Jedro

Tožnik, zavarovan kot kmet, še lahko opravlja delo v okviru svoje dejavnosti v polnem delovnem času, vendar so potrebne omejitve pri delu. Ker mu ni mogoče priznati pravice do premestitve, ki bi jo zagotovil delodajalec, se mu prizna pravica do dela z omejitvami v okviru dejavnosti, v kateri bo opravljanje le-te organiziral sam.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se navedeni odstavek črta.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti revizijske stroške v višini 252,81 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 5. 12. 2008 in z dne 28. 7. 2008. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu od 21. 7. 2008 dalje priznalo pravico do dela z omejitvami, kjer ni potreben globinski vid, kjer ni nevarnosti za poškodbo zdravega očesa, ne za upravljanje s kmetijskimi stroji, s polnim delovnim časom. Nadalje je razsodilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe ter da se je tožnik dolžan prijaviti pri pristojnemu Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v roku 30 dni, od pravnomočnosti sodbe. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 912,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče upoštevati določbo 3. odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 ugotovilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS in je zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku šestih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Dokler ne bo ugotovljeno neskladje odpravljeno, pa je po mnenju tožene stranke potrebno določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 uporabljati še naprej. Po mnenju tožene stranke tudi ne gre za pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno ustrezno zapolniti. Nadalje tožena stranka navaja, da tudi sicer ni zakonsko opredeljena pravica, ki jo je sodišče priznalo v 3. odstavku I. točke izreka in sicer pravica do dela z omejitvami in tudi ni pravne podlage v določbah materialnega prava za odločitev v 4. odstavku I. točke izreka glede dolžnosti prijave pri pristojnem Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Takšna odločitev je v nasprotju z materialnem pravom. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrniti tako v glavnem kot tudi v stroškovnem delu. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje novo sojenje. V dopolnitvi pritožbe se tožena stranka podrejeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj pri potnih stroških tožnika ni bila upoštevana cena javnega prevoza in je zato odločitev v nasprotju s pravilnikom, ki ureja povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da sodišče na podlagi protiustavnega zakona ne more sprejeti sodne odločitve, predvsem ne v primerih ko zakonodajalec v postavljenem roku neskladnosti ne odpravi. Tudi sodišče je vezano na Ustavo RS, predvsem na upoštevanje načela enakosti pred zakonom. V imenu tožnika je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo materialno pravo. Glede povrnitve stroškov, pa tožnik navaja, da je pritožba v tej smeri v celoti neobrazložena, saj le pavšalno zatrjuje, da je odločitev v nasprotju s pravilnikom. Že zaradi tega je potrebno pritožbo zavrniti. Odločitev pa je pravilna tudi s stališča oddaljenosti tožnika do sredstev javnega prevoza, kot tudi stališča možnosti njegove uporabe. Glede na čas, ko sta bili razpisani obravnavi, tožnik niti ni imel možnosti, da se na obravnavo pripelje s sredstvi javnega prevoza, ki so v konkretnem primeru le avtobusi z večkratnim prestopanjem. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Ob enem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka in tudi ne določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti po določbi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na naložitev tožniku, da se je dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijaviti pri pristojnem Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

V predmetni zadevi je pritožbeno sodišče s sodbo Psp 531/2010 z dne 10. 3. 2011 pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Ps 3226/2008 z dne 9. 9. 2010 spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 5. 12. 2008 in z dne 28. 7. 2008 ter da se tožnika razvrsti v ustrezno kategorijo invalidnosti in se mu priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja ter se mu povrnejo stroški postopka, zavrnilo. V revizijskem postopku pa je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 137/2011 z dne 7. 5. 2012 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, s tem, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo. V sklepu revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala le glede na določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1. Ni pa napadala presoje sodišča, da tožnik zaradi sprememb v zdravstvenem stanju (izguba očesa) ni več polno dela zmožen za delo kmeta oziroma da je njega dela zmožnost v smislu III. kategorije invalidnosti zmanjšana za manj kot 50 %. Pritožbeno sodišče je zato bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je v nasprotju z omejitvami iz 350. člena ZPP presodilo preko obsega pritožbe. Revizijsko sodišče pri tem opozarja tudi na izvedensko mnenje sodne izvedenke v spisu, da „tožnik zaradi posledic poškodbe izven dela ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je kmetovalec, vinogradnik, sadjar in da je tožnik še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu, kjer ni potreben globinski vid, kjer ni nevarnosti za poškodbe zdravega očesa, s tem, da ni zmožen za upravljanje kmetijskih strojev“.

Glede na to, da tožena stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in tudi ne, da je pri tožniku podana invalidnost III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, kot to ugotavlja tudi revizijsko sodišče, je pritožbeno sodišče presojalo, ali so izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožniku, ki je zavarovan po 16. členu ZPIZ-1 kot kmet. ZPIZ-1 v 3. odstavku 66. člena določa, da zavarovanec iz 15. in 16. člena tega zakona pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon, za pridobitev teh pravic. Navedeno določbo je presojalo Ustavno sodišče RS. Z odločbo št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 je odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS. Državnemu zboru RS je naložilo, da navedeno neskladje odpravi v roku šestih mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče v omenjeni odločbi med drugim ugotavlja, da delavec invalid III. kategorije, ki ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je razporejen, lahko pa še dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, pridobi pravico do premestitve skladno z 91. členom ZPIZ-1 ter pravico do nadomestila za invalidnost po 92. in 94. členu ZPIZ-1. Če pa je pri samozaposlenemu in kmetu ugotovljeno, da ni več sposoben opravljati svojega dela, ki ga opravlja kot samozaposleni oziroma kmet, lahko pa opravlja drugo ustrezno delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, mu ZPIZ-1 ne daje nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja. V zvezi s tem vprašanjem se je Ustavno sodišče RS postavilo na stališče, da razlog za takšno razlikovanje ni izkazan. V zvezi s citirano ustavno odločbo je pritožbeno sodišče že v večih zadevah zavzelo stališče, da je glede na to, da zakonodajalec zaenkrat še ni odpravil ugotovljenega neskladja, potrebno pravno praznino ustrezno zapolniti z interpretacijo ostalih zakonskih določb. Bistveno je, da imata obe vrsti zavarovancev, torej zavarovancev zavarovanih na podlagi delovnega razmerja in zavarovancev, zavarovanih na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti oziroma kmetov, enako raven varstva oziroma obseg pravic.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zavarovan kot kmet po 16. členu ZPIZ-1, ter da še vedno lahko opravlja delo v okviru svoje dejavnosti v polnem delovnem času, vendar so potrebne omejitve pri delu. V primeru, ko bi šlo za delavca, bi bila takemu zavarovancu priznana pravica do premestitve. Navedeno pravico zagotavlja delodajalec. V primeru, ko gre za samozaposlenega oziroma kmeta, pa je zgolj od njega odvisno na kakšen način bo organiziral opravljanje dejavnosti z določenimi omejitvami. Ker v obravnavanem primeru ne gre za delavca, pač pa za kmeta, mu ni mogoče priznati pravice do premestitve, ki bi jo zagotovil delodajalec, pač pa le pravico do dela z omejitvami v okviru dejavnosti, v kateri bo opravljanje le te organiziral sam. Tako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v zadevi Psp 367/2011 z dne 27. 10. 2011, ko je šlo za samozaposlenega, torej za zavarovanca po 15. členu ZPIZ-1. Tudi Vrhovno sodišče RS je na primer v zadevi VIII Ips 284/2009 z dne 5. 9. 2011 poudarilo, da čeprav je Ustavno sodišče v razlogih odločbe U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 navedlo, da glede na različno naravo kmetijske dejavnosti oziroma opravljanja dejavnosti samozaposlenega in dela pri delodajalcu, pravice teh zavarovancev in delavcev niso nujno enake, pri čemer je omenilo zlasti pravico do premestitve, je ob izostanku ustrezne zakonske ureditve za samozaposlene (oziroma kmete), ki še vedno opravljajo delo in so zavarovani, v skladu s 3. členom Zakona o sodiščih, treba primerjati položaj delavca, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti in ki lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen in ima prav zato tudi pravico do premestitve in do drugih pravic, s položajem samozaposlenega (oziroma kmeta), ki v okviru svojega poklica po ugotovitvi omejene zmožnosti začne opravljati drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica, ne pa del, za katera v skladu z invalidsko odločbo ni več sposoben. Pravica do premestitve, ki jo že po naravi stvari ni mogoče zagotoviti pri samozaposlenih (oziroma kmetih) za primerjavo obeh položajev ni bistvena, saj se ne glede na formalno zagotovitev razporeditve oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kar seveda pride v poštev pri delavcu invalidu III. kategorije invalidnosti, pravno upoštevna primerljivost kaže prav v dejanskem položaju, ki nastopi z opravljanjem drugega dela, za katerega je zavarovanec v okviru svojega poklica še vedno sposoben. Takšna primerljivost ustreza tudi naravi pravice do nadomestila za invalidnost, saj je višina te pravice vezana le na odstotek invalidske pokojnine upravičenca (2. in 3. odstavek 94. člena ZPIZ-1). Priznanje pravice do dela z omejitvami predstavlja pri odločanju o nadomestilu za invalidnost enako pravno podlago kot pravica do premestitve iz 91. člena ZPIZ-1. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne materialnopravne podlage za odločitev, da se je tožnik v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe dolžan prijaviti pri pristojnem Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. ZPIZ-1 v 97. členu določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdni prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerje ali zavarovanja prijavi pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. V sporni zadevi je bila tožniku priznana pravica do dela z omejitvami upoštevaje, da je tožnik zavarovan kot kmet. Tožnik mora torej naprej poskusiti organizirati delo tako, da ga bo opravljal z določenimi omejitvami, in šele v primeru, če si dejavnosti kmeta ne bo mogel organizirati upoštevaje določene omejitve, bo izvedel postopke v zvezi s prenehanjem zavarovanje in se upoštevaje že citirano določbo 97. člena ZPIZ-1 v zakonsko določenem roku prijavil na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v 4. odstavku I. točke izreka spremenilo tako, da je črtalo besedilo, ki se nanaša na dolžnost prijave pri pristojnem Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

Neutemeljena je tudi pritožba v zvezi z odmero potnih stroškov tožniku. Tožnik je na glavni obravnavi priglasil potne stroške v višini kilometrine za potovanje na zdravniški pregled na relaciji ... – Ljubljana in nazaj, za potovanje na obravnavo v Ljubljano dne 9. 9. 2010 ter za potovanje na obravnavo v … dne 25. 2. 2010. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/03 s spremembami) v 9. členu določa, da se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo. Stroški za prevožene kilometre se povrnejo tudi, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom.

Upoštevaje, da tožnik živi v kraju ..., ter da po javno dostopnih podatkih ne obstaja direktna avtobusna povezava oziroma da je potrebno za prihod na obravnavo oziroma na pregled v Ljubljano večkratno avtobusno presedanje, je po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo potne stroške v višini kilometrine, kot je to uveljavljal tožnik v stroškovniku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede priglašenih stroškov je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da navedeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.

Utemeljeni pa so stroški, ki jih je imel tožnik z vložitvijo revizije na Vrhovno sodišče RS. Ker se je v predmetni zadevi sodni postopek začel pred 1. 1. 2009, ko je v veljavo stopil nov Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08), je bilo pri odločanju o povrnitvi stroškov na podlagi 41. člena navedenega zakona potrebno uporabiti Odvetniško tarifo, Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03). Na podlagi 3. točke tarifne št. 21, se v primeru izrednega pravnega sredstva tarifa, določena v tarifni št. 18 (300 točk) poveča za 50 %. Pritožbeno sodišče je upoštevaje navedeno določilo za vloženo izredno pravno sredstvo priznalo 450 točk, nadalje 2 % materialnih stroškov ter 20 % DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša skupen znesek 252,81 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožena stranka povrniti tožniku v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega dne zamude dalje do plačila.