Up-80/07

28. 10. 2008

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Ane Marič, Črenšovci, ki jo zastopa Lojze Horvat, odvetnik v Murski Soboti, na seji 28. oktobra 2008

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 323/2005 z dne 26. 10. 2006 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 457/2004 z dne 16. 2. 2005 in s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. P 138/2000 z dne 6. 2. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica, ki ima status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, je v pravdnem postopku uveljavljala odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi smrti svojega moža. Sodišče prve stopnje je njeno tožbo zavrglo. Svojo odločitev je oprlo na stališče, da v tej zadevi ne gre za sodno, pač pa za upravno pristojnost. Prvostopenjski sklep je potrdilo tudi Višje sodišče. Pritožnica je nato vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Pojasnilo je, da je pravica do odškodnine skoraj v celoti urejena z Zakonom o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96 in nasl. – v nadaljevanju ZPKri), višino odškodnine in postopek za njeno uveljavljanje pa določa Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01 in nasl. – v nadaljevanju ZSPOZ). Po stališču Vrhovnega sodišča so določbe teh zakonov v razmerju do splošnih pravil o odškodninski odgovornosti lex specialis, kar pomeni, da odškodnine za take primere škod ni mogoče presojati po splošnih načelih o povrnitvi škode ter da je uveljavljanje pravice do te odškodnine mogoče le v postopku, ki ga določa poseben predpis.

2.Pritožnica nasprotuje navedeni odločitvi sodišč. Zatrjuje, da svoj odškodninski zahtevek zaradi prenizke odškodnine po ZPKri in ZSPOZ opira na splošne določbe civilnega prava o odškodninski odgovornosti oziroma na kazenskopravne predpise, ki tudi določajo povrnitev škode (Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP in Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, št. 22/2000 in nasl. – ZIKS-1). Kot zatrjuje pritožnica, je na to dejstvo opozarjala že v tožbi in v svojih nadaljnjih vlogah. Navajala naj bi tudi, da je upravno pot v predmetni zadevi že izčrpala in zato svoj zahtevek opira na splošne določbe civilnega prava o odškodninski odgovornosti. Pritožnica meni, da ji je z izpodbijano odločitvijo kršena pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). Zatrjuje tudi kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave. Meni, da je postavljena v izrazito neenakopraven položaj v primerjavi s svojci oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost, saj ti lahko uveljavljajo plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo po načelih splošne odškodninske odgovornosti, medtem ko pritožnica, katere mož je umrl brez vsakršne obsodbe, take pravice nima.

B.

3.Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) ne daje pravice do točno določene oblike sodnega varstva, kot to smiselno uveljavlja pritožnica, ki zahteva sodno varstvo prav v pravdnem postopku, temveč zagotavlja pravico uveljavljati določeno varstvo po vsebini v ustreznem, za to predvidenem sodnem postopku. V primerih, kakršen je pritožničin, je sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu: po sedmem odstavku 12. člena ZSPOZ je zoper odločbo o odškodnini mogoče sprožiti upravni spor. Ker je pritožnici sodno varstvo zagotovljeno tudi ob stališču sodišč v obravnavani zadevi, ji z izpodbijano odločitvijo ni bila kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pri tem še velja pojasniti, da je Ustavno sodišče že v sklepu št. U-I-214/02 z dne 30. 5. 2002 (OdlUS XI, 102), s katerim je kot očitno neutemeljeno zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti ZSPOZ, zavrnilo očitek pobudnikov, da je ZSPOZ v neskladju z Ustavo, kolikor ureja odločanje o odškodnini drugače kot zakona, ki urejata obligacijska razmerja in pravdni postopek.

4.Zatrjevano kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pritožnica utemeljuje s trditvijo, da je postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi s svojci oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost, saj so ti upravičeni zahtevati povrnitev škode po načelih splošne odškodninske odgovornosti, medtem ko pritožnica, katere mož je umrl brez vsakršne obsodbe, take pravice nima. Ta očitek ni utemeljen. Ker ne gre za primerljive položaje, tudi ni mogoče reči, da gre za nedopustno neenakost med navedenimi kategorijami oškodovancev. Poleg tega je Ustavno sodišče že večkrat pojasnilo (glej npr. sklep št. U-I-83/05 in Up-214/05 z dne 15. 6. 2006, ki je priložen), da ima v primeru zakonske poprave krivic zakonodajalec glede določitve načina, vsebine in obsega upravičenj ter glede postopka za uveljavljanje teh upravičenj zelo široko polje prostega odločanja in da je v tem obsegu upravičen določiti tudi pristojnost, postopek in materialne okvire za konkretizacijo pravice do odškodnine za posamezne škodne primere.

5.Pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti s sklicevanjem na 2. člen Ustave, ker ta ne ureja neposredno človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države).

6.Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane.

C.

7.Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana mag. Miroslav Mozetič in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Marija Krisper Kramberger

Predsednica senata