Jedro

Podobno kot velja v sporih, ki so se nanašali na tedenski počitek, je treba, da bi bil tožnik do vtoževane odškodnine za premoženjsko škodo oziroma plačila za več opravljeno delo upravičen, ugotoviti, ali je v času pripravljenosti in počitka oziroma v urah, ko bi mu bil zagotovljen dnevi počitek, dejansko opravljal določeno (konkretno) nalogo (in koliko časa jo je opravljal).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, v katerem se nanaša na tedenski počitek, dodatek za nevarne naloge in dnevni počitek v višini 124,10 EUR s pripadki (točka I izreka sklepa). Toženki je naložilo, da tožniku plača znesek v višini 987,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2017 do plačila (prvi odstavek točke II izreka sodbe); v presežku je zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka sodbe). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka III izreka sklepa).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (prvi odstavek točke II izreka) in posledično odločitev o pravdnih stroških (delno točka III izreka sklepa) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožnik svojih navedb o delu v času dnevnega počitka ni konkretiziral. Tožba je nesklepčna. Do tovrstnega ugovora toženke se je sodišče prve stopnje le pavšalno opredelilo, zato izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Toženka je z evidencami dokazala, katere naloge je imel tožnik. Jasno je razvidno, kdaj je opravljal delo, kdaj je bil v pripravljenosti in kdaj mu je bil zagotovljen počitek. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da navedeno iz evidenc ne izhaja. Le na splošno je ugotovilo, kaj je tožnik delal, ko je bil v pripravljenosti, pri čemer je ugotovilo še, da nalog ni opravljal ves čas. Zmotno je štelo, da je bil tožniku zagotovljen dnevni počitek v obsegu pet ur oziroma celo le štiri ure, pri čemer je že sam zahteval plačilo, kot da mu je bil zagotovljen v obsegu pet ur in pol. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da se dnevni počitek zagotavlja kot povprečje v šestmesečnem obdobju. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pravica do dnevnega počitka je določena z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; 155. člen ZDR-1), za delavce na obrambnem področju pa še specialno z drugim odstavkom 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki ga je pri odločanju upoštevalo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da se dnevni počitek zagotavlja kot povprečje v določenem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev (po odredbi v določenih primerih; četrti in peti odstavek 97. člena ZObr; v odgovoru na tožbo se je toženka sklicevala na tretji in četrti odstavek ZDR-1), saj ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi konkretizirano pojasnila, kako bi povprečje zagotovila (ali da bi bili pogoji za to izpolnjeni).

5. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožba ni sklepčna in da se sodišče prve stopnje do njenega tovrstnega ugovora ni opredelilo. To je storilo v točki 6 obrazložitve. Tožnik je v tožbi določno opredelil, za katero obdobje na mednarodni misiji na Kosovu, na katero je bil napoten od 24. 10. 2015 do 28. 4. 2016 (KFOR 32), uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka. Odškodnino je uveljavljal za skupaj 27 dni (po delnem umiku tožbe 25 dni; varovanje baze v A. – B. in varovanje samostana C.), pri čemer gre za odškodnino za premoženjsko škodo, temelječo na trditvah, da je tožnik opravil več dela, kot bi ga, če bi mu toženka dnevni počitek zagotovila. S tem je podal navedbe, ki vodijo do presoje o utemeljenosti zahtevka, kar pomeni sklepčnost tožbe. Na sklepčnost tožbe ne vplivajo naknadni ugovori nasprotne stranke; ti vplivajo na vprašanje utemeljenosti zahtevka na podlagi uspeha dokaznega postopka.

6. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja vsebino predloženih evidenc, iz katerih izhaja le, kakšno delo je tožnik v spornih dneh opravljal. S tožbo je uveljavljal odškodnino za tiste dni, ko je na mednarodni misiji opravljal varovanje baze v A. – B. Italia in varovanje samostana C., pri čemer, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, je bilo delo organizirano na način, da je bilo šest ur dela, šest ur pripravljenosti in šest ur počitka. Sporno je bilo, ali je tožnik v času pripravljenosti opravljal delo (ki je poseglo v njegovo pravico do dnevnega počitka) oziroma ali je delo opravljal tudi, ko je imel počitek, pri čemer je sam navajal, da je bilo takšnega dela za pol ure dnevno, sodišče prve stopnje pa je preko trditev ugotovilo, da ga je bilo za eno uro. Na prekoračitev trditvene podlage toženka utemeljeno opozarja v pritožbi.

7. Sodišče prve stopnje je sicer za odločitev bistvena dejstva ugotavljalo v okviru trditev tožnika, da je v času, ko je bil v pripravljenosti, opravljal delo oziroma da ga je opravljal tudi, ko je imel počitek. Nekonkretizirano je ugotovilo, da so bile v pripravljenosti sledeče naloge: spremstvo, varstvo, nadomeščanje, logistika prehrane, spremljanje video kamer, oziroma da so v pripravljenosti nadomeščali „dežurne“ (tiste na rednih nalogah, npr. varovanju), ko so ti šli na stranišče, da so prevzeli in delili hrano, spremljali peke, smetarje in druge prišleke, spremljali video kamere v nadzorni sobi, popisovali vozila, v bazi v A. so pomagali pri „padalskih“, zgoraj naštetih nalogah. Zato je štelo, da pripravljenost pomeni delo, kar pa je materialnopravno zmotno oziroma najmanj preuranjeno.

8. Kot utemeljeno opozarja tudi toženka v pritožbi, navedene ugotovitve (še) ne zadoščajo za presojo, da je zahtevek utemeljen. Podobno kot velja v sporih, ki so se nanašali na tedenski počitek (sodba VS RS VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, sklepi VS RS VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020, VIII Ips 40/2020 z dne 27. 10. 2020, VIII Ips 20/2021 z dne 25. 5. 2021), je treba, da bi bil tožnik do vtoževane odškodnine za premoženjsko škodo oziroma plačila za več opravljeno delo upravičen, ugotoviti, ali je v času pripravljenosti in počitka oziroma v urah, ko bi mu bil zagotovljen dnevi počitek, dejansko opravljal določeno (konkretno) nalogo (in koliko časa jo je opravljal).

9. Ker sodišče prve stopnje bistvenih dejstev glede nalog tožnika ni ugotovilo in je s tem dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP ter 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani del sodbe in sklepa (posledično odločitev o pravdnih stroških) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju mora sodišče prve stopnje ustrezno dopolniti dokazni postopek ter nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožnikovega zahtevka.

10. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj je treba glede za odločitev bistvenih dejstev v pomembnem, širšem sklopu na novo oblikovati dokazno oceno in po potrebi dopolniti dokazni postopek, namen instančnega odločanja pa ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe ter vrnitvijo zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo huje kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za tožnika, ki ima stalno prebivališče v D., bo oprava naroka na zunanjem oddelku Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani bolj ekonomična.

11. Odločitev o stroških pritožbe temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.