Jedro

Glede na trditveno podlago zahtevka, ki jo je navedel tožnik in ki sta jo sprejeli sodišči nižje stopnje (četudi je nista pravilno upoštevali), je mogoč le zaključek, da zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo predstavlja odškodnino za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. V okviru te trditvene podlage zahtevka torej ni ključna pravica oziroma obveznost zagotavljanja dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki v I. točki izreka naložilo, da je dolžna tožniku plačati 2.626,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2016. V II. točki izreka je višji tožbeni zahtevek - glede razlike do 7.812,61 EUR- zavrnilo. V III. točki izreka pa je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti stroške postopka v višini 315,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika in toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom VIII DoR 69/2021 z dne 8. 6. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede plačila za nezagotovljen dnevni počitek in višine le-tega.

4. Toženka v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede opredelitve dnevnega počitka kot enovite pravice v obliki nepretrganega celotnega počitka. Navaja, da sodišče ni upoštevalo in izhajalo iz narave in namena pravice do dnevnega počitka, ki jo ima pripadnik na misiji v tujini. Dnevni počitek je treba presojati z vidika, ali je bil zagotovljen potreben počitek (53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.), sodišče pa se je oprlo le na ureditev dnevnega počitka v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) in v Zakonu o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.). Ni pravilno upoštevalo dejstva, da je toženka tožniku zagotovila vsaj 7,5 ur počitka dnevno. Zato bi se mu lahko priznalo plačilo le za manjkajoče ure dnevnega počitka, ne za vseh 11 ur, kot je to storilo sodišče in se ob tem zmotno sklicevalo na enovito pravico do dnevnega počitka. Treba bi bilo ugotoviti, koliko je bilo teh ur, saj je tožnik lahko upravičen kvečjemu do odškodnine za 3,5 ur, ne pa več. Sodišče je razsodilo tako, kot da tožnik 41 dni ne bi imel nič dnevnega počitka. Toženka nasprotuje tudi načinu izračuna višine zahtevka in predlaga svoj izračun - znesek plače : 30 dni : 24 ur = urna postavka x število manjkajočih ur.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

8. Tožniku je bila za 41 dni, ko je opravljal vojaško službo izven države, prisojena odškodnina v zvezi z nezagotovljenim dnevnim počitkom. Sodišči nižje stopnje sta pri odločitvi po višini sledili tožniku, ki je izračun terjatve vezal na zatrjevano vrednost enega dneva počitka, čeprav ni trdil, da mu dnevni počitek sploh ni bil omogočen, ampak da mu je bil omogočen v krajšem trajanju od predpisanega1. 9. Sodišče prve stopnje je med drugim obrazložilo, da je bila tožniku kršena pravica do dnevnega počitka, saj mu je bilo odrejeno izvajanje dodatnih nalog. Ugotovilo je, da mu je bila zaradi opravljenega več dela, kot bi ga v skladu s pogodbo o zaposlitvi moral opraviti, v nekaterih dneh kršena pravica do dnevnega počitka in mu je za te dni prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo (ki naj bi bila tudi posebna odškodnina, glede katere ni treba ugotavljati vseh elementov odškodninske odgovornosti). Sodišče druge stopnje se je z ugotovitvami in presojo sodišča prve stopnje strinjalo, pri tem pa tudi s stališčem, da gre za enovito pravico, ki je namenjena regeneraciji zaposlenega. Zato je zavrnilo pritožbeno naziranje toženke, da bi bil tožnik lahko upravičen do odškodnine le za tiste ure, ko mu počitek ni bil zagotovljen. Po presoji vrhovnega sodišča pa toženka v reviziji utemeljeno vztraja v tej smeri.

10. Tožnikova bistvena trditvena podlaga za odločitev o njegovem zahtevku je bila v tem, da je poleg dela, ki ga je bil dolžan opraviti za dogovorjeno plačo, neprostovoljno delal več - npr. 3,5 ur na dan. Tudi sodišči nižje stopnje sta prav na ugotovitev, da je tožnik v nekaterih obdobjih opravil več dela, kot bi ga moral opraviti, vezali zaključek, da je upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo. Tožnikove navedbe ne izključujejo te podlage za priznanje odškodnine in tudi toženka ji izrecno ne nasprotuje.

11. Kljub zavzetemu stališču, da gre za odškodnino za premoženjsko škodo in kljub dejanski ugotovitvi, da je tožnik opravil več ur dela, kot ga je bil dolžan, pa sodišči nižje stopnje odškodnine nista presojali na podlagi tega, temveč na podlagi zaključka o posegu v (enovito) pravico do dnevnega počitka in tožniku prisodili odškodnino kar za 11 ur dnevnega počitka, čeprav mu je del počitka bil zagotovljen. Iz navedenega izhaja, kot da sta mu prisodili odškodnino za nepremoženjsko škodo, kar pa je napačno.

12. Četudi je tožnik res opozarjal na kršeno pravico do dnevnega počitka v celotnem in nepretrganem trajanju ter je izračun višine terjatve vezal na vrednost enega dnevnega počitka, svojega zahtevka vendarle ni utemeljil z uveljavljanjem nepremoženjske škode. Ni obrazložil, v čem naj bi se škoda kazala na nepremoženjskem področju. Ni navedel in opredelil nobene od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode (prvi odstavek 179. člena OZ), ki naj bi mu nastala zaradi delne kršitve pravice do dnevnega počitka2. 13. Prav tako pa tudi ni uveljavljal, da naj bi mu ravno v posledici nezagotavljanja vseh ur dnevnega počitka (kot enovite pravice) nastala premoženjska škoda. Glede na trditveno podlago zahtevka, ki jo je navedel tožnik in ki sta jo sprejeli sodišči nižje stopnje (četudi je nista pravilno upoštevali), je mogoč le zaključek, da zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo predstavlja odškodnino za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. V okviru te trditvene podlage zahtevka torej ni ključna pravica oziroma obveznost zagotavljanja dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo. Prav zato toženka pravilno navaja, da bi lahko tožniku pripadala le odškodnina za več ur dela (ne glede na to, da je te ure povezoval z manjkajočimi urami dnevnega počitka, npr. za 3,5 ur), ne pa za vseh predpisanih 11 ur dnevnega počitka, kot je to storilo sodišče, in se ob tem sklicevalo na pojem kršitve enovite pravice, kot da gre za poseben institut, ki onemogoča priznanje zgolj delne odškodnine.

14. Sodišči nižje stopnje v posledici zmotne uporabe materialnega prava nista natančno raziskali, koliko neplačanega dela je opravil tožnik oziroma, ali drži navedba revizije, da je bilo tega kvečjemu 3,5 ur na dan.

15. Toženka šele v reviziji nasprotuje načinu, kako je tožnik izračunal vrednost spornih ur in predlaga svoj način izračuna urne postavke. Do sedaj je višini zahtevka ugovarjala le na že opisani način - da je tožnik lahko upravičen kvečjemu do razlike manjkajočih ur dnevnega počitka. Stranke smejo navajati v reviziji nova dejstva samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP). Ker ne gre za takšen primer, presoja pravilnosti toženkinih novih navedb ni dopustna.

16. Ker v posledici zmotne uporabe materialnega prava ni bil raziskan obseg škode, kar je ključno vprašanje za pravilno odločitev po višini, je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj ob upoštevanju gornjih stališč dopolni dejanske ugotovitve in ponovno odloči o zahtevku za plačilo 2.626,05 EUR s pp.

17. Odločitev o s stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

18. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Po 155. členu ZDR-1 ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur (prvi odstavek). Delavec, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur (drugi odstavek). Po 97.f členu ZObr ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur. 2 Ker predmet spora ni nepremoženjska škoda, ni relevantno toženkino vztrajanje, češ da je tožniku namesto dnevnega počitka zagotovila potrebni počitek (53. člen ZSSloV).