznijo do 1.300,00 EUR (prvi odstavek 109. člena v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena ZPP). Kaznovanje po 109. členu ZPP je ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejen tek pravdnega postopka in nujno procesno disciplino.

15. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-145/03-9 z dne 23. 6. 2005 izhaja, da prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP ne omejuje strankine pravice, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjavljanja zagotovljena kot človekova pravica kot del pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Sodišče, ki se odloča za uporabo 109. člena ZPP, mora skrbno pretehtati, ali gre pri kritičnih in morda ostrih izjavah za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku po 22. členu Ustave, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva (in tudi pravice do pritožbe po 25. členu Ustave).

16. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka prekoračila meje izvrševanja pravice do izjavljanja, saj njene navedbe, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, niso v ničemer povezane s predmetom obravnavanja, temveč so namenjene le žaljenju in diskreditaciji sodstva in pooblaščenke tožene stranke. Tudi njena višina je po prepričanju višjega sodišča primerna glede ne obseg in resnost izraženih žalitev, zato tožeča stranka neutemeljeno navaja, da jo je sodišče prve stopnje pretirano in nesorazmerno kaznovalo.

17. Neutemeljene so tudi njene pritožbene navedbe, da sodišče ne more kaznovati pravne osebe, ker ta nima svoje volje, temveč lahko kaznuje le njenega zakonitega zastopnika. Ta njena trditev namreč izhaja iz zmotne predpostavke, da pravna oseba ne more oblikovati in izjaviti svoje volje, kar pa ne drži. Svojo voljo namreč oblikuje in izjavi preko svojega personalnega substrata (v konkretnem primeru torej zakonitega zastopnika)(4).

18. Višje sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki niso pravno relevantne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). To velja za pritožbene navedbe tožeče stranke, da Ustavno sodišče RS od stranke postopka zahteva, da pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpa vsa pravna sredstva, ki morajo biti izčrpana tako formalno, kot vsebinsko. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da je lahko ustavna pritožba ali pobuda zavržena, in da lahko izčrpanje pravnih sredstev predstavlja tudi obtožnica privatne narave, nadzorstvena pritožba, itd...

19. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in odločilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (353. člen ZPP in 3. točka 365. člena ZPP).

20. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): J. Zobec v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 304, A. Galič v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 337. Op. št. (2): V 2. členu aneksa k Služnostni pogodbi sta se pravni prednik tožeče stranke in tožeča stranka dogovorila, da tožeči stranki od dne 30. 7. 2011 dalje pripadajo vse bremenitve, dobrine in prihodki v zvezi z nepremičnino (stanovanjem).

Op. št. (3): Po sodbi V P 2283/2007 z dne 18. 1. 2010 v višini 861,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2011 dalje do plačila (priloga B16 spisa) in sklepu P 679/2010 z dne 6.6.2011 v višini 1.092,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (priloga B 15 spisa).

Op. št. (4): D. Jadek Pensa in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 846.