Jedro

V inšpekcijskem postopku, ki se vodi zaradi nelegalne gradnje, se glede na določbo 152. člena ZGO-1 presoja le, ali investitor gradi oziroma je zgradil objekt, za katerega bi moral imeti gradbeno dovoljenje, pa ga ni pridobil. Pridobljena hišna številka in spremenjena namembnost zemljišča, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje armiranobetonskega opornega zidu v lomljeni črti oblike črke U, v skupni raziti dolžni približno 21,00 m, višine od 0 do 2,40 m, debeline približno 25 cm, na zemljišču parc. št. 581/2 k.o. ... Naložila mu je, naj takoj po prejemu odločbe ustavi njegovo gradnjo (1. točka izreka) in naj ga v roku šestih mesecev odstrani ter na svoje stroške vzpostavi prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek upravne izvršbe (4. točka). Za navedeni objekt so bile v skladu s 158. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izrečene prepovedi (3. točka), poleg tega pa je bilo navedeno, da v inšpekcijskem postopku niso nastali posebni stroški (5. točka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka) in da je odločba takse prosta (7. točka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik z gradnjo opornega zidu začel v oktobru 2009 ter da se objekt po določbah Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) uvršča med manj zahtevne objekte, za gradnjo katerih je potrebno gradbeno dovoljenje, ki ga tožnik nima. Zato je treba na podlagi 152. člena ZGO-1 izreči inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in med drugim pojasnil, da tožnikove aktivnosti za pridobitev gradbenega dovoljenja ne vplivajo na odločitev o zadevi. Za to odločitev niso pomembne niti okoliščine, zaradi katerih se je tožnik odločil za gradnjo.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je dobil sklep o spremembi namembnosti obravnavanega zemljišča, hišno številko in prijavo bivališča, zato ni vedel, da ne sme delati ničesar. V istem okolju se gradijo hiše in prizidki, zato je iz nevednosti začel delati tudi sam. Ker je brezposeln, žena pa invalidsko upokojena, ni zmožen ničesar vlagati ali odstranjevati narejenega. Prosi, naj stanje ostane nespremenjeno. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovno obravnavo.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Gradnja novega objekta se lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1), brez njega pa le gradnja enostavnega objekta (prvi odstavek 3. a člena ZGO-1). Enostavni objekti, njihova največja velikost, način gradnje in rabe ter drugi pogoji, ki so morali biti izpolnjeni, da se je objekt lahko štel za enostavni objekt, so bili v času izdaje izpodbijane odločbe določeni v predpisu iz drugega odstavka 8. člena ZGO-1, to je v Uredbi.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožnik pa tega ne izpodbija, je obravnavani objekt oporni zid, ki je bil do višine 1,5 m po 3. točki prvega odstavka 11. člena Uredbe razvrščen med nezahtevne objekte. Ker torej ni šlo za enostavni objekt, zanj ni veljala izjema glede obveznosti pridobitve gradbenega dovoljenja.

Ker ni sporno, da tožnik gradbenega dovoljenja nima, je bila v času izdaje izpodbijane odločbe pravilna ugotovitev toženke, da gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), v primeru katere je v 152. členu ZGO-1 predviden izrek inšpekcijskih ukrepov ustavitve in odstranitve nelegalne gradnje, vzpostavitve prejšnjega stanja oziroma drugačna sanacija objekta, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

V zvezi z okoliščinami, ki jih navaja tožnik, kot so pridobljena hišna številka in spremenjena namembnost zemljišča, sodišče dodaja, da ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. V inšpekcijskem postopku, ki se vodi zaradi nelegalne gradnje, se glede na določbo 152. člena ZGO-1 presoja le, ali investitor gradi oziroma je zgradil objekt, za katerega bi moral imeti gradbeno dovoljenje, pa ga ni pridobil. Sodišče nima zato nikakršne podlage za odločitev, za katero si prizadeva tožnik, namreč da bi stanje na terenu ostalo nespremenjeno.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.