Jedro

Pri presoji morebitnega zmanjšanja kriminalne količine glede na izpovedbo mld. A. A. pri preiskovalnem sodniku in izkazanosti utemeljenega suma glede izvršitvenih ravnanj obdolženca v času do 2018 do 13. 6. 2023, ni mogoče izolirano upoštevati le izpovedbe mld. oškodovanca pri preiskovalnem sodniku, temveč tudi ostale dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor zoper obdolženega B. B. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženega odpravi oz. zavrne predlog tožilstva za podaljšanje pripora, podredno pa spremeni izpodbijani sklep tako, da obdolžencu namesto pripora odredi ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi, podredno s hišnim priporom, naposled pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno razpravljanje in odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora – da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita v vloženi obtožnici, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter vseh dokazov, na katerih slednji sloni, v preiskavi pridobljeni dokazi pa utemeljenega suma niso omajali, temveč so ga v nasprotju z mnenjem zagovornice, tudi po sodbi pritožbenega sodišča, potrdili. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, na straneh od 3 do 17, obširno povzelo vsebino tekom predkazenskega postopka in tekom preiskave pridobljenih dokazov, na podlagi katerih je sklepalo o obstoju utemeljenega suma. Res je sicer, da gre pri tem za ponavljanje vsebine dokazov, ki je povzeta tudi v obtožbi, vendar to ne pomeni, da sklep nima lastne ocene dokazov, lastnih razlogov o obstoju utemeljenega suma, kot uvodoma trdi zagovornica v pritožbi. Pa tudi če sodišče v obrazložitev svojega sklepa vključi povzetek dokazov, kot je bil posredovan s strani tožilstva, se šteje, da tak povzetek pač sprejema kot pravilen in se z njim strinja. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o utemeljenem sumu kratko pojasnilo v predzadnjem odstavku na 17. strani, nato pa se v zadnjih dveh odstavkih 6. točke obrazložitve (na straneh 17 in 18) tudi določno opredelilo do navedb zagovornice v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora. Tako je navedlo, da je mld. A. A. konkretizirano izpovedal o oblikah nasilja nad njim s strani očeta, o časovni komponenti, o tem, kdaj je bil oče nasilen do njega, ob katerih dogodkih, kar vse je izvedenka klinično psihološke stroke ocenila kot verodostojno, in potrdila, da imajo žrtve nasilja do agresorja ambivalenten odnos, torej v določenih pogledih protisloven, ko izpovedujejo o nasilnih ravnanjih, jih prepoznavajo kot protipravna, a hkrati so do njega v določen pogledu zaščitniški in dejanja opravičujejo in da je zato senat presodil, da z izpovedbo mld. A. A., ki je v večini izpovedoval kot v predkazenskem postopku, utemeljen sum nikakor ni bil omajan, saj so očitki potrjeni tudi z izpovedbami drugih prič ter z ostalimi zbranimi materialnimi dokazi (fotografij poškodb, zdravniški izvid, obvestilo o telesnih poškodbah, izvedenska mnenja izvedencev). Glede na tako obrazložitev so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je napadeni sklep pomanjkljiv, nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato obremenjen z bistveno kršitvijo postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter da je s tem bila obdolžencu tudi kršena pravica do poštenega postopka po 22., 23. in 29. členu Ustave RS ter 6. členu EKČP. 6. Zagovornica nadalje v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da je v uvodu izpodbijanega sklepa zmotno navedeno, da se v predmetni kazenski zadevi obdolžencu očitata dve kaznivi dejanji po drugem odstavku 192. člena KZ-1, saj je obtožnica vložena zaradi enega kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 192. člena KZ-1 in enega kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 (kot je vsebinsko obrazloženo tudi v razlogih), a pri tem gre zgolj za očitno pisno pomoto oz. napako, ki jo lahko sodišče ves čas odpravi, nikakor pa ne gre za nasprotje med listinami (obtožnico) in sklepom, kot želi prikazati zagovornica v pritožbi. Tako tudi te pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ocenjuje kot neutemeljene.

7. Nadalje zagovornica vztraja pri svojem stališču, ki ga je zavzela že v odgovoru na predlog tožilstva za podaljšanje pripora, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil vsa izvršitvena dejanja v okviru kaznivega dejanja, ki se mu očita pod točko 1. nepravnomočne obtožnice, glede opisa ravnanja do mld. A. A. v obdobju od začetka leta 2018 do 13. 6. 2023, in da nikakor ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje pod 2. točko obtožnice (na škodo mld. C. C.). Pri tem zagovornica izpostavlja določene dele izpovedbe mld. A. A. v preiskavi in meni, da je mld. A. A. pred preiskovalnim sodnikom smiselno potrdil očitek obdolženemu za izvršitveno ravnanje dne 13. 6. 2023, nikakor pa ne očitkov glede drugih izvršitvenih ravnanj, kot se očitajo za čas od začetka leta 2018 do 13. 6. 2023. V nasprotju z mnenjem zagovornice pri presoji morebitnega zmanjšanja kriminalne količine glede na izpovedbo mld. A. A. pri preiskovalnem sodniku in izkazanosti utemeljenega suma glede izvršitvenih ravnanj obdolženca v času do 2018 do 13. 6. 2023, ni mogoče izolirano upoštevati le izpovedbe mld. oškodovanca pri preiskovalnem sodniku, temveč tudi ostale dokaze – izpovedbe ostalih prič, zlasti D. D., ki je povedala, da je CSD Celje že obravnaval družino v letu 2020 zaradi nasilja v družini, ugotovitve izvedenke klinično psihološke stroke o ambivalentnem odnosu tako mld. A. A. kot tudi mld. C. C. do obdolženca, zaradi katerega žrtve poskušajo tudi ščititi storilca in zmanjšujejo pomen njegovih ravnanj, posredno pa tudi ugotovitve izvedenke psihološke stroke mag. F. F. glede osebnostnih lastnosti obdolženca v smislu njegove intelektualne in čustvene razvitosti, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja z dne 19. 7. 2023, ter mnenja izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. G. G. Ob upoštevanju vseh teh dokazov je tudi po oceni pritožbenega sodišča še vedno mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati o tem, da je obdolženec storil tudi kaznivo dejanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 na škodo mld. A. A. z izvršitvenimi ravnanji v času od začetka 2018 do 13. 6. 2023, kot tudi kaznivo dejanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 na škodo mld. C. C. z izvršitvenimi ravnanji v obdobju od najmanj 2020 dalje od 13. 6. 2023. 8. Tako sodišče druge stopnje ne glede na pritožbene navedbe, da naj priče H. H., I. I., J. J. in D. D. ne bi izpovedovale o tem, da so zaznale znake nasilja obdolženca do mld. A. A. v času od 2018 do 13. 6. 2023 in da naj bi dedek mld. oškodovancev K. K., ki živi skupaj z njimi v isti hiši, povedal, da pri otrocih ni opazil nič posebnega, čeprav jih je vozil v šolo, da tudi ni slišal kakšnega posebnega dogajanja v stanovanju, kjer živi obdolženec s partnerko in mld. oškodovancema (razen da je 3 mesece nazaj zaznal, da so se malo bolj glasno pogovarjali) ter da se je obdolženec po prihodu iz pripora spremenil za 90% na boljše, šteje, da je utemeljen sum v celoti izkazan glede vseh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj tako na škodo mld. A. A., kot tudi na škodo mld. C. C., četudi je slednja izkoristila pravno dobroto in pred preiskovalnim sodnikom ni pričala. Kar se tiče zmožnosti prič, da bi opazile dogajanje od začetka 2018 oz. od 2020 dalje oz. posledice obdolženčevih ravnanj na mld. oškodovancih, pa je potrebno poudariti, da te posledice niso vselej tako očitne in neposredno zaznavne, saj gre velikokrat in v večji meri za psihološke posledice. Te pa so bile zaznane s strani izvedenke klinične psihologije tako pri mld. A. A. kot tudi mld. C. C. in je zato kljub zatrjevani odsotnosti prič, ki bi neposredno zaznale nasilje, surovo ravnanje ali zanemarjanje pri mld. C. C., zaenkrat še vedno mogoče sklepati, da je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja tudi na njeno škodo s strani obdolženca (in ne morebiti s strani njenega brata mld. A. A., kot nakazuje zagovornica v pritožbi). Ali se bo ta utemeljen sum kasneje potrdil z izvedenimi dokazi, pa bo predmet presoje ob koncu glavne obravnave. Z zaključkom sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj pritožbeno sodišče soglaša in kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v zvezi s tem vprašanjem ugotovilo zmotno in nepopolno ter kršilo prvi odstavek 192. člena KZ-1. 9. Nadalje se ni mogoče strinjati niti s pritožbenimi navedbami, da ni izkazana ponovitvena nevarnost. Razloge za zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje navedlo v 7. točki obrazložitve (na straneh 18 in 19), kjer je kot objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost izpostavilo samo težo kaznivih dejanj in način izvršitve. Pri tem je sicer zmotno zapisalo, da se obdolžencu očitata dve kaznivi dejanji v kvalificirani obliki, za katero je zagrožena kazen do 5 let zapora, saj se obdolžencu očita le eno kaznivo dejanje v kvalificirani obliki. Vendarle pa to na presojo o obstoju ponovitvene nevarnosti ne vpliva bistveno, saj ni mogoče spregledati načina izvršitve kaznivega dejanja v kvalificirani obliki, ko naj bi izkazal veliko stopnjo agresivnosti in brutalnosti ter izredno nespoštovanje občečloveških in pravnih norm kot tudi starševskih dolžnosti do otrok. Nadalje je med objektivnimi okoliščinami ponovitvene nevarnosti sodišče prve stopnje upoštevalo, da naj bi šlo za dalj časa trajajoče psihično in fizično nasilje nad lastnima otrokoma, da jima naj bi s takim ravnanjem povzročil hudi stisko in trpljenje, ki bo tudi v bodoče puščalo hude posledice v telesnem in duševnem zdravju ter čustvovanju.

10. Nadalje je kot subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, upoštevalo obdolženčeve negativne osebnostne lastnosti in njegovo predkaznovanost. Pri tem je ponovno izpostavilo dlje časa trajajoče nasilje nad otrokoma, ki naj bi se stopnjevalo, da je s tem izkazal splošno nasilnost, brezčutnost, brezbrižnost od čustev in potreb drugih, grobost, vztrajnost in predrznost ter odločnost nadaljevati s svojim nasilnim vedenjem do otrok. Izpostavilo je tudi način storitve, ko naj bi izkazal visoko stopnjo agresivnosti in brutalnosti, ob popolni nekritičnosti do lastnega početja nad svojima 6 in 11 let starima otrokoma, ki se mu zaradi njune nemoči in odvisnosti od njega kot očeta sama ne zmoreta in nista sposobna ubraniti ter se pred njegovim nasiljem ustrezno zavarovati oziroma zaščititi, ob hkrati očitnem strahu njune matere, kar ji preprečuje, da jima pomaga. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi obdolženčevo predkaznovanost. Čeprav obdolženec doslej ni bil pravnomočno obsojen za kazniva dejanja z elementi nasilja, kot sicer izpostavlja pritožba, in je sodišče izpostavilo tudi nepravnomočno kazensko zadevo Okrajnega sodišča v Celju III K 8211/2022, to ne pomeni, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan. Predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja ni nujni pogoj za ugotovitev obstoja ponovitvene nevarnosti, upoštevanje ugotovitev iz predmetnega postopka pri presoji ponovitvene nevarnosti pa tudi ne pomeni, da sodišče prejudicira zadevo in krši domnevo nedolžnosti, kot neutemeljeno navaja zagovornica v pritožbi. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da bi glede na ugotovitve glede osebnostnih lastnosti obdolženca, ki izhajajo iz izvedenskih mnenj mag. F. F. in doc. dr. G. G., tudi brez kakršenkoli predkaznovanosti bil na mestu zaključek o izraziti ponovitveni nevarnosti. Glede na povzete razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoj zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti, pa so brez vsake osnove tudi pritožbeni očitki, da so razlogi izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pomanjkljivi, nerazumljivi in da je sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Pritožbene navedbe pa ne zbujajo tudi nobenih pomislekov v pravilnost zaključkov o nujnosti, sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora. Tudi te pogoje je sodišče prve stopnje jasno, razumljivo in prepričljivo obrazložilo v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (strani 19 in 20). S tam navedenimi razlogi sodišče prve stopnje ni v ničemer prejudiciralo zadeve in ni kršilo domneve nedolžnosti, kot neutemeljeno zatrjuje zagovornica v pritožbi.

12. Čeprav pripor predstavlja najhujši poseg v pravico do osebne svobode, je tudi po presoji sodišča druge stopnje treba dati prednost varnosti duševnega in fizičnega zdravja, nenazadnje pa tudi življenja mladoletnih oškodovancev, ki so zaradi svoje nemoči še posebej občutljivi in ranljivi, kot je poudarilo sodišče prve stopnje. Poseg v pravico obdolženca do osebne svobode je neprimerno manjše zlo od zla, ki ga naj bi obdolženec s svojim nasilnim, agresivnim in skrajno zavržnim ravnanjem povzročil mladoletnima oškodovancema. Strinjati se je z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi glede na obdolženčevo izkazano agresivnost ter nepredvidljivost v primeru njegove izpustitve na prostost ob ponovnem stiku z otrokoma lahko ravnal na povsem identičen način, še posebej glede na njegove grožnje, kaj bo storil, če se bo izvedelo o njegovem početju.

13. Prav tako so jasni, razumljivi in prepričljiv razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo stališče zagovornice, da v obravnavni zadevi zoper obdolženca ni mogoče uporabiti nobenega izmed milejših ukrepov in je tako pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka neutemeljen. Sodišče druge stopnje soglaša s presojo, da niti s prepovedjo približevanja po 195.a členu ZKP, oziroma hišnim priporom, ki naj bi se izvajal pri njegovem očetu na naslovu ..., ne bi bilo mogoče doseči zasledovanega cilja, tj. zagotoviti varnost življenja in zdravja mladoletnih oškodovancev. Sodišče prve stopnje je nadalje v zvezi s tem zapisalo, da mora biti pri odločanju o morebitnem milejšem ukrepu pri obdolžencu ugotovljena volja in motivacija, ugotovljena pozitivna prognoza, da ukrepa ne bo kršil, da ga bo spoštoval, vendar pa v nadaljevanju izpostavi tudi, da je izvedenka psihološke stroke mag. F. F. pri obdolžencu med drugim ugotovila disocialno osebnostno motnjo, egocentričnost, pomanjkanje empatije, predvsem pa, da svojih nasilnih dejanj ne dojema kot napačnih, spornih, da je agresivno vedenje nekaj vsakdanjega in dovoljenega, celo potrebno ter da pričakuje, da se bo okolica prilagodila njemu, zaradi česar so neutemeljeni očitki, da sodišče navaja zgolj klasične okoliščine, kot so navedene v drugih sklepih o podaljšanju pripora. Nenazadnje temu pritrjuje tudi zagovornica v pritožbi, saj v nadaljevanju le-te navaja, da lastnosti obdolženca, ki jih sodišče povzema iz izvedenskega mnenja, ne pomenijo, da pri obdolžencu ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa. S takim stališčem pa pritožbeno sodišče ne more soglašati. Tako prepoved približevanja kot tudi izvrševanje hišnega pripora nista pod konstantnim nadzorom pristojnih organov in bi s tem bila obdolžencu dana možnost, da take ukrepe tudi krši, pri čemer pa bi lahko prišlo do hudih posledic za mladoletna oškodovanca.

14. V drugačne zaključke o možnosti nadomestitve pripora z kakšnim milejšim ukrepom pa ne prepričajo niti pritožbene navedbe, v katerih zagovornica izpostavlja, da je obdolženec v nepravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju IV N 420/2023 sprejel vse ukrepe, ki jih je predlagal CSD Celje – vključitev v društvo za nenasilno komunikacijo, redno obiskovanje srečanj, vključitev v psihiatrično obravnavo in testiranje glede prisotnosti prepovedanih psihoaktivnih snovi. Vse to so namreč le ukrepi, ki lahko sčasoma privedejo do tega, da mladoletna oškodovanca ne bosta ogrožena v navzočnosti obdolženca, ko bodo in v kolikor bodo izvedeni in uspešni. V sedanji fazi pa so to le obljube obdolženca o tem, da bo to izpolnjeval, kar pa ne zadošča za sklepanje, da pripor ni več neogibno potreben, sorazmeren in edini ustrezen ukrep za zagotovitev varnosti (predvsem) mladoletnih oškodovancev. S tem, ko sodišče pred odločanjem o predlogu za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice ni pribavilo spisa IV N 420/2023, v nasprotju z neutemeljenimi pritožbenimi navedbami, dejansko stanje ni bilo nepopolno ali zmotno ugotovljeno.

15. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

16. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.